Spoštovani!

Hčerka se že več let ubada z motnjami hranjenja (anoreksia nervosa).
K njeni zdravnici hodi približno na dva meseca, ker ji predpisuje Zoloft.
Takrat jo tudi tehta (170-38kg) ter ji kontrolira kri.
Zanima me ali zdravnica naredi dovolj ali bi jo morala poslati na dodatne preglede.
K psihiatru je hodila je pa sama prekinila, ker ji je govorila samo o hrani.
Sedaj občasno hodi k svetovalki za motnje hranjenja.

Lepo prosim za vaše mnenje.

Vanda

Spoštovana gospa Vanda,
vaša hčerka je v izredno podhranjenjem stanju, ki lahko prizadeva katerikoli organ ali organski sistem, zato so redne kontrole pri njeni zdravnici izredno pomembne. Priporočamo mesečne kontrole osnovnih laboratorijskih parametrov, po potrebi pa tudi dodatne preiskave. Nujno potrebuje tudi pomoč za to področje specializirano psihiatrično pomoč. Glede na njeno trenutno stanje bi bila indicirano tudi bolnišnično zdravljenje, vsaj kar se tiče priporočil v drugih razvitih evropskih državah. Na žalost je specializirana strokovna pomoč tem bolnikom pri nas še vedno omejena in težko dostopna. Pri nas imamo trenutno dva oddelka za bolnišnično zdravljenje: za otroke do 14. leta na Vrazovem trgu v Pediatrični kliniki, za starejše od 17. let pa na Zaloški 29 v Kliničnem oddelku za mentalno zdravje.
Mislim, da se je o napotitvi potrebno pogovoriti z njeno zdravnico, ki jo redno spremlja že dalj časa.

Glede Zolofta pa še to, antidepresivi tudi pri sočasno prisotni depresiji pri tako znižani telesni teži niso učinkoviti, pri anoreksiji sami pa jih v tej fazi ne predpisujemo, ker še dodatno znižujejo apetit, tako da pravega razloga za predpisovanje tega zdravila, ne vidim.

Čeprav je verjetno težko, se morate o resnosti bolezni in potrebi po specialističnem zdravljenju s hčerko odkrito pogovoriti. Gre za njeno zdravje in je prav, da pri tem vztrajate. Tako ste ji lahko najbolj v pomoč.

Z lepimi pozdravi,
Marija Anderluh

S hčero je podobna situacija – bulimija. Pedo-psihiatrinja ji je predpisala Prozac, ki ga je odklanjala in povsem prenehala jemati.
Menim, glede na njeno psihično stanje, da bi vseeno potrebovala nek antidepresiv. Ali je kaj bolj prijaznega od kapsul?
Hčerin šolski zdravnik v Kranju za njene težave sploh ni imel posluha. Še danes ko jo je drug splošni zdravnik napotil v bolnico in o tem obvestil, ima izredno nonšalanten odnos. Sestra v ambulanti ji reče: Daj, se no zresni no! in to je sprejem, da o tajnosti podatkov o diagnozi ne govorim. Mislim, da hčeri ni ravno prijetno, da med vrati na glas sestra komunicira z njo o njenih problemih in diagnozah.
V Ženski svetovalnici v Ljubljani je kar nekaj boršur, ki bi morale pristati tudi na mizah šolskih ambulant.
Prav tako menim, da za otroke z diagnozami v zvezi z motnjami hranjenja ni poskrbljeno tako kot bi bilo potrebno.

Kateri zakon predpisuje, da je pedo psihiater na Endokrinološkem oddelku Ped. klinike samo do 15. leta. Ali niso v Pediatrični ustanovi obravnavani vsi otroci do 18. leta enako? Zakaj mora torej moj otrok po 17. letu v drugo ustanovo?

Spostovana,
antidepresivi so tudi v obliki tablet in tudi v obliki raztopine, vendar se mora o spremembi zdravila in oblike odločiti otrokov zdravnik, ki to zdravljenje vodi. Za bulimijo samo pa je res edini pri nas registriran antidepresiv Prozac. O depresivnosti mora odločiti zdravnik.
Glede zdravljenja na pediatrični kliniki: trenutno je v zdravljenju motenj hranjenja nedopustna vrzel za vse stare of 14 do 17 let, za katere trenutno ni poskrbljeno. Zdravniki se tega zavedamo in pripravljamo programe, da se dejavnost razščiri v okviru Pediatrične klinike. Po 17. letu so pa mladostniki napoteni na drugo ustanovo. Za samo zdravljenje to ni vedno lahek preskok, posebej naporne so te spremembe za otroke same, vendar je zavarovalnica v teh starostnih mejah vse bolj rigorozna.
Stroka bo morala poskrbeti za čimbolj gladek prehod otrok, ki potrebujejo nadaljevanje obravnave in za čimboljše sodelovanje med teami.

Marija Anderluh