Pozdravljeni,

naj opišem mojo situacijo.
S partnerjem sva skupaj že 7 let, od tega 1,5leta poročena. Imava otroka starega 2 leti, ter v mesecu februarju 2016 pričakujeva še enega.
Se dokaj dobro razumeva, živiva trenutno v svojem stanovanju pri mojih starših. Kot vse družine se tudi mi hočemo v prihodnosti odpravit na svoje (gradnja hiše), trenutno se o tem še ne pogovarjava zelo, saj sem brezposelna in sva tale načrt za kakšne 3 leta dala na stran.
Problem nastane pri njegovih starših, že ko je on se odselil k meni je bilo zeelo zelo hudo, še dandanes so zamere. Mlajši brat se je odločil da ostane doma v hiši itd., mojega moža pa prepričujejo, da si naj gradi hišo v bližini, cca. 1km vstran (tisto parcelo so mu podarili), ter da mu bodo pomagali.
Sama nikakor ne želim hiše tam iz večih razlogov 1.) je preblizu, manj kot kilometer 2.)je na večjem hribu, sama pa imam probleme z vožnjo navkreber, posebej pa v zimskih razmerah 3.)parcela mi nikakor ne odgovarja, saj so sosedi sami njegovi sorodniki zraven pa ima oče vikend (vinograd), in vem da nebi imela miru 4.) v zakup pa še menim da bi bila cele dneve sama, saj mož ko smo na obisku v hribih precej spije, me ignorira, po svoje zaničuje ima svoje ¨posle¨, ter podporo pri družini ker so neki vinogradniki itd itd.

Sama vem da sem že prej vedela v kaj se spuščam ter s kod je mož. Doma (trenutno, kjer smo) je pozoren do mene, mi ogromno pomaga ima blizu službo ter prijatelje.
On je odločen da hoče imeti hišo tam pri očetu, ker je zastonj in on nove parcele ne misli kupovati, ter poslušam da se mi je on prilagodil ter šel k ¨nam¨, sedaj pa sem jaz na vrsti in se prilagodim njemu.
Saj ima po eni strani še kako prav, po drugi pa se zavedam da bo tale hiša za vedno, do smrti, tako kot bo tudi on moj mož do smrti, prav zato nočem živeti tam kjer res nočem in mi je muuka.

Kako naj odreagiram, saj tast zelo sili v moža, naj mu pove itd., naj popustim, se sprijaznim?
nevem niti kako se naj obnašam, saj se nočem kregati, ter nočem izgubiti moža :/

Spoštovana xtxsx!

Res niste v zavidljivi situaciji. Težko vam je, strah vas je, koliko časa boste še lahko držali moža v svoji bližini, kar posledično pomeni, koliko časa bo on do vas še spoštljiv, prijazen in pozoren. In kako močan je vaš občutek krivde, češ prej se je on prilagodil vam, sedaj ste se dolžni vi prilagoditi in oditi tja, kamor se vam močno upira. In v kolikor se bojite, da boste na moževi parceli izgubili ne samo njega, ampak tudi osebno dostojanstvo, ker pravite da bo žaljiv, da bo pil, da boste veliko sami,… potem je vaša stiska samo še večja. Vi pa moža zelo potrebujete, saj je vaš otrok na poti, tudi starejši je še majhen in boste brez moža težko tudi fizično zmogli sami. Če pa ne boste mogli niti sebe ohraniti pri vsej tej zgodbi, je še toliko slabše. In potem še vaš občutek krivde, da ste vedeli v kaj se spuščate in od kod je vaš mož… koliko grenkobe je v tem stavku? Kako zelo si želite, da bi moža lahko »spremenili« in ga ločili od vseh njegovih sorodnikov, vinogradnikov in drugih vplivov njegove družine. Vendar tega žal ne morete.

In koliko strahu lahko čutite ob tem ko rečeta da bo hiša tam stala do smrti, kot bo tudi on vaš mož do smrti? Absolutno je odločitev za selitev pomembna, vendar nikakor ni dokončna, vseživljenjska. Tudi vi ste se v nekaj letih spremenili, tako tudi vaš mož, in tudi vaši in njegovi interesi lahko čez par let ne bodo več takšni kot so danes. Tudi vaši strahovi, ki jih danes doživljate glede selitve so za vas trenutno zelo realni, ne veste pa kako jih boste doživljali čez nekaj let. Tako da si nikar ne otežujte situacijo še s tem, da predvidevate vašo celotno prihodnjo življenjsko pot.

Gospa xtxsx, vaš mož se bo moral sam odločiti kaj bo v dani situaciji naredil in kako bo zdržal pritiske vseh domačih. O možu govorite kot o nekom, ki je odvisen od tega kdo mu daje navodila in kdo ga usmerja – če je z vami, deluje spoštljivo, nežno, pozorno, vas posluša in vam pomaga. Če je v družbi svoje družine, pa sledi njim, pije kot vsi vinogradniki, se ravna po navodilih prijateljev,… Že kar malo žaljiva postajam s to slikovito primerjavo, ni res? Se opravičujem! Ampak gospa xtxsx, vaš mož je odrasel človek, mož in oče, ki sam odloča o svojih potrebah, o svojem življenju in o svojem finančnem vložku. Glede na to, da je z vami podpisal poročno pogodbo, ki oba zakonca enakovredno in enakopravno zavezuje k skupni odgovornosti in upoštevanju želja obeh, se boste morali tako tudi ravnati. In upoštevanje želja obeh ne pomeni nujno, da se nekdo navidezno prilagodi (kot se je vaš mož s selitvijo k vam) v sebi pa ostaja jezen in besen, ter nemočen in samo čaka, kdaj bo lahko vrnil udarec ter zahteval upoštevanje svoje volje. Iskati skupne rešitve pomeni, da se z rešitvijo oba strinjata in ostajata pomirjena ob tem, kar se odločita. Torej, da sprejmeta odločitev drug drugega in da v sebi ne kujeta zamere in ne čakata priložnosti za maščevanje. Koliko ste se z možem pogovorili o občutkih, ki jih doživljate ob pritisku tasta k selitvi in o vaših strahovih? Koliko se v pogovoru lahko slišite – tako on vas in vaše strahove ter tudi vi njega in njegovo željo po sprejetju s strani njegovih prijateljev in njegove primarne družine?

Cilj medsebojnega pogovora, mogoče tudi pogovora s strokovnjakom je, da bi tako vaš mož ne iskal potrditve in sprejetosti s strani drugih, temveč bi jo našel sam s seboj, potrdila pa bi se mu tudi v odnosu z vami, za katerega se je sam odločil. Ravno tako pa tudi vi – da ne boste moža »držali« fizično proč od družine samo zato, ker vam potem pripada. Pripada vam ne, on se je za življenje z vami odločil. In s to odločitvijo, se je tudi formalno ločil od primarne družine, katera bi morala upoštevati njegove odločitve in ne pritiskati nanj kot na nebogljenega otroka, ki potrebuje pomoč. In tudi vaši majhni otroci, pomoč, ki jo boste potrebovali ob rojstvu, ter tudi finančna opora (pravite, da ste brezposelni), ki jo pričakujete, ne sme biti razlog, da vi moža držite proč od njegovih. To morajo biti razlogi zaradi katerih on želi biti ob vas, vam pomagati in se trenutno ne ukvarjati z zidavo novega doma. Ampak razlika med tem, da so to vaše želje, vaša pričakovanja in mož vztraja ob vas zaradi vas in ne zato, ker on tako čuti, si on tega želi, je ogromna. Nakazuje tudi na to, da bo mož moral postaviti mejo svoji primarni družini, mogoče včasih tudi vam in se odločati po svoje, ampak odgovorno. Šele takrat bo lahko pomirjen s svojo odločitvijo in vam ne bo očital, da je nekaj naredil zaradi vas, se vam prilagodil in da ste mu zato nekaj dolžni,…
Podobno boste morali storiti tudi vi. Gospa xtxsx, telo vas opozarja na izjemno stisko, strah vas je, da če se boste prilagodili in se z možem odselili v bližino njegove družine, vam bo tam težko, pravite prava muka. Zakaj ne bi poslušali vašega telesa, zakaj si ne bi zaupali? Lahko vztrajate pri tem in možu poveste tudi, da ga ne želite izgubiti, ampak da selitev za vas predstavlja pravo grozo? Mu lahko to poveste brez obtoževanja, kričanja, zamere in istočasno slišite tudi njegove argumente? Kajti podarjena parcela ne more biti razlog, da boste potem zagrenjeni in osamljeni doma čakali na moža. Parcelo lahko tudi prodate in si s tem denarjem kupite parcelo drugje. Bi mož upal to narediti?

Vaš mož se mora z vami najprej toliko povezati, da bo lahko odločal o sebi in o svoji družini. Ker vi čutite, da te odločnosti pri njem še ni, vas je tako strah selitve. Kako vam lahko dokaže, da v sebi ima to moč, da bo poskrbel zase in za vas, ne glede na to, kje boste živeli, s kom se boste družili, … da vas bo spoštoval ne glede na prisotnost njegovih prijateljev, ki imajo mogoče do ženske drugačen odnos? Se lahko pogovorite z njim o medsebojnem spoštovanju, ki ga morate najprej razviti v odnosu do sebe, šele nato do drugega. Torej, šele takrat, ko boste vi lahko poslušali svoje telo, vzeli resno svoja občutja, povedali vaša pričakovanja in stali za vašimi odločitvami, šele takrat boste lahko spoštljivi do moža in ne boste od njega pričakovali, da poskrbi za vas kot da ste odvisni od njega. Istočasno ga ne boste mogli v nič »prisiliti«, saj se on sam odloča tako, kot je dobro zanj in zaradi njegove ljubezni do vas, tudi tako, da je dobro za vas. In enako velja tudi za vašega moža. Ko bo on lahko razvil toliko samospoštovanja, da bo vedel in si priznal, kaj si res želi, kaj mu je pomembno, kako bo svoje odločitve povedal in zagovarjal, ne glede na reakcije drugih, šele takrat bo spoštovanje lahko pokazal tudi do vas. Bo torej pozoren in ljubeč do vas ne glede na to kje boste in kdo bo poleg zaradi sebe, ker on tako čuti in ne zato, da bi želel ugajati oz. se prilagajati. Prilagajanje oz. sprijaznjenje s situacijo pomeni, da ostaja človek pri sebi besen in nemočen, navzven pa pogosto zagrenjen in brez energije. In to je tisto, kar vaša otroka sigurno ne želita imeti od svojih staršev. Otroka si želita imeti starše, ki so medsebojno uglašeni, predvidljivi in predvsem sočutni do njih.

Ob pogovoru o pričakovanju s moževih strani staršev, spregovorite z njim tudi o tem, koliko podpore in spoštovanja dejansko mož čuti s strani svojih staršev. Koliko mu znajo pomagati takrat ko pomoč potrebuje, in koliko uveljavljajo svojo voljo ne glede na potrebe in želje vašega moža? In kaj lahko vi njemu poveste o svojih starših, o njihovih pričakovanjih do vas ter o njihovem upoštevanju vaših potreb in vaših meja. Koliko se lahko z možem povežeta v podobni zgodbi oz. v podobnih čutenjih v odnosu do staršev?

Pogovorite se in ne obupajte, vedno lahko najdete rešitev, ki bo ustrezna tako za vas kot za moža, samo slišati se morate. V kolikor ne bo šlo, predlagam, da poiščete strokovno pomoč, kjer boste ob strokovnjaku iskali konstruktiven dialog.

Srečno!

Pozdravljena,

poglej v sosednjo temo http://med.over.net/forum5/read.php?140,10561460 – mogoče se ti bo na prvi pogled zdelo, da gre za nekaj čisto drugega, celo nasprotnega – pa vendar ni tako, v resnici so mnoge vzporednice.

To, kar je izbruhnilo na dan s pomočjo povoda, imenovanega selitev, ni osnovni problem. Osnovni problem je drugje. Ta je samo vrh ledene gore. Pod njim je recimo tole:
saj mož ko smo na obisku v hribih precej spije, me ignorira, po svoje zaničuje ima svoje ¨posle¨, ter podporo pri družini

Pod tem pa počasi prihajamo do osnov. Ki so lahko marsikaj, na pamet ne moremo špekulirati, lahko samo navedem nekaj primerov, ki se lahko pokažejo pod takimi simptomi in se večinoma nanašajo na oba partnerja: šibka samopodoba, (so)odvisnost od odnosov, ni separacije od primarne družine, nerazrešene travme, napačna načela in prepričanja (npr. da ima mož svoje posle in lahko pri tem seveda tudi popiva, žena pa naj ga lepo čaka doma, in da je to normalno in da je to celo ljubezen), nevarni stili navezanosti, strah pred bližino in/ali zapuščanjem … To pa so zadeve, ki jih je treba rešiti, preden se spustimo v nadaljnjo “zavezanost”, čeprav je pri dveh otrocih to že malo pozno. Ampak nikoli ni prepozno! Gre le za to, da dlje ko odlašaš, večje “obresti” boš potem plačeval, in plačevali jih bodo tudi tvoji otroci. 🙁

Problem ni parcela, ni breg, ni “brezplačnost” itd. Nekaj o temelju tega, kar je pod tem, ti je napisala že dr. Sabina. Problem je, na kratko, v vajinem odnosu drug do drugega in tudi (ali še bolj) do vsak sebe. Preprost kazalnik, da je tako: zakaj bi nekdo, ki ima svojega partnerja iskreno, zdravo (torej ne /so/odvisniško, “lastninsko” itd.) rad, prav tega partnerja silil v nekaj, kar mu ne ustreza? Kot je napisala Sabina – rešitev mora biti sprejemljiva za oba, ne pa da se najprej “ukloni” (s tiho jezo in zamero) eden, potem pa drugi. To je samo recept za nesrečo. Zelo možno bi bila najboljša rešitev nevtralna, torej ne na “tvojem” ne na “moževem terenu”, ampak da lahko to oba sprejmeta, je treba razrešiti korenine problema, o čemer sem pisala prej. Sicer se ne ti ne on ne moreta sprijazniti ne s tvojo ne z njegovo rešitvijo (oz. željo).

Mogoče si res “vedela, v kaj se spuščaš” – vsaj do neke mere – a močno se mi dozdeva, da si se v “to” spustila ob (morda celo nezavednem) prepričanju, da boš moža že še “prevzgojila”, spremenila, tako kot je v tvojih očeh prav in tako, kot misliš, da vam bo vsem prineslo srečo. A čeprav se tu lahko postavim na tvojo stran v smislu: nikar se ne preseli tja! – je vendarle to samo tvoja plat zgodbe; in jo lahko samo do te mere tudi razrešiš. Ob tem pa – če mož ne prispeva svojega deleža – se lahko vajine poti – če je cilj mirno, zadovoljno življenje, ki pušča odprte možnosti – tudi razidejo. Tudi o tem smo tu že precej pisali; ženske, ki so v podobni situaciji šle živet v zgrajeno hišo, po 10, 20 letih sprašujejo, kaj storiti – potem ko so že docela uklenjene v pekel. Seveda: tudi one se lahko rešijo. Je pa težje! In otroci do takrat že pokasirajo svoj del travm oz. napačnih načel, prepričanj, obnašanj in definicij življenja. (Npr. hči se nauči: to, da ata pije in mamo ignorira, je ljubezen. In tako si bo sama prav mogoče našla prav takega partnerja in nosila tvoj križ dalje.)

Priporočam vama terapijo – brez tega je mnogo mnogo težje, čas pa teče in napake se kopičijo, dokler niso več napake, ampak docela zgrešena smer.

Srečno!