MOJA ZGODBA

Že dolgo časa vem, da nism edina, kateri se je to zgodilo.
Oče in mati sta se ločila, ko sem imela 3 leta. Mati ne prihaja na obiske, videla je nism že 15 let, za vse je bil oče sam. Imam brata in sestro, tako da smo trije otroci. Ker je oče moral delat, je rabil varstvo za nas. V bližini sta živela babica in ded. Večino časa smo torej preživeli v njuni oskrbi.
Vsak dan po šoli smo prišli do njiju. Nismo vedno prihajali skupaj, saj smo imeli različno pouk. Kadar pa smo bili bolani, smo bili ponavadi vedno pri babici, saj oče ni želel da bi še drugi zboleli.
Imela sem 6 let in ker sem bila bolna, sem morala k babici. Nisem marala biti pri njej saj tako ali tako nisem imela družbe.
Babi je mogla v trgovino in ostala sva sama. Jaz in ded. Ko se me je dotaknil, sem postala kot kip. Nisem se upala premakniti, zakričati, nič. Bila sem kot kamen. Še se spomnim njegovega zadaha po alkoholu, njegovih dotikov, kako se je začel drgniti ob mene in me poljubljati. Dotikal se me je po nogah, po prsih, povsod. Spomnim se kako sem mu rekla da mi ni všeč to, da ne bi tega počela, pa je samo rekel naj bom tiho in seveda, da je to najina skrivnost.
Ni se zgodilo enkrat, dogajalo se je vsakič, ko je imel priložnost. Vsakič sem se počutila tako umazano. Vsakič sem jokala. A ni pomagalo, ni hotel odnehati.
Najbolj me jezi to, da ga je babica zalotila in nikomur ni povedala za to. Jaz pa sem bila premajhna, da bi vedela kaj z menoj počne. Vse to pa se je končalo ko sem dobila prvo menstruacijo (imela sem 11 let). Takrat sem sem zaprla vase, rezala sem se in nisem imela prijateljev. Tolažbo sem našla v hrani, zdela se mi je neškodljiva. Vedno sem bila doma in sem se samo redila. Vse kar se mi je zgodilo sem potlačila v sebi. Nihče ni vedel in nihče ne bo, sem si mislila. Bilo me je sram, počutila sem se ničvredno, zanemarjeno, umazano. Nisem želela, da bi vsi, ki jih poznam to izvedeli. BILA SEM TIHO!

Zdaj mi je žal, da prej nisem imela moči, da bi o tem spregovorila naglas. Če bi lahko, bi že zdavnaj. Najboljši prijateljici, sem to povedala 2 leti nazaj (stara pa sem 18). 10 let sem zbirala moč, da o tem spregovorim. Vsak dan obžalujem, da nisem že prej povedala, zakaj?

Moja sestrica je 2 leti mlajša in to, da je z njo počel isto sem izvedela prejšnje leto. Ker ni hodila v prvi letnik (po enem mesecu je nehala), se je oče odločil za nek program, ki naj bi otrokom pomagal najti smisel oziroma njihovo zanimanje za naslednje leto (katera šola ipd.).
Njena mentorica se je dosti pogovarjala z njo in sestra se ji je zaupala. Povedala ji je vse. Tako je izvedel tudi oče, saj ga je mentorica poklicala. Ko mi je povedal, sem dobila “flashback-e”. Seveda sem potem povedala očetu še mojo zgodbo. Še se spomnim njegovega izraza, solznih oči.
Vse to smo prijavili in to je bilo najhuje. Še enkrat se spominjati vsega in to toliko časa kasneje. Sama s pozabljanjem tega nisem imela težav. Vem da nisem edina in žalostno, ampak to me je tolažilo. Vem da gre veliko drugih žensk čez tako izkušnjo, mogoče še hujšo.

Sestra pa se je zaprla vase. Rezala se je, ni imela družbe. V bistvu je počela isto kot jaz. Razlika je v tem, da sem jaz sama sebe prepričala, da se zaradi takih izmečkov, ki pač obstajajo in vedno bodo, ni vredno sekirati. Šla sem ven, spoznala prijatelje in počutila sem se bolje. Pri njej je bilo obratno.
Dokler nismo doma prejeli te novice, nismo vedeli kaj se z njo dogaja. Seveda nas je skrbelo, a nismo želeli drezati vanjo. Bila sem prva, ki je podala ovadbo in zraven še natančen opis dogodkov. Za sestro pa ni bilo tako lahko. V detajle se ni mogla spustiti, se še zdaj ne. Tudi z menoj se o tem ne more pogovarjati.
S starimi starši smo prekinili stike, oče je sorodnikom povedal, kaj se je zgodilo in vsi so bili zgroženi. Ko je šel do babice, da bi ji sporočil, kaj nama je ded naredil, je bila povsem hladna. Edino kar je rekla je, da moji sestri še verjame, jaz pa da lažem.
Očeta je to prizadelo in od takrat naprej se ne slišimo več. Sestra je začela hoditi ven, nove ljudi še vedno težko spozna ampak gre ji bolje:) reže se ne več in tudi v šolo hodi. Ponosna sem nanjo.

V glavnem zdaj čakamo obravnavo ali pa kakršne koli podatke s kriminalistične postaje.

Vsem, ne samo ženskam, puncam tudi moškim bi rada sporočila, da ni vredno biti tiho. Pomislite, da lahko nekoga rešite take izkušnje, vse kar pa morate narediti je da SPREGOVORITE!

Lp, Maja

Zelo zalostna zgodba. Upam, da bosta ti in sestrica nekoč srečni, radi se imejta in si pomagajta. Obrnita se na ustrezne institucije, ki vama lahko pomagajo. Upam, da bo dedek kaznovan, ter da ga ne vidita več. Zivljenje, ki ni lahko, tudi če imaš lepo otroštvo, je šele pred vama. Bodita optimistični in se CENITA. Vredni sta toliko kot ostali, nič manj. Nobenemu ne pustita, da vaju ponizuje, oz ne spoštuje. Sami sebe morata spoštovati, tako bodo tudi druga vas.Veliko sreče v nadaljnjem zivljenju, upam, da naredita šolo in si uredita zivljenje. Mislim, da pravilno in zelo zrelo razmišljaš, le tako naprej. Srečno.lp.

Kapo dol, to je vse, kar lahko rečem. Dekletoma in očetu. Sami so se mi dogajale zelo podobne reči z dedkom in tudi z družinskimi prijatelji (eden od njih je bil mamin ljubimec). Odraščala sem v družini, kjer je bil in je še prisoten alkoholizem in promiskuiteta. Naslednji pri mojih sedemnajstih je bil tast. Groza, ko se tega spomnim.
Zdaj sem sama mama in od tega je že več kot 20 let. Kolikor vem, je vse to že zastaralo. Ko sem to pred letom dni povedala mami, (dedek je bil njen oče), mi je vrgla nazaj, da naj njenega očeta pustim pri miru, ker je že 10 let v grobu. Oče pa mi je prisluhnil, na koncu pa rekel, naj bom tiho (sploh za tasta, ki je še živ), da ne izvedo ljudje in okolica. Mene pa na trenutke prime, da bi kričala na ves glas. TO NI PRAV, TO NI POŠTENO, TO SE NE SME DOGAJAT OTROKOM, HALOOO!
Zdaj se ločujem (do vseh teh pogledov v svojo zgodovino sem prišla skozi terapije- partnerske in skupinske). Ja res je, da sem rabila starše, ki bi me razumeli in moža, ki bi uredil zadevo s s vojim očetom.
Pa se ni zgodilo nič od tega.Zame jih ni več. Stopili so skupaj (oče, mama, sestra, ki ima celo razmerje z mojim možem) in me na ta način želijo uničit mene in posledično tri otroke, ki mi jih želijo odvzet in me prikazat za noro. Jaz sem popolnoma ok in vem, da sem ena redkih, ki si upa te stvari razdelit med ljudi. Če bo potrebno tudi na sodišču. Meni pa to vse skupaj daje samo še zagon in moč, da se borim do konca.

Cetudi si vse to dozivela v stiku z temi ljudmi -ti moras se vedno sama v sebe verovati ter se scasoma znebiti tega drustva ki te ubija zivljenje .Mores vse tole zbrisat okoli tebe spremeniti ce mogoce tudi kraj kjer zivis kot ce bi bli zakuzeni ..Ihci drugo drustvo drugo stanovanje in delo kot bi rekel spucaj okoli tebe in pocasi cisto pocasi bo to se en temni in daljni spomin ..Ni hujsega kot ostati v stiku z ljudmi ki so ti kaj slabega storili posebno ce niti tvoja lastna druzina ni priznala zlorabo …Vsakokrat ko se eno lice pred teboj pojavi ti zbudi bolecine teh spominov ..Nepriznanje druzbe je pa se hujse kot zloraba in na koncu zaradi tega mi vse te ljudi sovrazimo in se slabo v glavi ali telesu pocutimo .Ce se se odaljimo od njih pa to grenkost ki jo nosimo v sebbi izperemo in se ocistimo brez stika katerega smo imeli z vsemi ..Cim bol bos dalec od njih prej se bos zgradila in to bo tudi vse to iz tvojega srca zginlo ..