Nekaj vaših misli na mojo tematiko oziroma problematiko sem dobila med vašimi ostalimi odgovori, kljub temu vas prosim za vaše mnenje na mojo oziroma najino konkretno zgodbo.

Oba se bližava 50 letom, živiva v hiši sama, oba otroka sta se odselila. Pred leti je spolnost začela usihati in na koncu je umrla. V tistem času je mož doživljal hujšo depresijo, zaradi katere je bil tudi na bolniški več mesecev in tudi hospitaliziran, mene pa je takrat polet te težke situacije vznemirjalo tudi vmešavanje njegove mame v najino zvezo in moževo nerazumevanje mene glede tega. Precej sva se oddaljila.

Moževo počutje se je sčasoma izboljšalo, vendar je njegova potreba po intimnosti skoraj ničelna. Pravi, da so te njegove želje in potrebe izginile, da se počuti ogrožen ob mojih dotikih, objemih, poljubih, v spolne odnose se boji spustiti.

Sedaj je težava ker se v tej tematiki razhajava. Moje potrebe niso potešene, on pravi da jih sploh nima. Pravi, da ima notranje blokade, zaradi katerih se mu telo zakrči ob tem ko se ga dotikam in sem zato pri tem zelo previdna.

Razumem ga, ker sem sama imela podobne težave, ki so bile posledica spolne zlorabe. Zelo mi je pomagal terapevtski proces, v katerem sem dobro okrevala.

Kolikor poznam moževo zgodovino in tudi možev odnos do mame v času najinega zakona, bi lahko rekla, da je bil(je še) mamin nadomestni partner.

Pred letom sva začela skupaj hoditi k terapevtu. Najin odnos se je izboljšal, ampak na področju spolnosti in vpletenosti njegove mame v naš odnos oziroma njegova pretirana skrb zanjo – glede tega se nismo premaknili nikamor. Po 6 mesecih sva zaključila, ker mož ni želel nadaljevati. Njegovo prepričanje je, da on več kot toliko trenutno ne more narediti, da tega ni sposoben.

Jaz pa menim, da obstaja pot, le da bi oba morala biti za to in da bi mogoče potrebovala pomoč, podporo svetovalca za to področje.
Ostajam nezadovoljna in nepotešena. Poskušam biti razumevajoča in sočutna, ampak občasno me preplavi jeza. Ne vem kako naj se obnašam…

Zato sprašujem za naju oba nasvet.

Še posebej pa tudi zase. Kaj svetujete meni? Kakšen pristop do moža bo najbolj zdravilen? Kako naj potešim svoje osnovne potrebe(nežnost, dotiki, objemi, poljubi, če že ne seks), ko pa imam občutek da se objemam s kipom? In da sem mogoče s tem nasilna, saj sem vedno jaz pobudnik.

Kaj rada počneva skupaj? Obdelujeva njivo, vinograd, rada skupaj urejava okolico, si ogledava gledališče predstave, se sprehajava v naravi, obiščeva kakšno razstavo, rada sva tudi sama doma in bereva ali se pogovarjava, vendar nič kaj rada o najinih problemih. To nama gre bolj težko.

Težko se sprijaznim s to situacijo.

Spoštovani!

Iz zgodbe sklepam, da je bilo nekaj v odnosu pred moževo depresijo, kar je botrovalo tako depresiji kot vajinemu distanciranju in smrti spolnosti, kot ste zapisali.
Dodatno vidim izkušnjo s terapijo, ki vam ni prinesla več telesne bližine. Bilo bi potrebno raziskati, kaj je bil možu smisel za njegovo odločitev.

V celotnem kontekstu zgodbe je videti kot bi bile neke temeljne potrebe v globokih in pomembnih čustvih zamrznjene že veliko preden sta zaznala vzajemno medsebojno oddaljevanje.
Te teme so navadno povezane z varnostjo v bližini, z navezanostjo, vzorci, mejami med primarno družino in partnerskim odnosom… Domnevam, da sta glede teh tem ostala vsak v svojem svetu, z različnimi prepričanji, ki jih ne zmoreta vključiti na povezovalen način v odnos in je distanca najbolj varen način sobivanja. To je veliko tem, ki bi res zahtevale obravnavo v terapevtskem kontekstu. Gre za pomembna področja, najpomembnejša, s katerimi so povezana ustrezna čustva. Kako je vsakemu od vaju živeti s tem? Kaj bi potreboval mož v terapiji drugače, da bi se počutil dovolj varno in bi videl v tem smisel?

Razumem vašo potrebo po bližini in po njenem telesnem občutenju, to ima vsekakor velik smisel. Prepričan sem, da ima enako potrebo tudi vaš mož. In me zanima, kako je njemu živeti (v tem) s tem zamrznjenim stanjem potrebe? Predstavljam si, da mora biti v njegovem svetu zelo samotno in izgubljeno. (Kakor je tudi v vašem). Spolnost in telesna bližina temelji na bližini v odnosu, ki jo živimo v vsakdanjih majhnih situacijah.

Včasih pari, kjer je pri enem od partnerjev veliko nasprotovanj do dela na odnosu s strokovno pomočjo, pridejo kot opazovalci na najina mesečna srečanja Okrepčevalnica (http://www.vezal.si/treningi/okrepcevalnica-za-starse/), ki so brezplačna. Po tej izkušnji z načinom dela v živo (zlasti s čustvi) se mnogi nato odločijo za individualno delo ali obiščejo kakšnega od treningov partnerskih odnosov.

Vse dobro vam želim,