Ob prebiranju stisk in vprašanjih zadnjega obdobja na forumu sem pripravil nekaj splošnih dejstev o delovanju ljudi v medsebojnih odnosih. Predstavljam si, da bo lahko komu v pomoč pri razumevanju, morda pri odpiranju novih pogledov na vprašanja in dileme, ki se vam postavljajo. Pišem jo kot praznično poslanico z željo, da komu pomaga pri medsebojnem zbližanju in na ta način polepša prihajajoče praznične dni.

Seksualno življenje je zelo pomemben dejavnik, ki prispeva k zadovoljstvu v partnerstvu. Mnogi pari seksualnost uporabljajo tudi kot zdravilo za zdravljenje medsebojnih nesoglasij.
Pri tem je velikokrat prisotno zmotno prepričanje o tem, kaj je vzrok in kaj posledica.
Ljudje verjamejo, da je dobra spolnost vzrok za dobre odnose. Pravijo, če ni spolnosti, ne more funkcionirati odnos. To vsekakor drži le do neke mere.
Druga plat je, da ni dobre spolnosti brez funkcionalnega odnosa. Seveda imam v mislih stalno partnersko zvezo.

Kje je torej vzrok, na strani spolnosti (seksualne prakse) ali na strani odnosa (odnosa med dvema partnerjema)?
Kje je vzrok v partnerskem prepiru, če nekdo večno tarna in kritizira nasprotno stran, nasprotna stran pa se umika in ignorira? Bolj ko se nekdo umika, bolj drugi pritiska. In bolj ko prvi pritiska, bolj se drugi umika. Vsak vidi vzrok na drugi strani. On je prepričan: »Če ti ne bi najedala, se jaz ne bi umikal«. In ona: »Če me ti ne bi ignoriral, ti jaz ne bi najedala.«

Vzroka ne moremo postaviti samo na eno mesto, na samo eno stran, ampak imamo v tem primeru soodvisnost, dvojno oz. krožno vzročnost. Vedenje enega pogojuje vedenje drugega in vedenje drugega nazaj pogojuje vedenje prvega, tako v neskončnem krožnem teku. Ne moremo določiti krivca, zlasti pa je iskanje krivca v takšnem dvojnem prepletu vplivanja povsem brez smisla.

Tako ideje, da če bi se moški bolj potrudili z nežnostmi, bi pa ženske pokazale več strasti, ali če bi ženske bile bolj tolerantne in razumevajoče, bi bilo pa moškim več do seksa, in podobne – nimajo dobrega upanja.

V medsebojne odnose vstopamo z določenimi izkušnjami, s popotnico vzorcev in prepričanj, ki smo jih oblikovali v času življenja v naših primarnih družinah. Vsak od partnerjev prinaša svojo potovalko vzorcev. In tu gre za dve radikalno različni potovalki, z zelo različnima vsebinama. V vsaki je svoj red in svoj smisel.

Spolnost ima najprej opraviti z bližino in navezanostjo. Tu gre za vzorec glede tega, kako smo bili sprejeti na ta svet. Kako so starši skrbeli za nas, ali smo se v njihovi bližini počutili varne in smo se na njih varno navezali?
Vzorec otrokove bližine do staršev je prvi zapis glede intimnosti, bližine, navezanosti do drugega.
Ali smo v tem toliko varni, da si upamo raziskovati in se lahko prepustimo?
Ali nas ob ideji bližine oz. možnosti, da doživimo bližino, spreletita strah in tesnoba, da bomo zapuščeni in moramo nekaj ukrepati v tej smeri, da preprečimo možnost doživetja zapuščenosti?
Ali nas prisotnost bližine utesnjuje in se moramo umakniti, se izogibamo bližine?
Ali imamo kombinacijo zadnjih dveh opisanih vzorcev?

Za stik med partnerjema je torej bistvenega pomena, ali imata v sebi varne, tesnobne ali izogibajoče vzorce bližine. To pojasni veliko medsebojnih nesporazumov in frustracij.

Drugo plast predstavlja, v kakšnem vzdušju je partnerski odnos. Navadno in najpogosteje so ob težavah partnerji v medsebojnem boju. Boj med partnerjema se odraža v prepričanjih in dejanjih. »Ker ti meni to, bom jaz tebi to«. »Tega mi že ne boš delal.« » Ne morem mu /ji odpustiti«. » Ne bom se kregal(a), ampak tudi sodeloval(a) ne bom s teboj«.

Ena od strategij boja je tudi odtegnitev možnosti seksualnega ugodja. Smo neskončno utrujeni, ko bi bil čas za bližino, imamo veliko dela, boli nas glava, opravka imamo z ED ali drugimi znaki upadanja spolne sle. Tudi brskamo po tem forumu in mrzlično čakamo, da bomo dobili odrešilni odgovor.

V tej perspektivi so težave v spolnosti vedno učinek nekih dogajanj v medsebojnih odnosih. In vselej gre za vzajemni delež!

In kaj je dobra novica pri vsem tem?
Svoje vzorce lahko s pomočjo partnerja presežemo, lahko celo pozdravimo bolečine, ki jih prenašamo skozi svoje življenje.
Partnerja smo izbrali sami. Na voljo nam je, da nas frustrira in nas sili v neskončni boj. Lahko pa izberemo drugo možnost in si omogočimo, da s partnerjem izstopimo iz boja in si vzajemno ozdravimo ovire v sebi.

Katere vaje in poti so nam na voljo?
Opisal jih bom nekaj, ki nimajo neposredne povezave s seksualno aktivnostjo in jih lahko izvajamo v vsakdanjem življenju. Gre za veščine, ki imajo splošno veljavo.

Najprej se moramo naučiti sprejeti dejstvo, da sva v odnosu dva različna svetova. Naučiti se moramo spoštljivo pogledati v svet drugega. Slišati svet drugega brez svojih filmov in razumeti, kaj ima pri drugem smisel. Vse, kar moj partner misli, govori, počne ima zanj ali zanjo smisel. »Zate ima smisel, ker…« In obratno. Ko se tega vzajemno naučimo, dobimo dovoljenje, da smo, kar smo. Na ta način odpremo prostor medsebojni empatiji.
Tu je prostor za naslednji korak: da znamo izražati, kar se dogaja v nas. Brez sporočil o dogajanju v nas nimamo potrebnih informacij o naših potrebah in hrepenenjih. Z izmenjavo informacij imam v mislih kot posledico tudi vzajemno sporočanje glede tega, kar nas vzburja, kar nam telesno godi. Tudi glede seksualnih fantazij, hrepenenj, pričakovanj.

V prostoru medsebojne empatije in izmenjave vseh informacij, torej v prostoru iskrenosti in varnosti, nastopi možnost, da stopimo preko svojih naučenih vzorcev in ustaljenih navad.
Da zaupamo in nehamo panično zalezovati. Ali da zaupamo in se nehamo izogibati.
Skratka, da naredimo nekaj preko sebe, celo proti sebi.
Da se dotaknemo partnerja, čeprav čutimo do njega ali nje odtujenost. Da vztrajamo v objemu, četudi to ni »tisto«. Da sprejmemo na partnerju neko lastnost, čeprav nam ni pri srcu. Da se pustimo objeti, čeprav bi se najraje udrli v zemljo. Da premagamo sram do lastnega telesa…

Spremembe nikoli niso zadeva spontanosti! Ugovori, da potem pa ni več spontano in spolnost na ta način nima vrednosti, ne vodijo k izboljšavam.
Če sva medsebojno odtujena in v boju, bo moral nekdo narediti nekaj zelo proti svoji spontanosti, da bo voz nehal drveti po hribu navzdol.
V Imagu pravimo: »Fake it till you make it!«

Ko se v sebi odločimo narediti spremembo, ko iz medsebojne distance zavestno naredimo nekaj, da distanco zmanjšamo, ko se zavestno odločimo, da bomo telo svojega partnerja sprejeli, ga ljubkovali, skrbeli zanj, se v tem telesu prebudi odziv. Zanimivo, ko nekomu izkažemo bližino, se zgodi odziv na enak način. Pripadati, biti povezan in v bližini, vedeti, da bo drugi poskrbel za nas, to so naše temeljne potrebe.

Povedano preprosto: pot do uspeha v postelji se začne veliko prej kot na vratih spalnice. Ali: zadovoljstvo v seksualnosti nastaja iz sestavin zadovoljstva in varnosti v medsebojnem odnosu.

Vem, opisal sem pot (čeprav precej obširno), vendar še vedno zelo površinsko. V vseh opisih dobrega upanja se skriva ogromno dela na sebi in ogromno sprememb, ki niso preproste. Vendar je to pot k zavestnemu partnerskemu odnosu, v katerega verjamem tudi sam in lahko rečem, da ga tudi na tak način z ženo živiva. (Preko veliko ovir in težkih preizkušenj, da ne bo pomote).
Res je tudi, da je ta pot sprememb veliko lažja in zlasti krajša ob ustrezni strokovni pomoči.

Spoštovani bralci in bralke foruma ED,
V prihajajočih praznikih in vse dni naprej vam res iz srca želim, da bi se odprli za izbiro življenja v varnosti medsebojne bližine, v zadovoljstvu medsebojnega plesa izkazovanja znakov bližine in pripadnosti, da bi zmogli sprejemati in dajati sporočila, kako mar nam je drug za drugega – in vse drugo se bo zgodilo v ravno pravi meri na ravno pravi način!

Hvala vam za ta obširen odgovor. Z vami se popolnoma strinjam in vas razumem..Tudi jaz se zavedam, da je treba za dober odnos in dobro spolnost garati.
Ampak za to sta potrebna dva v odnosu…Ne more se truditi, razmišljati en sam človek..Kaj pa, če ti partner težko prisluhne? Oziroma ti prisluhne, ampak ti ne da feedbacka, ker ne zna govoriti o svojih občutkih? Se trudi na svoj način…

Že velikokrat sem poskusila govoriti s partnerjem o tem, da je treba za odnos trdo delati, se pogovarjati, ga razvijati….Da je ravno tako to potrebno za spolnost..Velikokrat sem ga vprašala, kaj mu paše v spolnosti, kaj bi drugače, itd…Pa sem vedno dobila enak odgovor: da je njemu fajn tako kot je…Mene pa ni nikoli vprašal nazaj…Tako sem tudi jaz nehala spraševati, tako da tudi na tem področju ni napredka.

Mene to žalosti. Počutim se nekako sama in nezadovoljna v odnosu, tako fizično kot psihično.
Še sama ne vem, kaj bi naredila.

Lepe praznike želim tudi vam in hvala vam za vaše odgovore in pomoč