Zanima me, ali bi dobila enako velik obseg moznih storitev pri zasebniku-koncesionistu kot v ZD. Sirijo se namrec nekaksne govorice, ki pa bi jih rada preverila, da zasebniki neradi izdajajo napotnice za specialiste in da jih v ZD lazje brez problemov dobis. Ali to drzi?
Zelim namrec menjati zdravnika v ZD zgolj zaradi dolgotrajnega cakanja v cakalnici, ceprav moras biti predhodno narocen. Sama zelo redko zavijem do svojega zdravnika, vendar ko grem, tisto cakanje med mnozico v nedogled….
Hvala za odgovor.

Spoštovani!

Pravice bonikov so pri zaposlenem zdravniku v javnem zavodu in pri zasebnem zdravniku koncesionarju.

Ne razumem, zakaj domnevate, da vam kdo omejuje dostop do specialistov, če vam skuša svetovati, kam na pregled, če je sploh potrebno. Če je problem čakanje, potem izberite koga, kjer je čakanja manj, če pa je problem v vaši želji po specilaističnih pregledih, potem pa poiščite nekoga, ki mu je vseeno, kaj se z vami dogaja. Slutim, da za vašim povrhnjim problemom (napotnice) tiči globlji problem slabega sporazumevanja med vami in zdravnikom, zato se ne moreta uskalditi glede vaših želja in potreb in njegove predstave o “strokovni” utemeljenosti vaših zahtev.

Dvomim, da bi vam bil pripravljen zasebni zdravnik zgolj zato, da vas obdrži na seznamu svojih bolnikov, ustreči z vsako napotnico.

Če imate med prijatelji in znanci zdravnike, ki vam ob predstavitvi vaših težav, svetujejo obisk pri konkretnem specialistu, naj se zamislijo nad svojim početjem, vi pa nad njihovo iskrenostjo pomagati vam. Z nizanjem pregledov in preiskav se problemi praviloma povečujejo, ne zmanjšujejo.

Opravičujem se vam, če ste težak bolnik, pa ne morete na nujne preiskave.

Lep pozdrav!

Janko Kersnik

Oprostite, vendar sama nisem nic zahteven bolnik, kar sem ze povedala med vrsticami. H zdravniku ali h zdravnikom hodim zelo zelo poredko . Ce pa ze, potem obstaja ze kar velik razlog, da sem v obravnavi. Vprasanje sem naslovila na forum zato, ker krozijo “govorice” nekaterih, ki so zamenjali zdravnika v ZD za tistega s koncesijo, da v primeru potrebe po dodatni eventuelni diagnostiki pri zdravnikih drugih specialnosti splosni zdravniki- koncesionisti raje malo bolj “sparajo” z napotnicami… Zelela sem preveriti le to, ce je res kaj na tem, kajti ne bi zelela priti iz dezja pod kap, ce me razumete. S svojim zdravnikom sem zelo zadovoljna, nisem pa z organizacijo dela, ker se tedaj, ko se na vsakih nekaj let prikazem, cakam v cakalnici nekaj ur, kjub temu, da sem narocena. In zakaj bi bilo cudno, da pacient menja svojega lececega zdravnika tudi tedaj, ce je z njim zelo zadovoljen, ni pa z organizacijo dela v ZD oziroma v njegovi ambulanti in mora cakati po nekaj ur v masi ljudi, ki imajo morda vec potrpljenja in casa? Koncno se pa staramo, pojavljajo se te in one tezave in predpostavljam, da bom potrebovala kdaj pa kdaj se kakega specialista… Ob polni zaposlenosti in opravljanju specificnega dela, ko si ne moremo privosciti odsotnosti z dela za vec kot pol delovnega casa, je moje razmisljanje mogoce le bolj jasno, kajne?
Opravicujem se, ce je bilo v prvem postu nejasno zastavljeno vprasanje, ki ga dopolnjujem: ali zdravnik privatnik mogoce kaj vec pristedi, ce je utemeljen pregled pri specialistu, pa pacienta tja ne napoti in raje poskusa veckrat v svoji obravnavi odpraviti problem brez posveta s specialistom iz drugega speciaalisticnega podrocja? S tem, da jaz osebno ne sugeriram napotitve k dolocenemu specialistu…..
Hvala za odgovor in pozdravljeni.

Spoštovani!

Tudi organizacija dela vpliva na zadovoljstvo. Znano pa je, da večje organizacije šepajo prav pri organizaciji dela, ki bi omogočal bolnikom čim krajše čakanje. Osebno postanem nejevoljen, če me morajo bolniki čakati več kot pol ure (imamo naročanje), a se vsaj dvakrat mesečno zgodi, da čakajo tudi do dve uri (ne vsi, a nekaterim se to zgodi). Deloma je temu kriv kak nepredviden, bolj ali manj nujne hišni obisk in ukvarjanje z dodatnimi zadevami. Nekje naj bi bolniki v povprečju ne čakali več kot 20 minut po tistem, ko so bili naročeni in pogosto to tudi dosežemo.

Noben zdravnik nima nobene dodatne stimulacije pri omejevanju dostopa do specialista in pri predpisoavnaju zdravil razen strokovnih argumentov. Mnogo problemov pa lahko reši tudi vaš osebni zdravnik brez napotitve. Drugače je pri laboratorijskih preiskavah, ki so neposredni strošek in je zasebnik samo bolj osveščen, da ga bo prevelik stroške “pokopal”. Zasebni zdravniki so verjetno zato nekoliko bolj “aktivni” pri moderiranju želja in zahtev bolnikov in se jih je zato prijel sloves omejevanja. Oceniti morate, kaj vam v določenem trenutku najbolj pomaga, oz. olajša življenje.

Ko smo ravno pri težavnosti: Kolegica je raziskovala ta precej ohlapen pojem pri svojih bolnikih (ker jih pozna in si je tako lahko privoščila to etiketo v raziskovalne namene). Navajam nekaj izsledkov, ki jih sicer ni mogoče posplošiti na celo Slovenijo a so zanimiva ilustracija in izziv za nadaljnja raziskovanja.

“Ljudje smo zelo različni, tudi moji pacienti so taki. Ob delu z njimi marsikdaj pomislim, da so nekateri prijetni, drugi pa težavni. S prijetnimi je lahko vzpostaviti stik, pogovor je sproščen, pacient upošteva moje nasvete in mi zaupa. Nasprotno pa je s težavnimi pacienti težje vzpostaviti stik, že vnaprej vem, da jim moj nasvet ne bo zadoščal, pričakovali, celo zahtevali bodo določene ugodnosti npr. ne morejo čakati na vrsto, skušajo vse urediti po telefonu, zahtevajo preiskave, ki so morda nepotrebne.

Izbrane paciente sem ocenila z ocenami od 1 do 4:
o 1 = zelo težaven
o 2 = težaven
o 3 = prijeten
o 4 = zelo prijeten

Za vsako skupino obiskovalcev smo izračunali povprečno oceno. Nekoliko nepričakovano je, da je skupina pogostih obiskovalcev dobila najvišjo povprečno oceno, redki obiskovalci pa najnižjo, čeprav razlike niso velike. To pomeni, da večje število obiskov ne vpliva na oceno pacienta. Možno pa je tudi, da imajo nekateri pacienti, ki sem jih ocenila za prijetne, tudi mene za prijetno in zato so pogostejši obiskovalci.

Če pa primerjamo posamezne skupine obiskovalcev po pridobljenih ocenah, opazimo, da je z oceno zelo prijeten ocenjeno največ pacientov v skupini pogostih in med umrlimi. Med redkimi obiskovalci sta le 2% pacientov z oceno zelo prijeten. Med redkimi obiskovalci je kar 10% pacientov zelo težavnih, med pogostimi in povprečnimi jih je kar polovica manj.

Paciente ocenjene kot zelo težavni in težavni sem razdelila v štiri skupine (13):
o 1 = agresivni, zahtevni
o 2 = vsevedi
o 3 = neubogljivi
o 4 = zdravstvena motnja

Od 419 izbranih pacientov jih je 108 bilo ocenjenih z oceno 1 ali 2 (zelo težavni, težavni). V nadaljevanju smo jih obravnavali kot enotno skupino težavnih pacientov.

Najprej smo ugotovili deleže posameznih vrst težavnosti. Od vseh težavnih pacientov jih je največ, 46% neubogljivih, 32% jih je agresivnih, 22% jih je vsevednih, nobenega pa ni bilo, ki bi bil težaven zaradi zdravstvene motnje.

Želeli smo ugotoviti, zaradi česa so pacienti posameznih skupin obiskovalcev težavni. Izračunali smo odstotek posamezne težavnostne stopnje od celotne skupine obiskovalcev. Primerjali smo posamezne skupine obiskovalcev med seboj. Ugotovili smo, da je med redkimi obiskovalci največ neubogljivih. Neubogljivi pacienti ne upoštevajo zdravnikovih nasvetov, zdravstvene težave verjetno poskušajo reševati sami, možno pa je, da se lahko zdravijo na drugačen način. Med pogostimi obiskovalci je največ agresivnih pacientov. Agresivni in zahtevni pacienti poskušajo večino stvari reševati na silo zelo hitro, včasih celo prehitevajo dogodke, zahtevajo več, kot jim pripada. Tako ravnajo tudi ob svojih zdravstvenih težavah. Zato je razumljivo, da so tovrstni pacienti dokaj pogosti obiskovalci zdravnika splošne medicine. Vsevedih pacientov je zelo malo med pogostimi obiskovalci, precej pa med povprečnimi in redkimi obiskovalci. Za te paciente je značilno, da se spoznajo skoraj na vse in jim tudi medicina ni tuja.

Ugotavljali smo tudi povprečno število obiskov ločeno po skupinah obiskovalcev glede na ugotovljene skupine težavnosti. Posamezne skupine težavnih pacientov smo primerjali s skupino netežavnih obiskovalcev. Pri povprečnih obiskovalcih skoraj ni razlik. Pri pogostih obiskovalcih pa zelo izstopajo agresivni pacienti z veliko večjim povprečnim obiskom. Tu se potrjuje zgornja trditev o agresivnih pacientih.”

Lep pozdrav!

Janko Kersnik