spolna zloraba – moja zgodba
Pišem predvsem zato, ker želim s svojo zgodbo vzpodbuditi kakšno uporabnico,
ki je tudi doživela spolno zlorabo, da o tem SPREGOVORI.
Premalo se govori o spolni zlorabi sami. Mnoge med nami pišete “tudi jaz sem preživela spolno zlorabo”, ne napišete pa svoje zgodbe, kako je do tega prišlo, kako se počutite, kaj občutite ob besedi ZLORABA?
Sama beseda je težka in vzbudi nam slabe občutke, krivdo, bes, notranji nemir, gnus, žalost, nemoč.
Moja zgodba je žalostna, kot so vse take zgodbe. Rodila sem se kot prvi otrok
in prva vnukinja. S strani staršev nisem bila zaželena, od njih nisem prejemala starševske ljubezni, naklonjenosti, razumevanja. Edini,ki se je ukvarjal z mano, je bil stari oče. Bil mi je mama, oče, prijateljica, kateri vse zaupaš – ves moj svet. Živeli smo v skupnem gospodinjstvu, zato je bil vedno pri roki, kadar sem ga potrebovala in v pokoju. Imel je čas zame, drugi ne.
Tako je simpatija, navezanost samo rastla in nekega dne šla preko meje. Začelo se je s sedenjem na kolenih, kasneje z otipavanjem in še kasneje tudi spolni odnosi.
To “najino početje”je bila samo NAJINA SKRIVNOST. ZAME KOT OTROKU JE BILO TO SVETO. Kasneje me je tudi nagrajeval z denarjem. Za okolico je bil pošten človek, predan družini, cenjen v soseski, vsi so ga imeli radi, dobričina.
Po vsem tem se spominjam, da sem postala bolj tiha, vase zaprta, jokava, živčna, a domači tega niso opazili oz. so ignorirali to.
V šoli sem bila sama zase, nobene prijateljice, bila sem predmet posmeha. Poleg vsega pa tudi razumevanja doma ni bilo. V šoli sem popustila (iz prav dobrega sem padla na nezadostno oceno in ponavljala razred),vendar KLIKA pri starših še ni bilo.
Jaz sem zlorabo potisnila globoko v podzavest, ker je bilo rečeno “to je najina skrivnost”. Ves ta čas sem imela probleme samo seboj (nezadovoljstvo, negotovost, strah, živčnost), sebe sem prejemala kot nujno zlo »da zakaj sem sploh na svetu, če me nihče ne mara, da samo trpim« .Za to pač ni vredno živeti! V tistem času sem imela zaradi svoje stiske tudi probleme, kraje v trgovini in začela sem intenzivno prikrivat stvari doma.
Da je bila popolnost še lepša, se je nad mano znašala mama v obliki manipulacije. Vedno mi je govorila vse najslabše (da me nihče ne bo nikoli pogledal, imel rad, da sem dobra samo zanjo in za očeta itd.), da je spolnost nekaj najslabšega, kar se sploh lahko zgodi in da moški samo izkoristijo žensko, da to ne igra nobenega smisla v življenju. Takrat se mi je praktično podiral svet, dan za dnem, ker mi je mama “tupila” to več ur dnevno. Hotela me je imeti v oblasti in ji je na nek način to tudi uspevalo kar dobršen del mojega življenja.
Ko sem si našla fanta, je delala same scene, da bi ga pustila ali pa on mene. Ko sem se odpravljala na zmenek, me je pregledala od glave do pete, kakšna sem – zabičala je tudi, naj ne hodim domov zmečkana, ker bodo problemi. Pri 22 letih me je komandirala in tudi »čekirala«, kdaj sem prišla domov. Izhod sem imela le do 23 ure. Po drugi strani pa ji sploh ni bilo mar zame, saj je vse bila mlajša sestra. No ker pa ni dosegla, da bi me fant zapustil, me je postavila pred vrata, malo pred božičem. Z obrazložitvijo,da ima ona »dost tega »sr…«,da ne ve, kaj fant vidi na meni, da itak nisem za nič, in da me bo prej ko slej pustil«.
Primorana sem bila odit od doma, čutila sem olajšanje. Čeprav sem pogrešala mamo na nek način, ker sem bila navajena manipuliranja. Kar se Janezek nauči, to Janez zna!
Skupaj s fantom sva živela pri njemu doma, ustvarila sva si družino. Stike z domačimi sem prekinjala in spet ohranjala, a to ni imelo nobenega smisla.
Kot sem rekla, zlorabo sem potisnila v podzavest in zopet sem se nanjo spomnila pred 3-4 leti na morju, ko smo bili na dopustu. Prišlo je kot preblisk, iznenada in v začetku nisem vedela, zakaj sploh gre. Kmalu sem ugotovila, da se je to MENI ZGODILO. Prišel je ves film iz otroštva na plano, želela sem ga rešiti, čeprav sem vedela, da čez noč ne bo šlo to. Po prihodu domov sem se pozanimala vse o zlorabi, iskala odgovore in vpregla prijatelje na pomoč. S skupnimi močmi nam je uspelo – prišla sem do društva Emma. Po enem tednu sem bila pri njih že na pogovoru, dobila sem literaturo zloraba žensk, kjer tudi opisuje vse te simptome, katere sem dala skozi. Gradivo je bilo težko, ker so med samim branjem prihajali odlomki iz preteklosti. Težko je bilo vse to podoživeti, vendar na to pot sem stopila v upanju, da rešim končno sebe iz okrilja preteklosti. Nisem dolžna živeti celo življenje v bolečini, negotovosti, živčnosti. Želim si boljšega življenja, ker sem sposobna lepšega življenja, dobrote, ljubezni, pomagati sočloveku. Moja pot se še nadaljuje in ni končana, kajti to je dolgotrajen postopek. Mnoge vmes obupajo, jaz ne bom. Imam moč, trmo, vztrajnost in želim svojo zgodbo posredovati tudi drugim. Skupaj smo močnejši!
Pozdravljena,hvala za zaupanje,veliko pomeni za vse nas,pa zate tudi. Nevem,če boš drugič dobila moj odgovor,saj sem prvič tukaj gor.Ko sem brala tvojo izpoved ti povem,da sem se začudila,saj je moja skoraj ista.
Želim priti v kontakt s tabo.
Veliko sreče na tvoji poti,sigurno ti uspeva biti srečna,saj si to zares zaslužiš.
L.p.
Mia
Veš,težko bi Ti opisala svojo zgodbo,toda naj Ti povem,da je ravno potrdila na sodišče,da se ne more udeležiti obravnav nasilnežu,ki je izrabljal mene pisal sedaj tako razvpiti zdravnik.Pri nas doma so šle stvari tako daleč,da me je celo hotel peljati v ta zdravstveni center,ker naj ne bi bilo z menoj vse v redu in da rabim pomoč.Na sodišču se je predstavljal kot žrtev,ki mora pri moji polnoletnosti skrbeti zame in kasneje je celo vložil tožbo,da me je preživljal in tako zahteval moj delež premoženja.Vsi so ga razumeli in stali ob strani ubogemu starcu,ki ga je zlorabljala hči.Kaj pa je on leta in leta počel z menoj in bratom pa se ni nihče vprašal.Ves čas sem govorila o nasilju v družini,pa mi nihče še tega ni verjel,da naju je maltretiral.Pri nas očitno še vedno prevladuje klerikalna miselnost,da spolne zlorabe v urejenih družinah niso mogoče in da se jih otroci zmišljujejo.Posebno če je storilec zaposlen na policiji.Tako sem se razburila,da ne morem naprej a mogoče Ti še kdaj kaj napišem:
Pozdravljena!
Hvala na tvoji izpovedi, ki pa je žal še kako resnična in v tej naši državici dopustna. Premalo se oziramo na to, da bi verjeli stoprocentno žrtvi, ker le ona govori resnico – tisto resnico, ki jo je zaznamovala in ranila dušo.
TAKIH STVARI SI NIHČE NE BO ZMISLIL, KER SO MU V UŽITEK. ŽRTEV S TEŽAVO POVE KAJ IN KAKO SE JE DOGAJALA ZLORABA.
In žal je res, da storilci se ponavadi prelevijo v krhke ljudi in nebogljene, da tako zavarujejo svojo krivdo. Ponavadi jim okolica ali parterji verjamejo in sum pade zopet na otroka – e.
Začaran krog bi lahko rekli, pa vendar je žalostno spoznanje, da žrtev mora vedno prepričati nekoga v instituciji, da je bila žrtev. Zakaj je tako? zakaj nikoli ne naredijo ničesar da bi obvarovali tega zla otroke? zakaj, zakaj?
Preprosto verjetno zato, ker je premalo strokovnjakov v naši državi, usposobljeni pa so le malokateri. Nasilja in zlorab pa je vsak dan več povedanih, a le peščica zabeleženih !
In tako zopet potegne “kratko ” žrtev, ki je in bo tako zaznamovana za vedno.
Vodilni bi se morali zamisliti nad vsem tem in urediti globje ukrepe, ter višje kazni kot so sedaj!
Srečno!
Pozdravljena !
Veseli me, da tako spodbujate ostale, da spregovorijo o svoji boleči in travmatični
izkušnji.Mnogim ste lahko v vzgled!
Za Vas imam majhno prošnjo, in sicer takšno, če bi mi dovolili objaviti vašo zgodbo v diplomski nalogi, ki jo pišem-Spolno nasilje nad otroci. Sama sem želela narediti intervju z odraslo žrtvijo zlorabe v otroštvu, pa nihče ni želel govoriti o boleči izkušnji, kar razumem. Nato pa sem našla Vašo zgodbo, ki me je pritegnila. Ime bi seveda spremenila.
Upam, da forumu še sledite,
moj kontakt: [email protected]
HVALA
Lepo Vas pozdravljam in Vam želim vse dobro Maja
Pozdravljena!
Hvala na vzpodbudi za naprej ! O travmi je potrebno govoriti, saj le tako bo miselnost ljudi šla tudi v druge dimenzije. Kot vemo še do nedavnega je bilo sporočilo družbe ” saj je sama to iskala, kaj se je pa nastavljala “, kar pa v današnjem času vemo, da sploh ne drži. Žrtve so tako ženske, kot tudi moški. Tudi med mlajšimi otroki je tega na žalost vedno več ! Tudi z strani vrstnikov !
Trudimo se spodbujat uporabnike, da spregovorijo, da vidijo, da niso sami v tem začaranem krogu.
Se javim na mail !
Pozdravljena!
Vem, da je težko verjeti kar se prebere, vendar vse to je resnica. S starši sem prekinila stike, ker niso imeli nobenega smisla. Vsakokrat je bilo ” zasliševanje ” kaj sem počela in zakaj, ter poskus manipuliranja nad mano. Stikov nimamo že 5 let in prav je tako. V sebi sem končala to zgodbo, potegnila črto in lažje živim. Seveda pa je zloraba in manipulacija naredila veliko škode v sami psihi in v razmišljanju mene same. Verjamem, da mi je mnogokrat težje, kot ” navadnim ljudem ” in zaradi tega ne obupujem. Veliko berem knjige o zlorabah, partnerskih terapijah in o pedofilih. Mnogo stvari mi je jasnejših.
Živim dalje in pomagam drugim. Skozi svojo zgodbo sem odkrila ” poslanstvo ” in sedaj vem, da moram opogumiti še več ljudi, da spregovorijo. Tudi vse tiste, ki mislijo, da je prav da trpijo zlorabo ali udarce. SPREGOVORITE, ker le tako odrešite sebe in svojo dušo. Nič ni vrednejšega, kot spoznanje, da se lažje zadiha in da si svoboden v duši. Moj cilj je jasen!Pa tvoj zlorabljena duša( ni letelo točno nate, ampak na vse tiste, ki so še tiho ! ) ?
OPOGUMI SE, čakam te. Skupaj bo lažje !
Srečno!
Pozdravljena….
Moja zgodba….je tudi podobna tvoji….zame je težka in polna bolečine.
Saj ne vem kako naj začnem, saj sem v procesu soočanja, in nisem še prijela pomoči glede tega…Moje otroštvo je bilo zelo težko. Ne, da mi je manjkalo kaj materialnih dobrin, manjkalo mi je zaupanje, ljubezen in družina.
Živimo na samem, v naselju, kjer je samo par hiš. Poleg nas živita stari ata in babica. Mojih vrstnikov ni bilo nikoli okoli. Nasploh otrok z katerimi bi se igrala. Imam starejšega brata, ki je vedno dobil vso “dobro” pozornost v družini. Bil je pametnejši od mene, lepše je risal, lepše se obnašal, v glavnem vse je naredil bolje od mene. Nisem bila dovolj dobra zanje. Če sem se še tako učila in domov prinesla manj kot 5 je bilo grozno dretje, in morala sem se učiti še 2x več. K prijateljem nisem smela hoditi, oni pa ne k meni (komaj pri 14ih mogoče kakšna prišla za kak dan).
Kot sem že omenila, od staršev nisem dobila pozornosti, razen ko so se drli name. Za vsako neumnost sem bila kriva jaz (npr. brat ni pospravil kozarca v pomivalni stroj – obtožili so mene). Zato sem začela hoditi k babici in dedku kar pogosto. Skozi leta, predvsem zadnje 2 sem spoznala kakšna je moja družina v resnici.
Pred dobrimi dvemi, tremi leti, sem se začela spominjati dogodkov. Najprej sem mislila da sem samo sanjala, ampak ne, vedela sem da je res, in si samo zanikam. Dedek me je zlorabljal ko mi je bilo komaj 5,6 let. Zlorabljal me je dlje časa, saj se je to dogajalo kar pogosto. Do vdora v nožnico sicer ni prišlo, ampak kot se vidi zdaj, so posledice kar hude…če mene vprašate, je to ravno tako hudo…
Poljubljanje, dotikanje, nasladne besede, “Ali bi mi pomagala?” vprašanja….lizanje, drgnenje, vzburjenje…Nisem vedela kaj počnem. Mislila sem, da je to normalno, ampak vseeno sem to zadržala zase. Bilo mi je celo všeč. Tako je bil prijazen z mano, vedno mi naklanjal pozornost, ob njem mi ni bilo treba biti najboljša.
Odnos z starši se je vedno bolj slabšal. Celo življenje sem jih poskušala zadovoljiti. Ampak bila sem tudi zadirčna, zato mojega truda, skušnjav in problemov niso opazili, ko sem se začela umikati sama vase in se odtujevati od vsega znanega. Začela sem spoznavati, da to, kar počnem z dedkom ni normalno. Želela sem proč ampak mi ni pustil. Tako sem preprosto začela ostajati samo znotraj hiše, nisem si upala ven. Komaj sem čakala da pridem v sobo in se zjokam, berem knjigo, jem, samo da se zaposlim in pobegnem. V Četrtem razredu osnovne šole sem imela krizo, ki se je spominjam…želela sem pobegniti od doma, stvari sem imela spakirane ampak ko je prišel čas odhoda, sem se z kovčkom ustavila pred vrati. Nisem mogla naprej.
Ne vem kako, pozabila sem na vse to, kar se mi je dogajalo. Bilo je v ozadju ampak temu nisem posvečala pozornosti, živela sem naprej. Postala sem upornica. Brez truda sem končala osnovno in šla v gimnazijo. Drugo leto sem se prepisala na drugo, bližje domačemu mestu.
Na začetku gimnazije sem bila debela. Postala sem obsedena s hrano, in končno sem začela zares hujšati. Po prvem mesecu me je začelo zmanjkovati ( v smislu hrani se nisem morala več upirati bila pa sem prelena za telovadbo – še vedno me je bilo strah hoditi ven iz hiše, oz nisem marala). Našla sem nov način. Bruhanje. Ko sem pojedla velik obrok sem ga enostavno izbruhala in po tem nič več jedla. Kilogrami so izginjali in jaz kmalu nisem nič več jedla, če pa sem karkoli pojedla sem to izbruhala. Edino kakšno sadje, ali juho sem pojedla. Mama se je delala da tega ni opazila. Prvi je na to opozoril brat.
Ko sem ravno pospravila WC školjko in odšla iz stranišča me je vprašal če sem bruhala, malo panično sem odvrnila da ne. Komaj po kakem mesecu me je mama nadrla, da če sem zmešana, da imam anoreksijo, da naj začnem jesti. Končno je opazila da je nekaj narobe (ne sicer kot bi želela, ampak opazila je). Tako je reagirala tudi ko je videla moje porezane noge. Razkurila se je in mi rekla ” Prosim te, da nehaš z temi kultnimi zadevami ! “.
Zgubila sem 30% svoje teže, imela sem kar veliko težav. Skozi ves proces tega sem vedela kaj počnem, kaj se dogaja z mano, ampak nisem ukrepala. Izgubila sem se v depresiji. Moja edina prijateljica me je takrat prepričala da grem k psihologinji, in tudi zdravniki so mi že pošteno težili.
Tukaj moram omeniti tudi da je bila edina prijateljica ženskega spola. Vsi moji prijatelji so bili moški, fantje, kateri so bili zaljubljeni vame oz. sem jim bila všeč. Do začetka drugega leta sem imela veliko fantov (brez spolnosti) ampak le na hitro. Ko sem videla da so zaljubljeni vame tako zelo zelo, je meni zmanjkalo čustev in zapustila sem jih. Danes odkrivam da verjetno, ker sem podzavestno iskala zadoščenje in maščevanje. Ali pa ponovno zlorabljanje. Nihče od njih me ni prizadeval, bil zloben do mene, vsi so bili samo tako zelo zaljubljeni, zato sem jih prizadela jaz. Dobila sem fanta, s katerim sem zaenkrat še vedno skupaj (2leti). Starši ga ne marajo, ker v šoli ni priden in se ne ravna po njihovih merilih. Ga imam pa jaz najraje namesto njih.
Da se vrnem nazaj, psihologinji sem takrat mimogrede omenila za zlorabo. Bila sem brezčutna. Kmalu sem k njej prenehala hoditi. Moja motnja hranjenja se je nadaljevala. Nikoli se niti ne bo končala, kljub temu da sem se zredila v preteklem letu.
Mama me je vedno napadala ko sem bila na robu joka, med jokom, na robu zloma, ko sem bila najšibkejša. Tako enkrat nisem prenesla da bi se znesla nad mano in sem ji vrgla v obraz kaj mi je dedek počel. To je zlomilo njo. Od takrat se je odnos ZELO težko spreminjal. Skrivnost je zdaj med mano, fantom, prijateljico in profesorico ki mi je svetovala novo psihoterapevtko za pomoč pri spominjanju zlorabe.
Oče ne ve nič. Dedek in babica še vedno živita tukaj. Trudim se za vse okoli. Zmanjkuje me, in počutim se vedno sama….vem da je fant tam, ki me ima rad…ampak sem še vedno sama. Vem, da sem močna, že ker sem prišla do sem kjer sem. Sprašujem se, če želim biti močna….ne vem če je vredno.
Pozdravljeni vsi, ki ste na tem forumu. Vidim, da si tukaj pišete predvsem ženske, upam da vas ne moti ker sem moški. Tudi nam se to dogaja. Tudi sam imam za sabo spolno zlorabo, ki se je spominjam samo v prebliskih. Meni je to storil moj oče, ko sem bil majhen fantek. In to me je zaznamovalo bolj kot sem si sploh lahko predstavljal. To sem spoznal komaj v odnosu s svojo bivšo punco. Enastavno se nisem mogel odpreti, nisem mogel biti tak kot želim. Zmeraj sem se zapiral v sebe. Cel čas sem se vrtel v začaranem krogu svojih lastnih težav. Bil sem hudi odvisnik od pornografije in imam hudo psihosomatsko bolezen, zaradi česar sem pred leti potreboval presaditev jeter. Ob tem sem bil hudo depresiven. Skratka težav je bilo toliko, da se nisem videl iz njih. In če ne bi imel volje do življenja, bi zagotovo umrl, ker je bilo moje življenje v obdobju pred in med transplantacijo na nitki. In preživel sem in dobil sem novo življensko priložnost. Kar pa še ne pomeni, da je bilo kar takoj lahko. Pošteno sem se moral potruditi, da sem prišel sem kjer sem danes. Žal me je vmes zapustilo moje dekle, ker več ni vzdražalo ob mojih težavah. Pornografija je pa sploh nekaj takega, kar uničujoče vpliva na odnos. In nekako čutim, da je veliko križev, če ne že vsi moji križi posledica spolne zlorabe iz otroštva. Jaz se praktično svoje spolne zlorabe prav niti ne spomnim. Spomnim se, da se je oče drgnil ob mene in se me dotikal, kjer se me ne bi smel in da se je kopal z mano. Ne spomnim, pa se, ali je bilo to samo enkrat ali večkrat.In delno se spomnim svoje bolečine, travme ob tem, ker sem čutil da to ni dobro, nisem pa mogel razumeti tega kar je delal. Samo zdelo se mi je napačno. Na nek način sem podobne občutke doživljal ob odvisnosti od pornografije. Občutke močne krivde, sramu in strahu in to me je hromilo in dokler sem to čutil, se nisem mogel premakniti iz odvisnosti, moja telesna bolezen pa mi je povzročala hude težave. Bil sem v zelo slabem fizičnem stanju. Do pred slabih dveh let sploh nisem vedel, da sem doživel spolno zlorabo. Naenkrat me je kar prešinilo kot preblisk. Takrat sem to povedal svoji punci in se zjokal kot mali otrok, tisti mali otrok, ki je bil tako hudo ranjen.In potem sem razmišljal, da si mogoče vse skupaj domišljam, ker nimam cele zgodbe, kot jo imate nekatere, ki ste pisale pred mano. Vendar stvar tako hudo boli, da mora biti resnična. Zanima me, a ste imele tudi druge težavo s tem potlačenjem in kaj ste naredile, da ste se tega spomnile oz. razrešile.
To je ena stvar, ki me zanima, ob tem bi pa še nekaj dodal v spodbudo vsem vam, ki trpite in mogoče še posebej uporabnici z imenom Lynxica, ki je napisala svojo zgodbo pred mano.
Spolne zlorabe so strašen zločin nad človekom, še posebej če je tisti, ki je zlorabljen otrok.
Popolnoma vas vse razumem, da vam je hudo. Saj je meni tudi. Vendar želim izpostaviti nekaj izjemno pomembnega. To velja še posebej za uporabnico Lynxico. Iz tega kar si napisala, se čuti izjemno trpljenje. Absolutno se strinajm s tabo, da si močna, morala si biti, da si vse to preživela. Želim pa ti naklonit nekaj upanja. Najprej bodi močna zase, ne za druge. Ti si bistvena. Če ne boš pogledala na sebe, se boš celo življenje vrtela v začaranem krogu trpljenja in bolečine. In zaradi tega boš čisto iztrošena. Če živiš samo za druge in se jim pustiš izkoriščat, te to na koncu pogubi. In verjemi ne zaslužiš si tega. Vsi na tem svetu si zaslužimo, da se ljubimo in smo ljubljeni. In če te fant ljubi in ti stoji ob strani, je to nekaj najčudovitejšega na tem svetu. Sprašuješ se, ali je vredno da si močna, jaz pa ti sporočam, da je vredno da ljubiš sebe. In če ljubiš sebe, potem se boš iz te težke situacije, ki jo imaš doma, rešila. Potem boš tudi dovolj močna, da storiš to, kar je dobro za tebe, saj vsa naša moč izhaja iz ljubezni. Ljubezen je največja moč, ki vse rešuje. Nekaj boš naredila, nekaj kar je zate prav. Ali se boš odselila, ali pa boš naredila kaj drugega, kot boš ti čutila da je zate prav. In ko boš ljubila sebe, se boš lahko rešila tudi bulimije. Če imaš motnje hranjenja, še to ne pomeni, da moraš zaradi tega trpeti celo življenje. Da se pozdraviti. Verjemi, resnično! Vsega se da pozdraviti v ljubezni do sebe, ker se človek v ljubezni do sebe odloči, da bo spremenil svoje vzorce vedenja, da bo izstopil iz začaranega kroga, v katerega so ga pahnili drugi in izruva te korenine zla, ki so se zakoreninile v njegovo dušo in telo. Tako lahko zaživiš novo življenje in boš resnično srečna.
Pa srečno želim vsem in veliko ljubezni vam želim v življenju!
Pozdrav
Mami maja ali vas lahko prosim za kontakt= in seveda ostale žrtve spolne zlorabe?
moj mail:
[email protected]
lp tadeja
To sporočilo namenjam Haskiju (heh oprosti, sam moram poudarit da je haski moja najljubša vrsta psov – predvsem zato ker me najbolj spominja na volkove).
Najlepša ti hvala za vse besede….komaj zdaj sem videla, da je bil moj komentar sploh objavljen…objavilo sem ga pa bolj za šalo, kot za res, tako da sem bila zares prijetno presenečena, ko sem ugotovila, da mi je nekdo namenil prav poseben odgovor ^^.
Rada bi ti tudi povedala, da te popolnoma razumem….pornografija meni pomeni dve različni stvari. Ena je, ko razmišljam kako grdo je to, kako se lahko ljudje tako ponižujejo in v tem uživajo. Gnusi se mi in ne morem prenesti pogleda nanjo….ampak…samozadovoljevati sem se začela že kot majhna (vedno sem se zelo slabo počutila po tem češ da je “greh”, ker so starši krščanske vere), ampak z leti sem vero opustila in si rekla da to ni nič slabega, če počneš iz “pravega” vzroka. Zakaj bi bilo slabo zadovoljiti svoje potrebe? V glavnem…tudi sama sem imela problem z pornografijo…bila mi je všeč oziroma mi še vedno je, misel, kako moški izrabi žensko kot spolni objekt, kako si jo tako poželi, da se ne more ustaviti. Rabila sem dve leti, da sem v spolnosti začela uživati, ne biti samo otopela…vendar vem, da se potem začnem samodejno smiliti sama sebi in gledati na poželenje kot pravo spolno zlorabo in samo trpim. Ne vem zakaj si to počnem.
Eh, spet sem se razpisala. Kar sem želela povedati je samo, da boš že našel pravo punco, ki te bo razumela..tudi glede spolnosti. Ker če vprašaš mene, ima spolnost zelo veliko vrednost v razmerju. Slabo ali dobro. Zato se tudi ti ne pusti zaplesti v ta zahrbtni krog v življenju…
Napisala bi ti še, (ko si izgleda tako lepo prebral moj komentar in upam da boš tudi tega), da oče zdaj ve, babica je v bolnici in jaz je ne morem videti, dedek pa še vedno živi zraven. Jaz pa razmišljam samo o nakupu avtomobila, da bom lahko šla kamor bom želela (ja vem da je velik strošek, ampak saj sem delovna punca!).
Uživajte življenje vsi !
Zdravo!
Moj odgovor je namenjen haskiju…
Imam par vprašanj zate in bi te lepo prosila, če mi lahko pišeš na mail: [email protected]
Hvala in veliko sreče v življenju!
Ana
Pozdravljena!
Si vsaj komu povedala, tega človeka prijavila? Verjetno ne?
Upam, da se boš vsaj upogumila in klicala kakšno sos številko društva, organizacije, ki se s tem ukvarja.
Pozdrav tudi z moje strani, upam, da bom dobila kak odgovor, pomoč. Ne vem pa niti, če sem na pravem forumu.
Ne vem, zakaj gre pri meni. Nekje v ozadju se nekaj skriva že celo življenje, a ne vem kaj. Sem depresivna, tesnobna, non stop strahovi in napadi panike za nič, brez življenjske volje, motivacije, težave na intimnem področju, kjer se me ob samem početju napade nenavdana agresija in partnerja velikokrat kar mahnem, brez nadzora, potem pa sled jok (naj omenim, da je partner zelo ljubeč in razumevajoč, tako da jeza ni namenjena njemu). Že pred samim spolnim odnosom vedno doživim blokado, otrpnem, strah mi preplavi telo in doživim stanje, nad katerim nimam nadzora, potem pride prej omenjena agresija, na koncu pa jok. Na splošno se mi vse v zvezi s spolnostjo velikokrat gnusi, med drugim tudi svoje telo.
Kot majhna sem bila rada sama in še zdaj sem. Najbolj se v življenju bojim manipulativnih ljudi, ki jih zavoham na tisoč kilometrov in ob njih doživim blokado. Od nekdaj se počutim manjvredno, grdo, polno kompleksov in nevredno življenja. Misli na samomor me spremljajo od majhnega, prvič se spominjam, da so me preplavile, ko sem bila stara šest let. Zdaj v starejši dobi se bojim vozit avto, nekaterih ljudi, posebno takih, ki me začnejo pravocirati. Študija nisem dokončala, čeprav je bil moj sanjski, kar naprej blokade in izgube spomina. Od nekdaj imam težave s koncetracijo in prekomernim sanjarjenjem. Še zdaj imam okoli sebe svoj domišljijski svet, v katerega zahajam. Tam sem vedno in še sem močna, trdna, popularna, pametna in lepa osebnost. V resnici sem nasprotje.
Od majhnega se zatekam k hrani, prav bašem se in to na skrivaj, tudi alkohol in cigareti so bili zelo prisotni, kar sem hvalabogu prerasla.
Po eni strani si neskončno želim otroka, po drugi me je tega srhljivo strah. Ves čas se sprašujem – zakaj?
Do nekaterih ljudi čutim posebno toplino in jo dajem, posebno takim, ki čutim, da jo potrebujejo. A nikoli ne znam razložit, zakaj ravno eni. Poleg teh stvari, semi dogaja še mnogo čudnih. Tudi stik s pornografijo, nekim čudnim odnosom do telesa, o katerem sem že zgoraj pisala. Prisotna je tudi grozna živčnost in nervoza, strah pred napakami in tem, da me nekdo v nekaj sili…
To me neskončno duši, pa če je to čisto banalno – recimo, da me prijateljica sili, naj grem na kavo. Potem samopoškodovanja. Do nedavnega sem imela take živčne napade, da sem se nekam skrila in si z nohti drgnila glavo do krvi, zato sem imela polno ran po glavi.
Na tem forumu se do pred kratkim ne bi nikoli javila, ker nisem o tem nikoli, kar pomnim razmišljala. Je pa bilo tako, da sem naključno pred kratkim srečala osebo, ki mi je glede vsega zgoraj napisanega zelo podobna in mi je omenila, da je bila spolno zlorabljena. Neko naključje je pripeljalo do tega pogovora – grozna zgodba – in potem nisem spala tri dni. Mislila sam, da bom počila in potem eni prebliski, a celote ne vidim. Najbolj se spominjam ponavljajočih sanj, ki se mi še zdaj včasih ponovijo, da ležim na postelji, tema je, ne morem se premikati, niti izdaviti glasu, ker sem nema in nekdo počasi odpira vrata. V temi vidim samo noge ki se mi približujejo. Popade me panika in srhljiv strah, kričala bi, a ne morem, niti ne morem zbežati. Ujeta sem. Nadaljevanja ne vidm ali se ga ne spomnim.
Morda nisem na pravem forumu, zato mi oprostite, če sem se zmotila. Konkretno do nobenega ne čutim strahu, čutim pa neko temno ozadje, ki me spremlja od majhnega….pomislila sem, da je bila zlorabljena moja stara mama in da se to nosi naprej, tud ta gnus okoli žesnkega telesa, sem dobila od nje in moje mame…bili so vojni časi…je to možno?
V bistvu me zanima, če obstaja kakšnakoli pomoč, ki bi človeku to pomagala odkriti.
Pozdravljena!
Odgovarjam z zamikom, ker sem bila odsotna. Ko sem prebrala tvoje razmišljanje, je kar ” mrgolelo ” stavkov in besed, ki verjetno nakazujejo na spolno zlorabo. Zakaj tako menim, ti takoj razložim. Zlorabljena oseba se ne počuti dobro v svoji koži, se prezira, ima manjvrednostni kompleks, strahove, obdobja prenajedanja hrane ali stradanja, je bolj kot ne za sebe ( družbe niti pretirano ne išče ), gnusi se ji lastno telo, ne uživa v spolnosti ( sram, ali da je to nekaj najslabšega – kar je šlo iz generacije v generacijo – ponavadi so mame strup pri tej temi, ker res zasejejo strup, ki ga zlorabljena oseba nosi v sebi celo življenje ). Nekatere osebe so agresivne pri partnerstvu ( včasih besedno, velikokrat pri spolnosti ), želijo imeti stvari pod kontrolo, vendar jih nekaj ustavlja in imajo blokade. V večini primerov je to naša podzavest, ki samo reagira na podoben ali enak vzorec, ki smo ga bili naučeni v otroštvu. Pomagati se seveda da in je možno veliko vzorcev odpraviti. Kot prvo pomoč lahko ponudim branje knjigi POGUM ZA OKREVANJE ter NEMI KRIKI SPOLNE ZLORABE in NOVO UPANJE. Naj opozorim da sta knjigi izredno težki, saj se ob branju podoživljajo naši fleshi. Psiha zelo trpi in naša čustva tudi. Je pa na nek način to zdravilo, saj se skozi knjigo prebere o vzrokih, čustvih in vzorcih. Mnogi je ne morejo prebrati, ker se ne morejo soočiti z svojo preteklostjo. Mnogi so jo prebrali, se opogumili in si poiskali pomoč. Vse se da, če se hoče. Samo želeti je potrebno in izbrati korak in vrata na poti do okrevanja.
Ta korak gre s tako hitrostjo kot si jo sama narekuješ. Nimaš tekmecev. Vzameš si toliko časa kot ga potrebuješ.
Srečno pri razreševanju tvoje poti!
Če je še kakšno vprašanje, sem na voljo!
Pozdravljeni Maja,
hvala vam za odgovor. Priznam, da sem šele po tem, ko sem zgodbo napisala začela brati druge zgodbe o zlorabah na tem forumu in ugotovila, da se vprašanja ponavljajo, prav tako so si podobne zgodbe. Tako da se opravičujem, da ste morali vse še enkrat ponoviti, kako začeti in kje iskati rešitev.
Jaz se zaenkrat ne spominjam prav ničesar iz otroštva, je pa res, da veliko stvari pozabljam in imam luknje v spominu, to pa opažam pri sebi že nekaj let, da nekatere stvari znam globoko potlačiti.
Med drugim tudi to, da vem, kako je potekal moj prvi spolni odnos s takratnim fantom a sem vse potlačila. V bistvu vem, da me je prisilil vanj, ampak jaz, kakor se spominjam, nisem povedala, da si ga ne želim, ampak sem mislila, da mu moram ustreči in se nisem upirala ali branila ali preprosto rekla ne, čeprav si ga nisem želela, saj sem vedela, da sem premlada. Kasneje se je hvalil pred prijatelji, kakšna kurba sem, da takoj dam. Bolj,ko me je poniževal, bolj sem bila vanj “zaljubljena”. Vedno mislim, kadar se mi zgodi kaj grdega, poniževalnega, da je tako prav in da sem si to zaslužila. Nikoli se nisem znala postavit zase, kadar bi se morala, obnemim, kot da bi mi kdo pojedel jezik in iz glave vzel možgane. Kot da ne bi znala živeti v tem svetu, ampak sem rojena za na nek drugi svet.
Opažam pa neko razliko odkar sem napisala svojo zgodbo na ta forum, da sem končno fokusirana na nekaj. Prej sem vedno samo tavala v megli od enega problema do drugega, od psihičnih težav do fizičnih boleznih. Zdaj pa nekje v sebi vem, da se mi je zgodil v otroštvu dogodek ali pa se mi je dogajal in je ostal nad mano, kot velika črna senca, ki noč in dan lebdi nad mano in ne pusti soncu, da bi posijalo čeznjo.
Rada bi to zastrto senco pregnala preden bom imela otroke, ker vem, da jo bom nezavedno lahko prenesla na njih.
Prav tako bi posledično rada končno dobila samokontrolo nad sabo, saj jo zdaj nimam. Kar v enem banalčnem trenutku se čustveno zlomim ali se me polastita jeza in bes, ob čemer se na koncu samopoškodujem psihično in fizično. Ne vem, kdaj in ob čem, kar pride ob neki besedi, gesti in me vodi, kot vodi gospodar svojega psa na sprehod.
Knjigi žal še nisem dobila, da bi se sama lotila razreševanja, zato ponovno pišem.
Morda le še to…ugibanje. Pri enajstih mesecih sem bila v bolnišnici 14 dni. Takrat starši niso smeli biti zraven. Od takrat, to je več kot pred tridesetimi leti, po besedah staršev, sem se spremenila, nisem hotela več spati v temi, vedno je morala biti prižgana luč, več sem jokala, še nekaj let sem ponoči lulala kar v hlače.
Ima morda kdo kakšno izkušnjo ali se spominja za svojega otroka, da se mu je kaj zgodilo v bolnišnici.To je zaenkrat edino, kjer bi lahko našla problem.
hvala za odgovor
Pozdravljena!
Naj te ne skrbi dejstvo, da odgovarjam na ena in ista vprašanja. Zato sem tu in ni mi odveč. Oseba, ki se išče in pride na to stran foruma, v začetku vidi svojo težavo, svojo zmedo, potrtost in želi nekam pripadati.
Ko ugotovi, da je morda ta prostor tu lahko tudi njej prostor, popustijo ” ventili ” napetosti in možgani začnejo zaznavati tudi okolico.
V začetku se oseba iz svoje preteklosti bolj malo spominja. Zakaj? Ker si želi na “silo ” vedeti kaj se je dogajalo ali se dogaja z njo. Potovanje po naši zavesti je proces, ki ga NIKAKOR ne moremo izsiliti. Vse rabi svoj čas. Potrebujemo čas pri sklepanju prijateljstva, pri spoznavanju človeka, prav tako tudi v intimi. Vsi vemo pregovor ” hiti, počasi “. Čas je naš zaveznik in možgani nam ob pravem času podajajo signale ( besede, geste ali kaj drugega ), in ko čutijo, da smo pripravljeni razreševati svojo preteklost. Ni pravila kdaj se bo to ” zgodilo “. Pri nekaterih je to v tednu dni, pri drugih po mesecu ali dveh, pri tretjih po letu ali več. Kot rečeno ničesar se ne da izsiliti. Prepustiti se je treba toku doganja.
Kaj bi jaz naredila v tem trenutku oz. kaj sem naredila? Želela sem čimveč govoriti o tem, o svojih občutkih in strahovih. K sreči sem imela dobrega prijatelja, ki me je poslušal in me slišal. Upam, da imaš koga tudi sama, s katerim lahko govoriš o tem kar sama želiš. Če ga nimaš, se lahko oglasiš tukaj in pišeš.Ti bom rade volje prisluhnila, pomagala z nasveti in vlivala moč. Včasih potrebujemo čisto malo in nam v danem trenutku ogromno pomaga. Največ lahko naredimo sami.
Bi pa rekla, da samokontrola in samopoškodovanje, nista možna zaradi tvojega obiska v bolnišnici. Vzrok je globji, kot se ta trenutek zdi. Lahko ponudim še eno obcijo in sicer branje knjige STRUPENI STARŠI.
Javi se še in srečno!