spolna zloraba – moja zgodba
Pozdravljeni!
Pismo mamiMaje je res žalostno oz. njena zgodba. Popolnoma jo razumem, ker sem sama doživela podobno zgodbo pred kakimi 4 leti.
Res je premalo se govori o zlorabah. O tej temi nihče noče govoriti in zato se to dogaja. Žrtev je sama pod okriljem zlorabe in ne ve kaj naj sploh naredi. Če tega ne poveš nikomur, ti nihče ne more pomagati in tudi sam se tega ne boš rešil. Enostavno tukaj moraš nekaj ukreniti, povedati nekomu, mami, fantu, bratu, sestri, teti, sosedi… nekdo ti bo pomagal. Zato, kdo to bere in doživlja takšne travme povejte to nekomu, ki mu zaupate, potem bo lažje. Vem da je težko o tem govoriti, prisoten je strah, sram, negotovost, ampak kljub temu je potrebno zbrat ves pogum ki ga imate, ker je vredno.
Sem otrok ločenih staršev. Starša sta se ločila ko mi je bilo 9 let. Z mamo sva se preselile k enemu starejšemu moškemu, ki je postal moj očim. Bil je vredu človek, nimam kaj rečt, sprejel me je lepo, dal mi je streho nad glavo, dom, hrano, lahko sem se učila… V glavnem sem imela vse. Že na začetku je želel, da pridem v kopalnico, ko se on tušira, pa se tam pač slečem in se grem tuširat. To je blo kao zato, da se gremo eden za drugim tuširat, pa se porabi manj vode, oz. kr topla voda priteče. Mama je za to vedla, ampak se ji ni zdelo sporno. Jaz kot otrok pa se tudi nisem zoperstavljala zaradi tega. No potem me je večkrat rahlo udaril po riti, kar mi je blo tudi tako antipatično, ni mi blo všeč. To sem povedala tudi mami, da mi pač to ni všeč, ona mu je rekla, da me nima kaj po riti za vdarit, ampak je on je reko, da to ni nič takega, sam hec je… Nato se je vse to stopnjevalo, do otipavanja prsi, zadnjice, tudi mednožja. Skoz sem se branla, to mi ni bilo všeč, govorila sem mu naj me pusti, naj me ne šlata, ampak ni nehal. Ko mame ni bilo doma, je hodil zjutraj pred šolo v mojo sobo in hotel da se slečem pred njim, on pa me bo gledal v mednožje predvsem. Seveda nisem hotela, naredila sem vse da me ni mogel sleči, ampak proti njemu nisem mogla nič. Bil je močnejši od mene. To se je dogajalo kar nekaj let. Zraven tega sem se še mogla samozadovoljevat zraven njega… Počel je v glavnem same gnusne, nagravžne stvari. Zaradi tega sem ga vedno bolj sovražla, zdel se mi je nagnusen, ugaben…
Na koncu je že prišlo tako daleč, da me je hotel on zadovoljit, pa da ga mu jaz zdrkam ( oprostite izrazom ), ampak res je bilo tako. Ko sem rekla ne, je reko da me bo pač mogel posilit in mi vzet nedolžnost. Takrat sem se borila proti njemu, kolko sem mogla. Zbrala vse moči tega sveta, samo da me ne bi posili. Takrat sem šele ugotovila, da sem kr močna. Vztrajala sem skoraj 2 uri, da je končno popustil in k sreči se ni zgodilo najhujše. Ampak vedela sem da to ni konec, da se bo to zgodilo prej ko slej. Če ni bilo zdaj, bo pa naslednjič.
Po tem dogodku sem se končno odločila da spregovorim, da povem mami kaj se je zgodilo oz. dogajalo vsa ta leta, trajalo je okrog 8 let vse skupaj. Pogum sem zelo dolgo zbirala, a sem ga le zbrala. Sam preprosto sem povedla vse od začetka. Mama ga je vprašala če je to res in ni zanikal, rekel je samo da to za njega ni nič takega, pa da sem ženska. Pa da ni misliv nič hudega, kot je vedno govoril. Ja vmes je še govoril, da je to najina skrivnost, da naj ne povem mami…
Danes živiva z mamo stran od njega. Srečna sem, našla sem si službo, imam fanta, končno sem svobodna, ni me več strah da se bo kja zgodilo. Nikoli mi ne bo žal, za to da sem povedla, da sem končno ustavila to za zmeraj in poiskala srečo, pravo srečo, stran od njega. Splača se.
Nekih hudih posledic nimam, pozabila pa nikoli ne bom, ne kuham zamir, ampak še vedno čutim ta gnus do njega.
Torej punce povejte, če se kaj takega dogaja, ne molčat, molk je najhujši.
lep pozdav.
Pozdravljene, pozdravljeni,
Niti ne vem kje naj začnem. Občutek imam, da rabim izdihati iz sebe, kar se mi je dogajalo v preteklosti. Še bolj zato, ker so izseki ta trenutek tako sveži, meni novi. Hkrati sem hvaležna, da lahko o tem pišem tukaj in imam občutek, da sem slišana in ne edina.
Stvari so začele prihajati na dan zelo jasno po mojem 35-em letu in po rojstvu sinčka. Tako kristalno, da sem popolnoma otopela, hkrati pa je toliko žalosti in zmedenosti v meni, da je z besedami ni mogoče opisati. Pred tem se mi na kraj pameti ni sanjalo, da se bi to lahko dogajalo meni.
Počasi dojemam, da je bilo res, včasih pa imam trenutke, ko bi najraje rekla, da je vse ok. Ampak vem, da ni. Daleč od tega. Bojim se tudi za mojega sina, kateremu nikoli ne bom nikoli dovolila biti samemu v prisotnosti očeta.
Želela bi opisati spomine oziroma izseke iz preteklosti, ki kažejo na mojo spolno zlorabo. Če bom komu s tem tudi pomagala prepoznavati simptome spolne zlorabe…..
Depresivna stanja, občutki, odkar pomnim, nihanja razpoloženja, anksioznost, enkrat celo poskus samomora
Pogosta utrujenost, apatičnost, odsotnost
Motnje apetita
Dolga leta trajajoče nočne more, za katere nikoli (do tega meseca) nisem vedela, da so povezane z zlorabo v zgodnjem otroštvu.
Popolni izbris spomina, potlačitev preteklosti, do nekje 7. leta starosti
Težave z učenjem
Paranoja, s katero imam še danes težave, strah
Slaba samozavest
Nizka samopodoba
Zelo močen občutek nevrednosti, manjvrednosti
Nikoli se nisem oblačila v lepe obleke, krila, bila resnično sama sebi všeč
Težka koncentracija za včasih čisto enostavne stvari
Prvi spolni odnosi so bili zelo boleči, enostavno nisem bila zmožna “normalnega” občutenja, sproščenosti
Kronično boleče, močne menstruacije
Prvo doživljanje orgazma je bilo po 6-ih letih spolnega odnosa (orgazem s penetracijo še vedno ni mogoč)
Določeno obdobje sem bila odvisna od samozadovoljevanja
Neizmerna žalost (do pred kratkim brez razloga, ki ga nisem mogla najti)
Vesela bom komentarja, mogoče usmeritve kako naprej. Imam partnerja, ki me ima neizmerno rad in sem mu za to hvaležna iz dna srca. Hodiva na partnersko terapijo, na kateri sem tudi začutila in slišala sama pri sebi vse to o čimer danes pišem. Čutim, da bi mi pomagala tudi skupinska terapija. Ne vem pa, kako si lahko še pomagam, da mi bo lažje. Težka je vsaka minuta življenja v tem trenutku.
Objem vsem, pošiljam žarek sonca
A.
Pozdravljena!
Pohvalno, da sta se odločila za terapijo, ki vama pomaga na partnerski poti.
Vedeti je potrebno, da je vse to ” proces ” ozaveščanja, procesiranja in spoznavanja sebe in svojega telesa.
Nekega pravila ni, kaj je prav in kaj narobe. Kot ni pravila, kako hitro se mora zadeva ” urediti “. Vzemi si čas zase in za vaju. Ta čas je najpomembnejši in je tudi najboljši gradnik za vajino zvezo in utrditev le te.
Priporočam pa, da najprej predelata stvari induvidualno in nato ( če boš imela še voljo in interes posežeš po skupinski terapiji ). Oboje hkrati zahteva veliko truda in samoniciative.
Morda bi bilo pametno prebrati tudi kakšno knjigo na to temo , če je še nisi ?
Pozdravljena!
Pohvalno, da sta se odločila za terapijo, ki vama pomaga na partnerski poti.
Vedeti je potrebno, da je vse to ” proces ” ozaveščanja, procesiranja in spoznavanja sebe in svojega telesa.
Nekega pravila ni, kaj je prav in kaj narobe. Kot ni pravila, kako hitro se mora zadeva ” urediti “. Vzemi si čas zase in za vaju. Ta čas je najpomembnejši in je tudi najboljši gradnik za vajino zvezo in utrditev le te.
Priporočam pa, da najprej predelata stvari induvidualno in nato ( če boš imela še voljo in interes posežeš po skupinski terapiji ). Oboje hkrati zahteva veliko truda in samoniciative.
Morda bi bilo pametno prebrati tudi kakšno knjigo na to temo , če je še nisi ?[/quote]
Hvala, Maja.
Ja, težko se je odločiti kaj je najboljše ta trenutek. Skušam slediti srcu in instinktu.
Katero knjigo priporočaš? Sem že iskala ampak nič našla. Rada bi nekaj na temo podzavest in zloraba. Hvala.
Prav tako razmišljam o anonimni skupini, me lahko usmerite, kam, kje obstajajo skupine, Ljubljana?
Objem,
Pozdravljena!
Pohvalno, da sta se odločila za terapijo, ki vama pomaga na partnerski poti.
Vedeti je potrebno, da je vse to ” proces ” ozaveščanja, procesiranja in spoznavanja sebe in svojega telesa.
Nekega pravila ni, kaj je prav in kaj narobe. Kot ni pravila, kako hitro se mora zadeva ” urediti “. Vzemi si čas zase in za vaju. Ta čas je najpomembnejši in je tudi najboljši gradnik za vajino zvezo in utrditev le te.
Priporočam pa, da najprej predelata stvari induvidualno in nato ( če boš imela še voljo in interes posežeš po skupinski terapiji ). Oboje hkrati zahteva veliko truda in samoniciative.
Morda bi bilo pametno prebrati tudi kakšno knjigo na to temo , če je še nisi ?[/quote]
Hvala, Maja.
Ja, težko se je odločiti kaj je najboljše ta trenutek. Skušam slediti srcu in instinktu.
Katero knjigo priporočaš? Sem že iskala ampak nič našla. Rada bi nekaj na temo podzavest in zloraba. Hvala.
Prav tako razmišljam o anonimni skupini, me lahko usmerite, kam, kje obstajajo skupine, Ljubljana?
Objem,[/quote]
Pozdravljena!
Knjigi sta dve in sicer Pogum za okrevanje in Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje .
Glede induvidualnega pristopa in anonimnosti prilagam link ( sem pred leti pisala o tem in upam, da je še aktualno ) http://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=48&t=4966637
Za morebitna vprašanja sem na voljo !
Jah…jaz sem bila spolno zlorabljena pri 12tih letih sedaj jih imam 16 in kaj se mi je zgodilo pred pol leta sem pobegnila od doma v krizni center prijavila spolno zlorabo in kaj se je zgodilo očeta so obsodili na 3leta pogojne kazni brez prepovedi približevanja tako da ga srečam vsak dan in jaz še vedno to prebolevam ampak mislim da mi nebo hspelo
Pozdravljena!
Veseli me, da si se opogumila in prijavila zlorabo. Malo manj me veseli, da nima prepovedi prebliževanja tebi. Poskušaj se ti izogibati njegovim stikom. Verjetno nisi doma ?
Zakaj ti nebi uspelo preboleti zlorabe? Imaš kakšno pomoč ?
Srečno!
Draga Maja. Tudi sama sem bila spolno zlorabljena. Raziskujem malo, o tem pišem tudi knjigo, ker menim, da je potrebno o spolno zlorabi na glas spregovorit. Upam, da veš, da nisi edina. Po mojih raziskavah je vsaka drugi otrok spolno zlorabljen. To potisne v svojo podzavest in ali pozabi ali pa kasneje v odraslosti začne dobivat spomine, fashbace, ki jih ponovno odriva od sebe. Prijav otrok, ki so bili spolno zlorabljeni je zelo malo.
Če bi želela objavit svojo zgodbo v moji knjigi mi piši na [email protected]. Seveda lahko tudi anonimno.
Pozdravljeni,
Po dolgeeeem zbiranju poguma se tudi jaz oglašam. Še ena punca, ki je bila spolno zlorabljena v mladosti.
Do sedaj še nisem nikoli zbrala poguma, da bi komu to povedala oziroma se izdala ampak sedaj ne morem več. Globoko v sebi imam očitne probleme.
Stara sem 28 let. Imam čudovitega fanta, ki mi nudi vso ljubezen in me podpira pri vseh stvareh. Imam službo, imam fanta, kot sem že omenila, samo moja duša je totalno uničena in spomin zaradi vseh dogodkov, ki so se dogajali v preteklosti.
Zmeraj sva bile samo jaz in mami. Mami, ki je zame vse naredila, imam najlepše spomine na najine skupne trenutke. Dokler ni domov pripeljala partnerja. Vse je bilo ok, dokler se ni začelo – otipavanja od spodaj navzgor. To se je dogajalo par mesecev dokler se nisem uprla in ugotovila, da to ni vredu.
Zakaj, zakaj se je to meni zgodilo? Že tako sva z mami same ostale, ona je veliko preterpela v življenju, in sedaj še takega pedolfila spozna.
Mami moji tega žal ne morem povedati. Vem, da bi ji morala, sem prebrala dovolj stvari na to temo, vendar že sedaj je živčni bolnik zaradi stvari, ki so se ji dogajale v življenju, pač zaradi tega, bi ji pa pomoje grob skopala. Tega si pa enostavno ne želim.
Do sedaj nisem uspela moje zgodbe še nobenemu zaupati, zato sem se obrnila naprej na anonimno skupino.
Mami še vedno živi s to osebo, jaz sem se pa odselila k fantu.
Zmeraj, ko se vidimo, si globoko v sebi mislim- proklet pedofil, imaš, da crkneš čimprej (oprostite izrazu), ampak skušam premleti vse skupaj.
Sedaj je mogoče vse to prišlo še bolj na plano, kajti se z mojim odločava za otroke. Kako naj razložim, da pač otroci tja na počitnice ne bodo šli, niti jih ne bodo čuvali, da se mojim otrokom ne ponovi ista zgodba.
Vem, da moram začeti delati na sebi, kajti zaradi vsega tega sem se v zadnjem času zapustila in po vsem prebranem na internetu, sem ugotovila, da nisem edina oseba na svetu. Čeprav sem do sedaj mislila, da sem- zakaj ravno jaz?
Ko sem se obrnila za pomoč, sem ugotovila, da je mogoče boljše, da spoznam še eno osebo, ki se ji je isto dogajalo v življenju, kot kakšen psihiater, ki ne more vedeti, kakšne bolečine so to v življenju.
Pozdrav, X
Spoštovana,
ni se treba opravičevati za besede, ki jih uporabite, ko pišete o osebi, ki je na najnizkotnejši naćin uničila vašo mladost, kakršnekoli že so. Še prizanesljivi ste do njega. In tudi ni na vas, da skrbite za občutke svoje mame, če bi izvedela za resnico. Mislim, da nekje na podzavestnem nivoju tudi ona čuti ali doživlja, da nekaj ni prav. In mogoče bi resnica tudi njo osvobodila… Karkoli pa bi se zgodilo, če bi ji povedali za zlorabo, ne bi bila vaša odgovornost, saj imate pravico, da spregovorite resnico. Ne obsojam vaše mame, saj vsak človek bije svojo bitko, a ona je tista, ki bi vas morala zaščititi. A le vi ščitite njo. Pravico imate, da skrbite najprej zase. Prevečkrat ljudje v naši kulturi gledamo le na druge, a prav je, da damo sebe na prvo mesto, le potem, ko poskrbimo zase, lahko na kakršen koli način pomagamo tudi drugim.
Prav je, da ob načrtovanju družine razmišljate o tem, kako bo to, kar ste preživeli (posredno) vplivalo tudi na vaše otroke. Svetovala bi vam, da se vključite v psihoterapijo, če se tovrstne pomoči še niste posluževali, da vam pomagajo to hudo izkušnjo pustiti za sabo. Kar se tiče praktičnih stvari, kot je to, da vaši otroci ne bi hodili na počitnice k nekomu, ki je nad vami izvajal spolno zlorabo, pa predlagam, da vključite svojo jezo do tega človeka in si rečete, da kot mama pač ne boste dovolili, da bodo vaši otroci sami z njim, ne glede na karkoli. Lahko poveste svoji mami razloge ali pa tudi ne, kakor vam je lažje. Lahko vam zameri… , a sedaj ste pomembni vi in družina, ki jo boste osnovali.
Psihiatra glede na vaše pismo, ne vidim, da bi potrebovali, psihoterapevtska pomoč pa je v primeru travmatičnih izkušenj več kot dobrodošla. Če potrebujete kakšen kontakt, vam ga lahko posredujem. Sicer pa je v Sloveniji prav za to področje specializirana dr.Tanja Repič: http://www.socutje.si/wp2/
Vse dobro vam želim, predvsem pa, da bi bile posledice preživetega sčasoma vedno manj zaznamovajoče,
Jana Metelko, dipl.soc.del.
Pozdravljeni,
Najlepša hvala za odgovor!
Vem, da sem premila, vem da bi mogla drugače začeti reševati in vem, da bi mogla to ze prej dati iz sebe, kajti sedaj pri 28ih letih mi je šele ‘orng’ ven to udarilo in se mi res pozna na psihi (depresija, večna utrujenost, živčnost 24/7).
Po vsem prebranem na internetu je mogoče nesmiselno dajati prijavo, kajti to vse zapade pri nas. Želim najti samo pomoč zase, da skupaj z nekom, ki me zna poslušati oziroma je to isto dal čez, da zna razumeti kaj se v moji glavi in v mojem telesu dogaja – mogoče se bom takrat premislila o nadaljnih korakih v mojem življenju, kako postopati pravilno.
Želim si, da bi enkrat lahko spet normalno zaživela, čeprav vem, da me bo to vedno spremljalo kjerkoli že bom.
Želela bi tudi, če je kakšna punca/gospa pripravljena mi dati kontakt, da se povežem z njo, seveda lahko anonimno na začetku, lahko pa tudi za srečanje, da vem, da nisem sama v tem.
Vsekakor pa bom kontaktirala ga. Tanjo in se oglasila pri njej za individualne ure.
Želim vam vsem uspešno leto 2019 in čimmanj takšnih zgodb, kot je moja.
Spoštovana,
obstaja tudi možnost vključitve v skupino za žrtve spolne zlorabe. Navajam dve povezavi:
– https://fdinstitut.si/skupine/skupina-za-zrtve-spolnih-zlorab/
– http://spolna-zloraba.si/index.php/dejavnosti-2/skupine-za-samopomoc/
Upam, da se vam oglasi kakšna punca s takšno izkušnjo. Lahko objavite še na kakšnem splošnem, a bolj obleganem forumu, kot je npr. “Starševski čvek”.
Srečno v novem letu 2019 tudi vam,
Jana Metelko, dipl.soc.del.
Mia41, 13.10.2009 ob 10:59
Pozdravljena,hvala za zaupanje,veliko pomeni za vse nas,pa zate tudi. Nevem,če boš drugič dobila moj odgovor,saj sem prvič tukaj gor.Ko sem brala tvojo izpoved ti povem,da sem se začudila,saj je moja skoraj ista.
Želim priti v kontakt s tabo.
Veliko sreče na tvoji poti,sigurno ti uspeva biti srečna,saj si to zares zaslužiš.
L.p.
Mia
Pozdravljeni,
Sem študentka Socialne pedagogike 4. letnika. Pri predmetu, kjer se to leto predvsem ukvarjamo s temo travm , strategijami spopadanja s travmami ter s celotnim sistemom podpore po tej izkušnji, smo z sošolkami ta semester pri tem predmetu dobile kar zahtevno nalogo.
Izbrati smo si morale določen pojav, ki je za osebo travmatski, in najti osebe, katere so to izkušnjo doživele in so se o njej pripravljene pogovarjati. S to osebo, bi naredile intervju (ena na ena), kjer bi v odspredje pogovora postavile strategije okrevanja s katerimi si je posameznik pomagal in jih uporabljal pri procesu prebolevanja.
Kot temo smo si punce izbrale spolno zlorabo v otroštvu, ki je zelo občtuljiva in težka tematika. Zdi se nam pomembno, da to tematiko naslovimo in osvetlimo, saj je v družbi preveč taboizirana in se o njen ne govori. Rade bi dale priložnost tistim, ki bi z nami delili svoj proces spopadanja s to travmo, in ne specifično govorili o dogodku samem.
Osebe, ki bi bile prioravljene to deliti z mano, bi prosila, da v zasebni pogovor pošljejo sporočilo. Seveda se bom prilagajala času in načinu izvedenega intervjuja, ki ustreza osebi. Intervju bo ostal anonimen.
Hvala!❤️