Na športnem nebu blestijo sedaj Lanišek, Kos, to so mladi fantje, ki s svojim znanjem razveseljujejo vse, ki so jim všeč zimski športi.

So tudi rokometaši, pa plavalci. Ampak, ko ti njihovi uspehi minejo, poniknejo ti vrhunski športniki v neke kalne vode in le malokateremu uspe ovredosti svoje dispozicije, ki jih je pridobil ali imel.

Samo poglejte Boruta Petriča. PO končani karieri plavalca, se je zredil, tako zredil, da je bil še sam sebi v napoto. Nobenega omembe vrednega dela ni opravljal, samo poniknil je v vsakdanu.

Pa Primož Peterka, podobno. Prav nič ni vnovčil njegovih pridobljenih in že z rojstvom danih dispozicij. Po polomljenem zakonskem življenju in očetovstvu se je kar izgubil v zablodah, ki jih je počel.

Tudi Bojan Križaj, ki je mislil, da bo s finančnimi transakcijami živel za večno, je več ali manj na nivoju pridobitništva na račun drugih.

Tudi Jure Franko, čisto nič ni povezan s športom, njegovi visoko leteči načrti se niso izšli, sedaj živi prav na drugi način.

Tadeja Gregorin, pomembna biatlonka, niti omenjajo je več v biatlonskem svetu, tudi Jolande Čeplak ne.

In tako dalje…

Le redkim je dano, da ohranijo uspešno življenje po minljivi karieri.

Isto se dogaja s pevci, igralci. Nekaj časa so v vrhu svoje slave, ko pa jih nihče ne potrebuje več, nanje pozabijo tudi tisti, ki so zasloveli na njihov račun.

Bila je junakinja smučarskih strmin in požela je veliko slave, toda imam občutek, da vse kar sedaj dela s smučarijo, je prisiljeno, ne gre ji več in ne zmore.

Prav nasilno se spušča po strmini.

Mar ne bi bilo boljše, da zaključi smučarsko kariero in se poglobi v nekaj, kar jo še veseli, smučarijo pa ohrani kot nekaj lepega iz mladih let.

Izpolnjeno življenje, ki je uspelo Petru Prevcu ni samo naklučje.

Sedaj zaključuje športno kariero, vendar mislim, da bo čvrsto držal vajeti v svojih rokah.

Je mož iz pravega testa. Mladostna leta mu je izpolnila športna disciplina. Poletel je na vrh Olimpa, ostal bo na vrhu športnega sveta.

Vse je odvisno od discipline, od karakterja osebe, od vrednot, ki jim daje prednost.

Sedaj je na vrsti družina.

Ne vem, če je kdo gledal oddajo, ki jo je vodil Tomaž Kovšca z dvema kolesarjema.

In rezime vsega je, da je dandanes postalo kolesarstvo zgolj gladiatorstvo.

Hitreje, hitreje, na vso moč, gas….

Nikogar ne briga, da bi uredil ceste in poti po katerih kolesarji kolesarijo. In da bi tisti, ki namerno izzivajo dobili rumeni oziroma kar rdeči karton.

To ni več šport, to je nasilje in zato toliko padcev.