spolna zloraba – moja zgodba
Maja,
ponovno se oglašam. Prebrala sem knjigo Nemi kriki spolne zlorabe…V 90% simtomov sem se našla in spoznala, da živim tako življenje, ki bi bilo lahko posledica neke težke travme. V meni se ni prebudil noben spomin, edino začele so mi odzvanjati besede, ki jih od nekdaj sovražim v dno duše: “saj to ni nič tacga”. Ne vem, če so bile namenjene meni in do zakaj mi prihajajo na plano, ampk ob njih me zmrazi.
Poiskala sem si strokovno pomoč, da bi se končno nekako postavila na noge in živela normalno še v svoji notranjosti, ne samo na zunaj. Strokovni osebi – psihoterapevtu nisem omenila svojih ugotovitev o možnosti spolne zlorabe, sem pa povedala vse kar se mi že celo življenje dogaja in kaj mi zdaj vn buta itd. In ta oseba me zdaj prepričuje o tem, da so vsi ti simptomi logični, ker sem obsedena z njimi in da jih moram začet ignorirat. In zdaj delava na tem, da se bom čim manj soočala s tesnobo, strahom, dušenjem, da vse to v sebi ignoriram. Zelo sem zmedena, ker se prvič v življenju resnično soočam z njimi, nekdo drug mi pa govori, da jih moram prezreti. Ne upam pa si kar spregovoriti, kaj sumim, da bi lahko bilo, da me ne bi imel še za bolj obsedeno. In spet se skrivam…
Ne rečem, da nima prav, da moram živet mimo teh čudnih in nelagodnih občutkov, a vseeno se mi dozdeva, da mi že ves čas nekaj sporočajo, kot da bi me klicali. Kaj naj zdaj storim, se res učim živet mimo njih ali jim končno prisluhnit?
lp
Pozdravljena!
Šokirana sem nad tem kaj je napisano. To je rekel terapevt? Morda je bolje ga zamenjati, moje razmišljanje seveda.
Če želiš se lahko javiš na moj mail [email protected] in bove tam o vsem tem!
Pozdravljena!
Skoraj zagotovo lahko zatrdim, da je šlo za spolno zlorabo. Prilagam link http://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&source=web&cd=13&ved=0CHEQFjAM&url=http%3A%2F%2Fwww.blizina.si%2Fspolna-zloraba.html&ei=PLrKUpvBJIHnygO6r4LwBQ&usg=AFQjCNHc5dExuOn7pQN90xM2hqpq1MF7pQ&sig2=OcfciJd_z_2QLcQ490L0Gg&bvm=bv.58187178,d.Yms&cad=rja .
Srečno!
Pozdravljena!
Seveda je možno!
Pozdravljeni!
Ne vem sploh kje začeti,kajti okrog mene sama zmeda na vseh področjih…
Kot majhna punčka se spominjam pijanega očeta,ki se je znašal nad mamo,menoj in bratom.Ker sem bila prvi in nezaželeni otrok pri 17 letni mami, sem jih velikokrat tudi dobila in to kamor koli je priletelo.Kriva ali ne vse je letelo name.Neke posebne ljubezni nisem bila deležna nikoli, je pa mati lepo skrbela za naju z bratom(na materialnem področju).Za razliko od drugih otrok sem bila vesela sedemletnica,ki se je veselila ločitve staršev,saj je bilo konec pretepanja,nenehnega strahu kdaj in kakšen bo prišel oče domov.
S trdo roko in živčnostjo sem bila vzgajana tudi po ločitvi.Prišel je čas in mati je spoznala na videz prijetnega partnerja.Z dobrikanjem in kupovanjem stvari se nama je z bratom prikupil in že je bila selitev (druga) daleč stran od prijateljev in ljudi, ki so nam bili ljubi.
Takrat se je začelo….kot devet letna punčka sem doživela prvo spolno zlorabo….nikoli ne bom pozabila kako je njegova roka (očima) polzela po mojih kolenih, ko sem mu sedela na kolenih….besede” rad te imam “mi še danes ne dajo miru.Ves čas me je nadziral,hodil v šolo iskat,določal s kom sem lahko prijateljica in s kom ne,štel minute kdaj prihajam iz šole,me zjutraj ob šestih zbujal pred poukom in se me lotil…. če sem se uprla je sledilo zaničevanje in psihično trpinčenje.Mama je slutila, da se nekaj dogaja vendar ni ukrepala.Tudi izbira srednje šole po moji želji ni bila mogoča,ker je bila v Ljubljani in me ne bi imel pod nadzorom.Prava nočna mora se je odvijala na morju, saj je želel da hodim z njim v trgovino….vodil me je v najbližji borov gozdiček skrit očem, kjer se je dogajalo kar se ne bi smelo….vse se spominjam z gnusom…
Vse to se je dogajalo do mojega trinajstega leta, dokler nisem pobegnila od doma k sorodnikom.Prvič nisem zaupala nikomur kaj se dogaja in zakaj sem pobegnila….lepo so me poslali domov z avtobusom,doma pa me je čakala mama z gumijasto cevjo v roki…..on se je tiho odmaknil….
Po kakšnem mesecu dni sem pobegnila zopet in to za vedno.Vse skupaj sem povedala teti (ki je žal že pokojna),ta me je napotila na socialnega delavca in stvari so se začele odvijati. A to še ni konec! Na vse zadnje sem dobila obrnjen hrbet od vseh sorodnikov,tudi stare mame pri kateri sem po vsem tem živela,le teta mi je vrjela in podpirala.Mati se mi je odpovedala in skrbništvo nad mano prepustila svoji materi.Težka zaslišanja,nenehna ponavljanja so bila pred mano,jaz pa nikogar ki bi mi stal ob strani.Vsi so se odmaknili ,češ da se ne bodo vmešavali.Očim je bil obtožen in zaprt 4 leta po zaslugi tete,drugače bi dobil 2 leti.Ko sem živela pri starih starših sem večkrat pod nos dobila,da sem si vse skupaj izmislila in kaj sem mislila….Pri osemnajstih sem odšla brez vsega živeti na svoje in uspelo mi je!S trmo in željo po boljšem…..
Zdaj sem mati treh ljubkih otrok, z razumevajočim partnerjem.Boli pa me, da se vsi sorodniki obnašajo kot da ni bilo nič. Mama še vedno prihaja na obiske z njim k staršem, zame ne vpraša….Počutim se kot da bi bila jaz tista ,ki je nekomu uničila življenje, mu podrla sanje….Skoz bolj se počutim manj vredno, čustveno ter psihično sem nestabilana in to me skrbi, saj po 20 letih vse skupaj prihaja na plano. Krhajo se odnosi med mano in partnerjem, vse želim imeti pod kontrolo ….Potlačeni spomini me razjedajo, mogoče zato ker se nikoli nisem z nikomer pogovorila….deležna nisem bila nobene pomoči takrat, ko sem jo potrebovala, kajti vsi so si prizadevali vse skupaj hitro pomesti pod preprogo.
Pozdravljena!
Veseli me, da si se javila in napisala svojo zgodbo.
Podobno izkušnjo sem imela tudi sama. Vsi so obrnili hrbet meni in kot praviš, ” kot da si jim nekaj naredila ” sem občutila sama. Ampak v vsem tem spoznaš, da si žrtev TI SAMA. In TI MORAŠ ŽIVETI s tem. Njim ni treba, niti se ne obremenjujejo! Prestopi to mejo ” žrtve “, ker sedaj nisi več. Imaš svoje otroke, to naj ti bo vzpodbuda, da si kljub svoji izkušnji, mama.
Bodi boljša od njih!
Navajaš, da spomini prihajajo na plano. Lahko ti ponudim ramo in sočutje, če in ko boš želela.
Priporočljivo je tudi, da prebereš kakšno knjigo na to temo. Jih je kar nekaj!
Predvsem pa se ne ” predaj ” sedaj, ko spomini ” hodijo ” na površje. Vedno si lahko pomagamo, če le želimo. Predvidevam, da si želiš. Zato si tudi pisala.
Bodi močna, ne predaj se in sooči se s spomini!
Oglasi se še!
Spoštovana gospa,
po tem ko sem prebral vaše sporočilo me je kar zmrazilo. Najprej vam lahko samo iskreno čestitam, da ste prišli v življenju do kjer ste – marsikdo bi si v razmerah v kakršnih ste vi odraščali zatekel v kakšno odvisnost (drogo) ali celi samomor.
Mama vas je izdala in ko bo na smrtni postelji ji bo za to zelo žal a vi se ne smete sekirati oz. orientirati po tem. Kar se le da jo odmislite, sorodnike tudi, in se raje posvetite lastni družini in pravim prijateljem/prijateljicam.
Bog ve, v kakšnih razmerah je vaša mati odraščala in kaj je ona dala skozi (mogoče pa tudi ne), ampak to ni več važno sedaj. Glavno je, da vi vaše otroke vzgojite v “pravi veri” in jim jasno date vedeti kdaj reči NE in kaj se sme in kaj ne ter kaj je prav in kaj ne itd.
Pogovor je edino sredstvo za rešitev problemov. Kar se tiče predelave spolne zlorabe vam bo pa verjetno še gospa Maja kaj napisala, kam se lahko obrnete. Lahko pa tudi pregledate tale forum in najdete razne naslove društev po Sloveniji.
Skratka, niste sami, še enkrat čestitam, želim vam vse najboljše v življenju, vam in vaši družini ter držim pesti za naprej!
Draga Maja!
Hvala za vzpodbudo in pozitivo! Čutim in vem,da je prišel čas,da se odprem in dam iz sebe stvari, ki sem jih potisnila globoko nekam zadaj…..ne vem kam in na koga naj se obrnem po pomoč.Prosila bi vas za kakšne info. glede terapevtev in ljudi, ki se s tem ukvarjajo….tudi vaš pogovor bi mi koristil.
Pozdravljena!
Prilagam uporaben link http://med.over.net/forum5/read.php?48,4966637 .
Če bodo še kakšna vprašanja, sem na voljo!
Moj kontakt je [email protected].
Srečno!
Maja!
Po kratkem razmisleku, sem se odločila, da te vprašam še za eno mnenje. Namreč mati ima s pedofilom (tako ga jaz imenujem) še enega otroka starega 9-10 let.Po besedah sorodnikov naj bi fantek veliko časa omenjal spolne organe, se jih pri tujih ljudeh tudi dotikal…..zvečer naj bi oče (pedofil) hodil z njim spat. Seveda so zopet vsi sorodniki samo na skrivaj razpravljali o tem ukrenili pa nič.Zanima me ali obstaja možnost, da se vse skupaj ponavlja? Po slišanem sem v skrbeh, saj uničuje še eno nedolžno življenje.Kaj storiti in kako? Ne bi se rada izpostavljala, da ne bo na koncu le to da se želim maščevati, bi pa vse skupaj opravila anonimno, če se le da?!?
LP TMA
Pozdravljena!
Seveda se lahko ponavlja. Saj vsi vemo, da ” priložnost dela, tatu “. V tem primeru prestopnika, storilca, ki se je spravil na nedolžnega otroka. Prvi znak je lahko tudi, da žrtev oz.otrok omenja spolne organe. Ker je tako voden skozi igro, ali pa je preprosto to samo ” njuna skrivnost “. Kako ugotoviti, kaj je na stvari? Mogoče, da nariše zgodbo, kaj se dogaja, ko je s tem človekom skupaj ( kaj počneta npr. ). Opazovati njegovo reakcijo, ko pride v stik z njim ( je tih, zadržan, boječ ). Predvsem pa je potrebno med vrsticami poslušati, ker se marsikaj odkrije, samo pozorni nismo.
Upam, da se kaj takega ne ponavlja spet !
Javi se in srečno!
Pozdravljena!
Če nimaš kontakta, je težje karkoli. Ker ne bo dokazov in dejanj. Preko tretje osebe je pa težko oceniti.
Kaj pa šola, ne opaža ničesar?
Srečno!
Kot da bi brala svojo zgodbo.
Tudi jaz sem bila najstarejši otrok. Imela sem maljšega, hudo bolnega bratca. mama mu je posvečala veliko pozornosti. Jaz sem bila ljubosumna. Bila sem v svojem svetu, se zapirala vase. Počutila sem se osamljeno. Mama me je večkrat kregala. Bratcu je bilo vse dovoljeno, ker je majhen, bolan itd.
Jaz tega nisem razumela. Mama je bila preobremenjena, histerična. Večkrat se je jezila name za malenkosti… Če se mi je kaj polomilo po nesreči, se je jezila. Zjutraj, ko smo odhajali v šolo, se mi je zgodilo, da sem po nesreči v naglici padla in si strgala hlače na kolenih. Jezila se je name. Mi pravila da sem štorasta, nerodna in da bo zaradi mene pozna, ko smo se vračali domov po nove hlače. V šoli, ko sem si na igrišču ob padcu odrgnila hlače na kolenih, sem začela jokati. učiteljica me je tolažila, da niso strgane, da so samo malo natrgane. jaz pa sem jokala, da me bo mama okregala. Potem sem nekoč po nesreči v šolski torbi zlomila ravnilo in se spet jokala. Mama me je neprestano oštevala. Bila živčna itd.
Iskala sem nekoga, da bi me razumel in nekega dne je prišel dedek in bil zelo prijazen do mene. Ni me ošteval. Crkljal me je, me dal na kolena. Skupaj sva sedela na kavču. In tako je nekega dne me povabil v svojo delavnico, da ima nekaj zame. Dal mi je igračke, ki jih je hranil tam in me začel otipavati.
Jaz pojma nisem imela, kaj je to. bila sem mala. Imela sem 8 let. Še za menstruacijo nisem vedela. Mislila sem, da zanosiš kar tako, s poljubom. Pri nas je bilo vse tabu. On mi je rekel, da je to nekaj normalnega, najina skrivnost. In res nisem nikomur nič povedala. Dokler nisem ugotovila za kaj gre. Potem sem se mu upirala in bežala stran, vsakič, ko je kaj hotel. Nekega dne je prišel nenapovedano na obisk, jaz pa sama doma. Ko me je zagrabil in šel z roko tja, sem ga odrinila. Potem mi je rekel, da nisem nič pridna, da sem žleht. Da nič ne ubogam in da naj me bo sram.. Jaz pa sem mu rekla, da naj ga bo njega sram. Pokazala sem mu vso jezo, kar sem jo premogla:” ti boš meni pravil, kaj je prav? Se ti zdi to prav?!”
Hitro se je spokal ven in nikoli več me ni taknil. Samo uprla sem se mu in ni si več upal. Imela sem 13 let.
Mama ni o tem vedela dolgo dolgo nič. Jaz sem se zapirala vase. Občutek sem imela, da sem manjvredna. V šoli so se norčevali iz mene, saj sem se vedla zelo otročje za svoja leta. Živela sem v svojem svetu. Sanjarila da bom nekega dne postala superzvezdnica in odšla v ZDA. Včasih se je moja mama jezila, ker sem tako sanjarila, a ni vedela nič o spolni zlorabi, vse dokler nisem pisala dnevnika in ga je na skrivaj brala, ko sem dobila prvega fanta. Imela sem 19 let. Takrat je prišlo vse za menoj. Vsak njegov dotik, me je spomnila na tisto z dedkom.
Mama je jokala, se mi opravičevala in bila vsa iz sebe. Jaz? Imela sem občutek, kot da sem odložila veliko breme. Breme, ki pa ni še povsem odloženo. To je nekaj, kar ti spremeni življenje.
Sprašujem se, kaj bi bila sedaj po poklicu, kje bi živela, če se mi to ne bi zgodilo. Sprašujem se, če bi bila vseeno slikarka po poklicu, ali je bilo slikanje le neka terapija zame. Ko sem nekaj naslikala, sem dobila pohvalo. Vsi so občudovali moje slike, me hvalili. Dobila sem tisto, kar sem pogrešala, kot otrok.
Zgodilo oziroma dogajalo se je tudi meni. Sem moški. Gre pa takole: oče alkoholik je zapustil mojo mamo zaradi druge ženske. Je odsoten, ne skrbi za svoja dva otroka na noben način tudi ne finančno. Redki obiski pri njemu se mi zagabijo, saj to vedno izkoristi, da se napije. Moja mama ga ščiti, pravi on je dober človek (čeprav jo je zapustil), ampak takrat mi še ni bilo jasno, da sva midva s sestro stranski produkt te njune bolane ljubezni. Očeta v glavnem ni, je odsoten, leži, je pijan.
Jaz sem tisti, ki kot majhen otrok ostanem v zakonski postelji s svojo mamo (starejša sestra ima svojo sobo). Mama se ne spravi spat v drugo sobo, kaj šele da bi mene odgnala od sebe. Privija me k sebi, takrat bi rekel, da se cartava. To se vleče vse do konca osnovne šole, ko je že zdavnaj nastopila puberteta. Pri tem “cartanju” se je dotaknila tudi mojega penisa, ki je bil seveda pri teh letih v vzburjenem stanju. Tukaj takrat jaz kot otrok postavim mejo in mama v opravičilo zdrdra, da je bilo nehote!!??
Seveda je tudi temeljito prikazovala, kako se pri tuširanju opere lulčka in razkazovala svoje intimne predele. Sam ostanem v zakonski postelji samo takrat, ko si številni moški podajajo kljuko našega stanovanja, saj takrat mama z lahkoto spi na raztegljivem kavču v dnevni sobi (jaz pa poslušam zvoke seksa). Mama ves čas manipulira z užaljenostjo, vedno ji je treba priznati požrtvovalnost (saj je ona edina, ki skrbi za otroke), navzven je sploh vse ok in tudi mi se moramo tako obnašati in bog ne daj karkoli vprašati kaj šele povedati.
Nadaljevanje je podobno če ne enako kot pri predhodnih piscih: najprej sem se zatekel v droge (trava), nato v alkohol. Pojavi se depresivnost, anksioznost, tesnoba, napadi panike, tako da tudi opojne substance ne pomagajo več. Preneham z omamljanjem, depresije seveda ostajajo in občutki sramu ter krivde prav tako. Več let hodim na psihoterapijo in jemljem antidepresive. Mi je pa šele zdaj postalo vse skupaj nekako jasno oziroma sem se pod pritiskom sesutja zavedel, da moram razgrniti in predelati globoko potlačene skrivnosti, čeprav je boleče in trenutno živim iz trenutka v trenutek. Zato to delim tudi z vami in ja mene je zlorabila moja mama.
Pozdravljen!
Hvala na tvoji izpovedi. Zagotovo ni lahko napisati, da te je zlorabljal lasten starš. Takih je par procentov ljudi, ki to počnejo.
Kaj ti svetovati ?
Morda, da bi prebral kakšno knjigo na to temo ? Morda ravno psihiatrija ni prava zate ( ker si napisal, da obiskuješ že nekaj let ) in jemlješ antidepresive ?
Tudi meni so jih dajali, pa je bilo po njih še slabše! No, roko na srce, prve dni je bilo ” dobro stanje “, potem sem pa tega potrebovala vedno več. Padeš v začaran krog, ki nima izhoda v taki obliki. Izhod je le, kadar se odločiš, da boš živel brez tablet, ki te omamljajo in delajo odvisnega. Izhod je, kadar boš ti dovolj MOČAN, da rečeš ” STOP “. Želim živeti in ne vegetirati. V treznem stanju, boš tudi lažje se soočil z travmo. Ne bom rekla, da bo lahko, ker ne bo. Ampak spoprijel se boš z vsemi občutji, strahovi in šel sčasoma v svojo ranjeno dušo. S tableti, le pacas svojo dušo in telo.
Verjemi vase, saj zmoreš ! VSTANI!
Če potrebuješ še kakšno vzpodbudno besedo, se javi !
Srečno!
Hvala za vzpodbudo. Do sesutja in ozaveščanja spolne zlorabe sem prišel v obdobju brez psihoterapije in brez tablet. Z obojim sem prenehal pred skoraj enim letom. Marsikaj sem v štiriletnem obdobju psihoterapije odkril in predelal. V zadnjem obdobju se mi je vedno bolj zdelo, da lahko samostojno zaživim, torej brez naslanjanja na terapevta ali tablete. Očitno je najbolj boleče ostalo prikrito in je šele zdaj začelo prodirati v zavest. Nekoč nisem govoril nič in o ničemer. Ko sem spoznal mojo ženo, sem ji povedal, da je moj oče alkoholih. Zdelo se mi je, da me je ravnokar razneslo in da sem povedal vse. Kako se ne bi mogel bolj motit. Tako da jaz jemljem moje štiriletno obdobje psihoterapije kot čas pubertete (začel sem nasprotovati, nagajati, postavljati svoje pogoje mami). Zdaj s povratkom k psihoterapevtu jemljem to kot čas, da odrastem, presežem “puberteto” in postanem odrasla oseba. Ni enostavno, navsezadnje so ure psihoanalize tudi finančni zalogaj. Kar se tiče tablet bi rad povedal ostalim – če jih potrebujete, jih le jemljite oziroma vzemite. Ne vem, ali bi še to danes pisal, saj je bila misel na samomor velikokrat zelo pomirjujoča. Vem pa da veliko ljudi jemlje zdravila do konca življenja, največkrat zato, ker ne naredijo naslednjega koraka in ne počistijo svinjarije, ki je sicer niso sami povzročili.
Pozdrav vsem delivcem usode tudi tistim, ki so v tej bitki padli