Zdravo

veliko je napisanega o tem kar se tice fizicnega dela, zato me zanima bolj psihicni del, tiste ki je to dozivela in seveda ker potrebujem pogovor.
Pocutim se grozno saj tega ne zelim pa moram naresti. Partner pa si to zeli.
hvala za odgovore

Zakaj pa moraš?

nosecnost je bila nacrtovana partner pa si je premislil sele zdaj in me sili v to

Torej nič ne “moraš”. O tem odločaš samo ti. Če se počutiš grozno, vedi, da si boš očitala in se zlepa ne boš znebila občutka krivde. Ker boš zaradi tega jezna na partnerja, pa bo itak vajin odnos hudo trpel in se bo prej ali slej končal. Zato poslušaj svoje občutke in obdrži otroka, če tako čutiš. Partner te nima rad, če to zahteva od tebe in je itak smo vprašanje časa, kdaj bo zveza razpadla. Vem da ti je hudo, a ne boš ne prva, ne zadnja. Ni konec sveta in prej ali slej bo spet posijalo sonce.

utrujena sem cel dan nisem jedla ker razmisljam kaj naj naredim.

partner je odsel in me zapustil tako da mi ne preostane drugo kot da naredim splav

Ce je odsel ne pomeni da morate naredit splav. Lahko obdrzite otroka in ga vzgajate pac sama. Ce si seveda to zelite. Drugo je to, kaj vi mislite in cutite in kaj menite, da drugi, bivsi na primer, pricakujejo od vas.

to bi tudi naredila ga obrzala vendar mi grozi z razlicnimi stvarmi. strah me je da bi kaj od tega uresnicil

danes sem sla do ginekologinje in je rekla da ni nujno da mi bodo odobrili splav v tako visoki nosecnosti, v tem primeru bom otroka upraviceno obrzala, ker bom poskusila pa ce mi ne odobrijo ne morem jaz nic narest.
hvala za odgovore

Nič ne bo naredil. Samo jezen je, ker ni po njegovo in misli, da te bo dovolj prestrašil, da boš naredila splav. Verjemi. Ne kontaktiraj ga, niti ne zahtevaj, da prizna otroka, niti ne zahtevaj preživnine. Dobro premisli. Ker po tvojem pisanju sodeč si boš splav zelo očitala in poti nazaj ne bo.

Res je, danes sem spet videla otroka, sploh ko slisim da je zdrav in moji izvidi vredu, je to res greh narest, ce smo ze nacrtovali, to ni blago da si lahko kar premislis in ga vrnes, ko ti ne pase. Zal nekaterim danasnjim moskim primankuje odgovornosti. Priznam, da je z nosecnico tezko ziveti ampak v tem primeru gres in si vzames nekaj casa zase, ne pa da zahtevas, da ga ni vec. Ne recem, ce bi se zgodilo ponesreci ampak bilo je nacrtovano in se mi res ne zdi pravicno, da se tako nekdo igra s tujim zivljenjem.
Hvala vam za spodbudne besede, veliko mi pomeni, da mi nekdo stoji ob strani, ceprav na tak nacin. Naj se vam vse dobro povrne ker mi pomagate, da ostanem mocna in ga obrzim.

Pa mi ni uspelo dovolj dolgo ostati mocna. S partnerjem sva se v tistem casu pobotala in poskusala naprej vendar se prejsnjo soboto spet skregala in me je spravil v zivcni zlom, spet hotel splav, grozil, da bom ostala sama v nosecnosti in mi ga bo vzel ko rodim in izginil za par dni. Bila sem zelo fizicno na tleh, slabokrvna, tablet mi se niso dali, cakala sem na ginekoloski pregled. Potem pa se to, naredila sem ogromno napak ko je prislo do prepira priznam hotela sem popravit vendar je zbezal stran od mene, ko me je videl. Ostala sem v brezupu, skupaj s fizicno nemocjo. Cakala sem, da se javi, vzel mi je se Angel sound da otroka nisem mogla slisati. Ni se javil, mislila sem da zeli splav, kot je rekel, da bo vsega koncno konec. Ko se ni javil, sem odsla narest splav v 14 tednu. Ven je prisel cel plodek, fantek, mi je pristal cel v roki, kot bi rodila. Nakar partner klice. In ko sem mu povedala, da sem ga koncno odresila muk kot je zelel, je znorel, da sem mu vzela otroka, da naj umrem ipd grozote. Zdaj pa mi povejte, kaj bi vi mislili, ali se je sel igrce ali kazen, ali je pritiskal name, da to naredim, da lahko potem krivi mene, da sem jaz to naredila ali je hotel splav ali ne.
Igranje igric in drugih psihicnih zadev, kot je bezanje od partnerja, v casu nosecnosti res ni spodobno in priporocljivo. Kako se nekdo lahko igra z mislijo na splav, ce tega ne zeli, ali pa se je tko zelel odresit krivde. Rekel je, da on ni nic podpisal, medtem, ko me je ze 3 krat silil v splav, od 8 tedna naprej. Zdaj pa je mene pustil z obcutkom krivde. Ne bi smela popustit, morala bi otroka imet sama,vendar sem bila psihicno in fizicno res zelo slabo in nisem vedela kako naj ravnam, v meni je bil velik boj. Resnicno mi je zal za splav, predvsem za dejstvo, da bi ga morala imeti sama, ne glede na vse, pa nisem bila dovolj mocna.

Sploh ni važno, kaj si mislimo o njem. Neumnost si naredila ti. Ta moški te nima rad, nikdar te ni imel in nikdar te ne bo imel. Če si tako trapasta, da verjameš, da je to vse, kar si v življenju zaslužiš, potem ti nihče ne more pomagat in lahko tvojega tipa še tako popljuvamo, tvojega dela krivde ne bomo s tem izničili in ti boš še vedno naivna trapa. Sama oceni, ali je bilo vredno ubiti otroka za idiota, ki te nima rad in niti ni imel rad svojega lastnega otroka. In naslednjič se spomni svoje napake. Upam, da se boš iz nje kaj naučila.

Hvala za iskren komentar. Otrok si tega ni zasluzil, skoda ga je bilo, bil je zdrav, velik in mocan, jaz ne opravicujem svojega dela odgovornosti, ker se jo zavedam. Vendar sem bila pod hormoni, kjer je ocena vsega skupaj cisto drugacna. Sploh ce gres do psihiatra, pa ti rece, da naredis splav, poklices ptijateljice in ti recejo isto ker si ze prestara, beres razlicne stvari in dvomis vase. Imela sem tudi fizicne tezave zaradi nosecnosti in skupek vsega je bila zamegljena razsodnost. Ja danes ko sem spet jaz in trezneje razmisljam mi je jasno. In neverjetno zame , ki sem drugace mocna oseba, da me je uspel tako mocno psihicno zlomt, da sem to naredila kljub temu, da sem toliko zelela. Vsemu skupaj nisem bila kos poleg vseh nastetih tezav sem imela tudi druge, na vseh ravneh zivljenja mi je slo slabo, zato sem bila v resnicni stiki. In se vedno ostajam v nekaterih. Res je, da bi ga s temi mozgani in brez telesnih tezav, ki so takoj nehali otroka obdrzala, ce bi bila pa se enkrat noseca, pa bi imela enak pritisk bi verjetno naredila enako. Enostavno sem bila nesposobna razsodnega razmisljanja. Sama moram ziveti s tem, zelela sem pa sporociti, ce bo kdaj katera to brala naj odide v materinski dom, kajti le tam so za to usposobljeni ljudje, ki lahko pomagajo, da obrzis ali povrsnes razsodnost in si razjasnis stvari. Vsi ostali viri pomoci so v mojem primeru odpovedali. Lahko recem samo, da mi je, da nisem sla tja in bi bil moj mali misek se ziv. Vendar po toci zvoniti je prepozno. In s tem moram zivet.

Kot rečeno, upam, da se boš iz tega kaj naučila. Predvsem imeti najprej rada sebe in sebe postaviti na prvo mesto. Ne dedca. Tega nihče ni vreden. Vsaj to lekcijo potegni iz vsega, da tvoja žrtev (oziroma otrokova) ne bo čisto zaman. Prijateljice pa skenslaj. Če nekomu poveš, da ti je grozno ob misli na splav, ta oseba pa ti še kar svetuje splav kljub temu, da ve, kako ranljiva si, oprosti, to niso prijatelji. Začni znova, brez tega moškega in upam, da ti življenje prinese kaj lepšega in boljšega.

Zelo prav imas, hvala, tocno tako bom naredila. Je res zalostno kako danes svetujejo znanci ali neznanci in pisejo o nosecnicah 40 plus, vsaka stvar ima pozitivne in negativne vidike, podcenjevanje in vlivanje strahu namesto spodbujanje moci v nosecnicah je prav zalostna, ne glede na starost. V nosecnosti drugace razmisljas kot sicer zato je podpora in razumevanje se bolj dobrodoslo. Postala sem mama pri 20tih in 30tih, pa je bilo zelo tezko, pri 40tih pa ni bilo nic lazje ali tezje, le drugacne oz napacne ljudi sem imela okoli sebe in predsodke drugih znanih in neznanih ljudi. Otrok pa je imel nuhalno minimalno 1,2 in je bil po biopsiji popolnoma zdrav, izvidi so bili boljsi kot pri otroku pri 20. in tistemu pri 30tih Imejte zaupanje in spodbujajte tudi starejse nosecnice, vsi vemo, da ne bo lahko in z nobenim otrokom v katerikoli starosti ni, oz je veliko odvisno od tega kdo vam takrat stoji ob strani, sama bi se mogla obrnit na nosecnice in materinski dom, ki te stvari najbolj razumejo. Ostalim zelim, da so mocnejse, res je otrok na prvem mestu, ce je zdrav in hoce ziveti in njegovo prezivetje narava podpira. Ce je le mogoce naj prezivi.