Kar stisne me pri srcu, ko berem vaše zgodbe… Imam skoraj 5-letno hčerko, pri kateri je nosečnost potekala brez težav, ko pa sva se z možem odločila za drugega otroka, se je začelo. Za mano so trije spontani splavi v 8. tednu nosečnosti ter po genetskih preiskavah diagnoza, translokacija 1. in 8. kromosoma (kar povzroča zgodnje splave).
Sama sem največjo travmno doživljala po prvem splavu, ki je bil spontani, pa tudi verjetno zato ker je bila za mano že ena uspešna nosečnost in niti pomislila nisem, da bi lahko bilo v drugo karkoli narobe. Po drugih dveh splavih se bila popolnoma otopela. Najhujši pri vsem tem je strah, ki se pojavi ob novi nosečnosti.
Kmalu bo 1 leto od zadnjega splava in grozno si želim še enega otroka, pa ne upam zanositi, ker so možnosti za uspeh 50:50 (in v tistih 50% ki so možnost za uspešno donositev je tud polovica možnosti, da bo moj otrok prizadet, zato me takoj če bi uspela priti do polnih 3 mesecev nosečnosti čaka še amniocenteza). Za 100% uspeh bi morala iti na umetno oploditev pri kateri bi plodove z isto genetsko napako kot je moja izločili, vendar tega zaenkrat pri nas (ker ni denarja) ne delajo.

Zanima me če je tukaj še katera s podobnimi težavami…

Veseli se, ker imaš že enega otroka.

Veš miki-miška vse drugo sem pričakovala, samo tega ne. Ne poznam te in ne vem zakaj tako zloben odgovor prihaja od tebe. Verjetno še nisi doživela česa podobnega. Samo za informacijo naj ti povem, da je želja po drugem otroku (pa čeprav enega že imaš) ravno tako velika, kot želja pa prvem in hvala lepa za tako tolažbo – je ne rabim!!
Ne bi ti škodilo prebrati kakšnega članka o tem, kako trpimo takšne mamice ravno zaradi ljudi kakršna si ti – ki nam pod nos mečete, kaj bi rade, saj vendar že imamo enega otroka, verjemi mi, da sem zelo srečna za mojo sončico, vendar želja po drugem otroku zato ni nič manjša!!!

Zelo se strinjam s Tajo.

Ne udeležujem se tega foruma, ker je namenjen mamicam ob izgubi otroka.
Sem pa v obdobju žalovanja za dvema članoma – moje družine in sorodstva.
Na tvoj post pa odgovarjam zato, ker se je meni zgodilo podobno.Na tole pisanje pa me je sploh spodbudil odgovor miki-miške…
Imela sem že enega sina in sem bila v drugo noseča. Niti v sanjah nisem pomislila, da bi bilo lahko kaj narobe. Sploh zato, ker je prva nosečnost minila brez večjih problemov ( če odštejem slabosti).
In potem kot strela z jasnega – ravno sem nastopila tretji mesec nosečnosti – začnem krvaveti. In to tako zelo, da ni bilo pomoči. Izgubila sem otroka. In to je bil strašen šok zame in za moža.
Me je pa motil odnos sester in zdravnikov v bolnici. Vedno je bilo prvo vprašanje – ali že imate kakšnega otroka. In potem ko sem odgovorila, da imam že sina, je bil vedno prisoten tisti pogled in beseda – no potem pa ni nič hudega, saj že imate enega…
Najraje bi zakričala in jim povedala, kako mi je hudo. Bilo je čisto vseeno, pa če bi doma imela že tri otroke. Izgubila sem nekaj svojega in nič nisem mogla storiti.
Potrebovala sem nekaj časa, da sem se pobrala. In čez eno leto sva z možem poskusila znova. K sreči je bilo vse uredu in sedaj imam dva sinova in sta moja največja sreča v življenju.
Tako upam, da bo tudi tebi uspelo in da ti bo poleg hčerke zasijal še kakšen sonček v življenju.

LP

Živjo!

Sama na srečo nisem doživela splava in upam, da mi bo to prihranjeno. Sem pa nekaj let nazaj izvedela, da je imela moja mama vsaj 2 spontana splava. Po tem pa sem dobila še drugega brata. Na momente mi je hudo, ker je bila mogoče katera sestra, ki sem si jo vedno želela in jo v težkih trenutkih pogrešam. Dejstvo pa je, da je ta najmlajši brat najboljši otrok v družini. Dober po srcu, se ne sekira, življenje gleda z lepe strani, vedno pripravljen pomagat… Splavljenih ne poznam, sem pa res vesela da imam tako krasnega brata. On je in škoda bi bilo da ga nebi bilo. Ostalih dveh ne poznam (tudi zanje je škoda da jih ni).
Če je to lahko kateri v tolažbo…

Punce, vztrajajte in čim več sončkov. Pa srečno!

Zaradi translokacije 1. in 15. kromosoma pri bivšem možu sem izgubila tri otročke. Obiskala sva genetsko posvetovalnico, kjer sva bila seznanjena s temi 50 procenti, oziroma z loterijo, ki se jo greš pri taki napaki. Nisem si upala ponovno tvegati, pa tudi mož ni bil za to. Pri tretji nosečnosti je plod zaradi hude okvare dobesedno razpadel v meni in se prilepil na maternico. Pri abraziji se je maternica raztrgala in sem jim skoraj izkrvavela na mizi.
Nekako sva se sprijaznila, vendar očitno ne dovolj, ker sva se po štirih letih razšla. Mož se je odtujil od mene, zaprl se je vase, življenje je postalo neznosno.

Ponovno sem se poročila in se takoj in brez vsakega strahu odločila za še eno nosečnost. Prepričana sem bila, da ne more biti nič narobe. Ob sebi sem imela zdravega partnerja, optimističnega, norega na otroke. Žal se nama ni izšlo. Že precej velika zdrava punčka je v meni odmrla. Morda zaradi hudih poškodb maternice, za katere mi takrat odgovorni niso povedali? Morda zaradi naključja? Igre narave? Ne vem. Vem le to, da sem postala drug človek. Prestrašen. In kljub štirim nosečnostim še vedno brez otrok.

Če ti moje mnenje kaj pomeni, ti povem, da se te translokacije kromosomov nikoli ne končajo brez posledic. Predvsem pa nisem razumela ali je bila translokacija samo pri zarodkih ali jo ima tudi kateri od vaju. Če nobeden od vaju nima uravnotežene kromosomske spremembe, potem je vredno poskusiti. V nasprotnem primeru pa veliko tvegaš.

Oglasi se še kaj.

Pozdravljena Taja!
Tvoje travme popolnoma razumem. Sama sem imela zaporedoma tri spontane splave. Prvič je bil zelo velik šok. Noseča sem bila že enajst tednov, nato zelo hladen ginekolog pojasni, da je plod odmrl. Drugič je bilo zopet zelo hudo. Ko se je zgodilo prvič, sem si mislila da se to pač zgodi na vsake toliko nosečnosti, in da sem to “normo”izpolnila. Ko je bilo drugič, je v meni nekaj umrlo. Žalovanje je bilo dolgotrajno. Tretjič- nisem si več upala niti veseliti nosečnosti in ko sem začela krvaveti sem bila otopela. Na tihem sem to že pričakovala. Po tem sem zamenjala ginekologa, opravila vse potrebne preiskave in ugotovila, da je z mano in mojim možem vse OK.
Odločila sva se ponovno za nosečnost..
Tiste, ki ste to doživele, veste kakšen je strah ko zanosiš. Vsakič, ko sem šla na WC sem bila v strahu, da zagledam tisto izdajalsko rdečo barvo…
Pa je minilo tri mesece, in je minilo celih 9.
Zdaj imam zdravega, veselega in zelo živega sinčka. Mojo veliko srečo.
Zdaj sva se z možem odločila, da bova poizkusila imeti še enega otročka.
In pred tednom dni sem ugotovila, da sem noseča. Zopet strah…
Sklenila sva, da bo to v vsakem primeru zadnja nosečnost. Še več razočaranj in izgub ne bi več prenesla. Zato je strah še večji.

Pogum dekleta in vztrajnost pa bo. Na mnenja raznih Miki-Mišk pa se ne oziraj. Ne razumejo te in če bi doživele kaj podobnega, ne bi tako razmišljale.
Lep pozdrav,
Višnja

Translokacija je bila odkrita pri meni. In kot da še ni dovolj, da imam jaz te probleme, je možno da je to po meni podedovala moja hči. Preiskav pa pri tako majhnih otrocih ne delajo, tako da moramo počakati vsaj do njegega 15. leta starosti (ker želijo, da otrok razume kakšne preiskave opravljajo), da bomo izvedeli.
In seveda me grozno mori tudi to, da bom mogla do takrat čakat in ji enkrat povedat, da je možno, da jo čakajo spontani splavi, ker če bi preiskave lahko opravili že sedaj bi ji lahko povedala resnico ter jo seznanila z dejstvom in v primeru, če bi že vedela rezultat in bi bil le-ta negativen, bi jo lahko obenem tudi potolažila, da je pri njej vse ok, tako pa bo morala tudi ona nekaj časa čakati na rezultate in živeti v strahu, da je podedovala to isto napako.

naj te ne bo strah – uživaj vsak dan z malim. Od strahu trpita duša in telo, ne dopusti, da mali pikec v tebi čuti to, naj čuti, da si srečna zanj!

Tudi moja prva nosečnost je minila brez kakršnihkoli zapletov. Zato sem mislila, da bo tudi drugič tako. Žal sem splavila v 6. mesecu, ko sem morala roditi mrtvega otroka. Poskusila sem znova, plod je odmrl v 9. tednu starosti. Nato sem zamenjala ginekologa, operirala oba jajčnika in takoj zanosila. Nisem šla v bolniško, ker bi doma samo tuhtala, kaj se bo zgodilo. Rodila sem zdravega fantka, ki me vsak dan resnično osrečuje. Tudi moj prvi ginekolog je bil zadovoljen s tem, da že imam enega otroka. Bila sem zelo razočarana, danes pa zelo srečna in ponosna sama nase, da sem vztrajala do konca.

Vztrajajte in močno si želite, pa bo!! MARA

Jaz pa mislim, da miki-miška ni mislila slabo. Tudi jaz ti bom rekla, da bodi vesela, da imaš otroka. Čeprav vem, kako boli, ko si želiš otroka, pa le-ta umre v tebi. Ko gledaš otroke, ki so toliko stari, kot naj bi bil tvoj. In kako si vesel, ko ugotoviš, da pričakuješ otroka, hkrati pa drgetaš, ker se bojiš, če ne bo vse tako kot bi moralo iti.
Moja prva nosečnost se je končala s spontanim splavom. V začetku druge nosečnosti pa grozne krvavitve, vendar se je nosečnost dokončala tako kot se mora. Ob misli na naslednjo nosečnost me stiska pri srcu, ker vem, da bom zopet potrebovala veliko energije, da bom preživela morebitne krvavitve in še hujše, da bom preživela neoseben odnos zdravstvenega osebja.

Ljuba Taja!

Najhujše pri meni je bilo, da se je to zgodilo v veliki družini. To pomeni, da sta imela dva partnerjeva brata zdrave otroke, od tega štiri deklice. Ko sem jim sporočila, da je treba preiskavo narediti pri starih starših (torej pri očetu in mami mojega partnerja) zaradi tega, da bi se kasneje vedelo, če bi deklice že mlade izgubljale svoje zarodke, se je začelo moje trpljenje zares… Eden od bratov je ignoriral preiskave, ker je bil prepričan, da je to božje delo. Ni hotel sodelovati, ker je menil, da bi s tem onemogočili njegovi hčerki normalno življenje!!!

Sreča. Starša mojega partnerja sta pristala na genetsko preiskavo, kjer se je izkazalo, da nista prenašalca spremembe, ampak je moj partner spremembo dobil naključno ob svojem rojstvu. Kljub temu nikoli nisem pozabila negativnega odziva njegovega brata. Zdelo se je, da sem edini krivec jaz. In tako je tudi obveljalo. Nikoli niso sprejeli tega, da je nekdo iz njihove družine (trije fantje) lahko vzrok mojih splavov. Ločila sem se in odšla. Ponovno zanosila. Naredila vse genetske teste. Vse je bilo OK. Bila sem zdrava in imela sem zdravega partnerja… Pa je moja že velika punčka v meni kljub temu odmrla… Sprašujem se… Verjetno je zame tako prav. Pa vendar po štirih splavih ne veš več… Kdo odloča? In kaj?