Pozdravljeni, z partnerjem sva skupaj leto in pol, noseča sem 18+5 tednov, partner me je ,,prisiljeval,, oz. me nagovarjal k splavu in ko so nama rekli da splav v tem tednu sploh ni priporočljiv in ga zavrnili je rekel da če se rodi jo bova dala v posvojitev. O tem se niti pogovoriti ne moreva, ker o vsaki ideji da bi jo obdržala znori in se ne pogovarjava par dni. Ali je kakšna možnost splava še mogoča, ali se da naravno kako spodbuditi splav ? Obupana sem, ker svoje princeske za nič in nikogar na tem svetu ne bom dala stran od sebe, imam pa partnerja preveč rada, če lahko da bi mogoče splavila v skoraj 19. tednu, če ne jo bom pa pač obdržala saj sem zelo navezana na njo, čeprav me bo ta otroček stal osebe, ki jo močno ljubim. Ampak otroka ne dam za nic in nikogar. Če lahko nekako splavim ok, čeprav tudi to ni moja želja.

Prosim za nasvet in pomoč.
Lep pozdrav

Pozdravljeni,

pri nas je splav na željo ženske brez ovir dovoljen do 10 tedna nosečnosti, po tem času je potrebno oddati prošnjo  na komisijo za prekinitev nosečnosti I stopnje. Če komisija prošnjo zavrne, je možno dati prošnjo še na komisijo II stopnje, ki prekinitev dovoli ali zavrne, postopek vodite preko osebnega ginekologa.

Iz osebnih izkušenj vem, da se ženske po splavu, ki si ga ne želijo in ga opravijo  na enostransko zahtevo partnerja,  pogosto izjemno slabo počutijo in lahko doživijo tako hud psihični stres, da si zelo težko (če sploh) opomorejo. Pogosto se tudi partnerski odnos dokončno skrha, tako da ostane ženska na koncu psihično zlomljen in sama. Zato predlagam, da zares dobro premislite, ali si res želite obdržati zvezo s partnerjem na račun splava. In če si, potem oddajte prošnjo na komisijo druge stopnje in to čim prej. Verjetno že veste, da se prekinitev nosečnosti opravi s tabletkami, plod splavite preko nožnice. Obdobje po splavu je lahko zelo naporno zaradi intenzivnega hormonskega dogajanja, ki vpliva na telo in dušo.

Ne glede na to, kako se boste odločili in kako se bo življenje nadaljevalo, bi bilo verjetno zelo dobro, da si poiščete strokovno psihološko podporo. Poiščete jo lahko pri os zdravniku ali ginekologu ali v centrih za  krepitev zdravja.

srečno, N

Bila sem na komisiji prve stopnje, čez nekaj dni pa tudi na drugi stopnji, in so me  obakrat zavrnili. Očitno pa so opazili tudi mojo psihično potrtost in da to ni moja želja.

Po tem, kar ste mi vi napisali, sem se odločila, da otroka ne bom splavila, temveč ga bom rodila in obdržala, ker je moj otrok in sem enostavno preveč čustvena da bi to lahko mojemu majhnemu bitjecu naredila. Kako bo s partnerjem, me ne briga, a če bi me res imel rad, bi sprejel svojega otroka, ki ga je sam ustvaril. Z izsiljevanjem, ki ga izvaja nad mano, pa bo konec – danes zvečer sem mu rekla, naj gre in naj se ne vrača. To vsekakor ni bila ljubezen hkrati pa sem dlje časa čutila da se pri njemu nekaj kuha z tretjo osebo, verjetno je to bil tudi razlig da si otroka ni želel z mano zaradi nekoga drugega (ko je odhajal sem mu na telefonu našla precej trden dokaz, ki potrjuje moj instinkt).

Hvala vam za pomoč, podporo in za to, da ste mi pomagali, da sem se pravilno odločila. Na koncu bi sicer res ostala sama, brez otroka in brez njega, psihično izčrpana. Še enkrat hvala, zlati ste!

Imela pa bi še eno vprašanje v zvezi z dojenčico: zjutraj, ko se zbudim, čutim pritisk navzdol, kot da bi nekaj zelo pritiskalo. Po približno pol ure se občutek umiri in se kasneje ne pojavlja več – in vedno se pojavlja le zjutraj. Kaj bi lahko bilo?

Hvala Vam !! LP

Bravo!!! Čestitam za pogum in odločitev. Zelo prav je, da ste se postavili zase, zanesljivo ne boste obžalovali. Verjetno pa bi zelo, če….

Tiščanje navzdol je v nosečnosti zelo pogosto in v večini primerov ni nevarno, zlasti če se hitro umiri. Če se ne bi umirilo po počitku, je smiselno obiskati os ginekologa (ali pa gin urgenco), da se izmeri maternični vrat in oceni, ali je tiščanje nevarno.

lahko si tudi pomagate z magnezijem.

srečno, lepo nadaljevanje nosečnosti vam želim, N