Pozdravljam vas v dnevu, ki je prav posebej posvečen našim malim angelčkom – uradno se je vse začelo leta 1988, ko je pokojni ameriški predsednik Ronald Reagan mesec oktober posvetil spominu nanje.

Mesec oktober je mesec spomina na vse otroke, umrle med nosečnostjo oz. kmalu po porodu – sprva je bil mesec spominski le v ZDA (velikanska zasluga organizacije SHARE), nato se je misel razširila po vsem svetu, tudi v slovenske Solzice – hvala, dekleta, za ves vaš trud.

S pošiljko, ki sem jo pred dvema dnevoma prejela od drage prijateljice Susan, Share-ove dolgoletne prostovoljke, je prispela tudi dragocena ideja o načinu, s katerim lahko izkažemo spoštovanje do vseh naših ljubljenih otrok, ki jih žal ne moremo držati v svojem objemu, jih pa vsak dan objemamo v naših srcih.

Torej pozivam vse žalujoče mamice, vse mamice, ki nas spremljajo v svojih srčnih mislih in resnično prav vse ljudi, ki nam stojite ob strani, da mi na mail zaupate vaše naslove, ker želim z vami deliti drobno pozornost, s katero boste pokazali, da vam je mar.

Zagotavljam vam, da vaši naslovi in imena ne bodo v nobenem smislu zlorabljeni, “izrabila” jih bom le za eno majhno pošto, ki bo prispela do vaših src, napolnjena s pozitivno energijo in dobrimi mislimi.

Še moj mail: [email protected].

Prijazno vas pozdravljam in vam pošiljam svoje tople objeme.

Kako zanimivo, da so prav včeraj zopet moje misli krožile okrog mojih (tudi nerojenih) otrok. Nato sem zvečer mojemu partnerju rekla, prvega otroka sem si zelo želela. Hrepenela, ne želela. Tudi drugega sem se zelo rezveselila. Ko bi moral v meni rasti tretji, je to bila želja, seveda je bila, ampak pri vseh obveznostih, je bila le želja. Ne tako kot prvič, ko se je celo moje bitje oklepalo dejstva, da sem noseča. Živela sem takrat za to nosečnost. In tretjič se je končalo s splavom. Prav, se zgodi, kdo ve kaj, ali jaz, ali naključje, karkoli pač, nekaj ni ugajalo usodi, Bogu, in zgodilo se je. Otročiček je umrl. In potem ponovno, čas je tekel naprej, dva otroka sta me polno zaposlovala, pa še nova služba, novo stanovanje, novo to in ono… In nova nosečnost. Ko sem izvedela so bile prve izmed mojih besed partnerju, da nikoli nič ne reče čez otroke. Ali da je z njimi veliko dela, ali da je z njimi veliko stroškov, karkoli, kar ne bi bilo v prid otrokom, temu otročku, ki je rastel v meni.
Je bila to slutnja, vraževenost? … Tudi ta nosečnost se je končala. Prekmalu. Ampak s to nosečnostjo se ni končala samo nosečnost, s to nosečnostjo sem zopet nekaj pridobila. Za določene stvari se je potrebno zelo potrudit. Jih negovat, da jim bo dobro. Si jih želet, “delat” za njih.
Z vsakim pogledom na majhnega otroka, dojenčka, se v meni zbudi želja. In vedenje. Imeti še kakšnega otroka mi ne bo podarjeno.

Spominjam se ga, Špelina. Oba.