Pozdravljeni,

na vas sem se obrnila, da mogoče kdo potrdi ali ovrže mojo trditev, ker ne vem več kaj naj si mislim, da je res ali ne.

S partnerjem s katerim sva bila skoraj dve leti, sva se odločila, da imava otroka. Kar hitro oz. takoj nama je to uspelo. Ker imam otroke že od prej (drugi partner) nisem pričakovala večjih težav glede tega. Pač zanosiš in je vse okej.

Po dveh mescih pa je plod odmru. Imela sem stisko vendar mi je partner ljubeče stal ob strani in zatrjeval, da bova še 5 krat probala, samo, da uspe, tako, da tega splava nisem pretiroma objokovala oz sem vendar ne do konca, zaradi upanja, da nama drugič uspe.

En mesec po splavu je partner rekel, da sploh ni želel imeti otrok, da sem ga že prvič v to prepričala in da ne želi imeti otrok. Meni se je v trenutku podrl svet, ker sem dojela, da to pomeni, da tudi ne želi biti več z mano. Po enem tednu grobosti nesramnosti do mene ignoriranju, je nekako odšel in rekel, da me nima več rad in se me je prenajedel.

Res je, da sem se po splavu spremenila, kljub vsemu sem občutila krivdo in se zaradi tega slabo počutila. Od partnerja sem pričakoval, da mi bo v najtežjih trenutkih stal ob strani. Pa tega ni bilo, oddaljil se je od mene, očitno je bil rad z mano samo, ko je bilo vse lepo in štimalo in ko sem bila samozavestna. Pa se sprašujem ali je to sploh bila ljubezen, namreč ali ni tako, da šele v slabem vidimo koliko in ali nas ima partner rad?

Hvala za vse odgovore in vaše misli.
Vsem dobro,
S.

Spoštovana,

res je tako, kot pišete. Šele takrat, ko je oseba v težkih trenutkih, se izkaže, kakšen je njen življenjski partner. In vaš se pri tem ni izkazal. Ni vam stal ob strani, ko bi ga najbolj potrebovali. Nasprotno, naložil vam je še dodatna boleča občutja s svojimi brezčutnimi izjavami o tem, da si v resnici ni želel otroka in da se vas je “prenajedel”. Kaže, da je vaš partner oseba, ki gleda le nase in ne premore sočutja do druge osebe. Dokler se je z vami smejal in zabaval, ste mu bili zanimivi. Potem, ko ste se jokali in ste potrebovali oporo, pa ga niste več zanimali.

Čeprav je to slaba tolažba, ste lahko veseli, da je pokazal pravi obraz že sedaj in ne kasneje, ko bi bilo vajino življenje že bolj prepleteno.

Pustite si čas, da prebolite svojega otroka, ki mu ni bilo namenjeno ugledati luč sveta, in da si opomorete od razočaranja nad partnerjem. Da bi se v nadalje po možnosti izognili takšnim razočaranjem, si lahko preberete knjigo avtorice Barbare De Angelis: “Si ti pravi zame?”.

Žal mi je za vašo na nek način dvojno izgubo in želim vam, da bi bili kmalu zopet samozavestni in močni.

Jana Metelko, dipl.soc.del.