Star sem 45 let. Na splošno se ne bi smel pritoževati, čeprav imam vseživljenjske psihične probleme. V času mladostništva se nisem socializiral. Tako sem bil ocenjen za nesposobnega za vojaško službo, ker sem na psihološkem testu iskreno povedal, da se strinjam s trditvijo, da se bojim, da je nekaj narobe z mojimi spolnimi organi. Ker nisem poznal delovanja spolnih organov. Ko sem bil star prek 20 let, sem šele ugotovil, kako se masturbira.
Sem plašen, ženskam se nisem upal približati. Plašno sem pri kolegih spraševal, da si želim imeti punco, tako je naneslo, da me je kolega spoznal s punco, ki je naredila potem prvi korak do mene, jaz pa sem priložnost pograbil. Tako sva živela skupaj 13 let, imava dva otroka, sem se pa vseeno doma več ali manj podrejal, moj adut je bil, da sem imel službo in precej privarčevanega denarja iz samskega življenja.
Zaradi mojih nesposobnosti pa ji nisem bil dorasel, tako sva se od leta 2010-2016 trudila z raznimi terapijami, bal sem se je, čakal le na njeno dobro voljo oz. njene pobude, tako da tudi spolnosti praktično ni bilo. Leta 2017 sva šla defakto narazen, jaz sem se ‘moral’ preseliti nazaj k mojim postaranim staršem, oče bo kmalu 80 let in ima hudo demenco, zanj pa (sedaj pa še zame) skrbi moja mama.
Zaradi svojega socialnega strahu sem tudi izgubljal službe, najprej sem 10 let delal v stabilnem velikem podjetju, ob krizi in prvem odpuščanju pa sem bil jaz na listi za odstrel. Potem sem po pol leta dela v privatni firmi dal sam odpoved, ker zaradi stresa in duševne stiske nisem več zdržal. Za eno leto sem šel delat v proizvodnjo na 4-izmensko delo – to pa mi je bilo fizično izčrpavajoče. Sedaj imam (drugim ljudem se zdi verjetno lepa službica) dve polovični službi v precej oddaljenih krajih, dva gospodarja in ostale sodelavce, ki jim moram tudi pomagati, tako da se mi je spet nagrmadilo problemov, da sem prejšnji teden doživel depresivno epizodo in ne upam več v službo.
Včeraj mi je psihiatrinja predpisala Paroxat in sem začel brati o stranskih učinkih – mnogi pričajo o tem, da jim je padel libido na nulo. Ob takih zapisih se potem začnem smiliti samemu sebi. Jaz sploh ne vem, kaj je libido. Če je to želja po spolnosti, zaenkrat ga še imam (saj sem včeraj pojedel šele prve pol tabletke), ampak kaj mi pomaga, če se že dve leti počutim povsem nesprejetega, živim sam v svoji sobi, izogibam se staršev, ki ju krivim za moje stanje, še bolj pa sem jezen nase, ker sem zapadel v ta simbiotski vzorec, ker nimam volje niti, da si pripravim kosilo, potem pa z vso svojo pasivno agresivnostjo na koncu le sprejmem mamino vabilo na kosilo.
Hotel sem povedati, da si neznansko želim nežnosti, dotikov, sprejemanja, vključno s spolnostjo, in to nekako mešam oz. enačim, da občutim še večjo krivdo. (Sem dojemljiv za strašenje in mislim, da so me v otroških letih pri verouku in njegovem podaljšku – tradicionalni družini – zelo prestrašili in vcepili občutek krivde glede spolnosti. Verjetno zato v puberteti nisem niti pomislil, da bi kaj raziskoval na to temo – tabu.) In potem opazim dan spolnega zdravja, kjer pravijo, da ni zdravja brez spolnega zdravja (kot tudi duševnega) in da je spolno zdravje, da izražaš (in izživiš) svojo spolnost.
Jaz se pa počutim grdega, ker mi je zadaj misli, da bi bil s kako punco/žensko nežen, v končni inštanci tudi to, da bi rad imel z njo spolne odnose. To je pa tako pokvarjeno oz. to je moj izgovor, ker si tega ne upam priznati. Ne znam se približati ženskam, tako da se vračam spet in spet do nekdanje partnerke in ji ‘težim’ po telefonu.
Vseskozi se ciklam in ne vem, kaj bi naredil.

Pozdravljeni,

hvala za iskreno izpoved. Verjetno tudi sami razumsko veste, da s spolnostjo ni nič narobe, vendar gre za podzavestne vzorce, ki se ne dajo kar odpraviti z razumom. Prav zato bi vam predlagala, da poiščete pomoč pri strokovnjaku- psihologu ali psihoterapevtu. Sicer omenjate, da ste se skupaj z bivšo partnerko že udeleževali določenih terapij, ki niso bile najbolj uspešne, vendar je sedaj mogoče čas, da greste v terapijo najprej sami. Hrepenenje po dotikih, po stiku z drugim človeškim bitjem na vseh nivojih, je seveda vsajen v samo človekovo bistvo in se kaže že od samega rojstva naprej. Tako vaša hrepenenja niso nič nenavadnega. Res pa je, da se nas lahko skozi vzgojo prime veliko nepotrebne navlake, ki nas ovira pri vzpostavljanju pristnih odnosov na vseh ravneh in nam povzroča občutke krivde, ki so odveč in nepotrebni. Prav zato si poiščite pomoč.
Želim vam vse dobro in oglasite se še,
Bernarda