splav?!?

Vsi, ki pravite, da je punca pri 14 sposobna za otroka…samo v vednost. Je sposobna. Fizično donosit, toje pa bolj kot ne vse.

Moja mami me je rodila pri dvajsetih. Ko je zanosila je bila pred koncem SŠ, ki je takrat ni dokončala. Poleg tega je bil moj domnevni oče en jebivetr ki jo je pustil, ko je zvedel da je noseča.

Kratek popis najinega življenja…

Mami se spomnim, da me je zvečer poljubljala za lahko noč. Kaj je počela čez dan…delala. Najprej služba, kar je pač dobila, potem pa je še doma fušala na črno, da je zaslužila za položnice. Pazila me je stara mama, ki pa je bila itak vedno prezaposlena z delom doma. Vsak teden vsaj enkrat sem poslušala prepire med mami in staro mamo, kdaj se bo končno odselila od doma in začela skrbeti zame. Končalo se je z mamicinim jokom in prošnjo naj naju še malo obdrži v hiši. Res, stvar vredna življenja.

Ko sva se končno odselili, sva živeli v bednem, malem stanovanju, toliko, da je mami sploh lahko s svojim delom plačala za položnice in da sva imeli vsak dan nekaj za jest na mizi. Proti koncu meseca pa sem spodobno jedla samo še jaz. In ko sem šla v šolo.

Sama sreča da me je imela stara mama kljub totalni skreganosti z mami toliko rada, da sem vsakič dobila od nje nekaj denarja, da sem si s tistim kupila zvezke, za knjige in malico pa sem (hvala davkoplačevalcem) dobila subvencijo.

Luksuz? Dva dni mamicinega dopusta, ko sva napokali v ruzak vsaka dva sendviča, liter pijače in dve dekci in šli za dva dni v hribe. Prespali sva kje zunaj in si pazite to, privoščili topel obrok v kakšnem planinskem domu. Morje sem prvič videla pri 13ih letih, ko mi je stara mama za rojstni dan plačala kolonijo.

Ko bila stara nekje 10 let, se je stanje malo popravilo, mami je bila brez službe (ne boste verjeli, socialna je takrat zanašal slabi 50 tisočakov in je bila višja od najvišje plače, ki jo je mami kdajkoli zaslužila) in ji je s pomočjo zavoda za zaposlovanje uspelo narediti šolo do konca in čez kakšno leto dobiti spodobno službo, ki jo ima hvalanevemkomukervboganeverjamem še vedno. Takrat si je vzela nekaj časa tudi zame. OK zvečer, ponavadi utrujena ampak vedno je imela čas za pogovor z mano. Ona je bila tista, od katere sem izvedal ABC o seksu, drogah itd.

Danes sem stara 20 let, Še par dni nazaj sem zganjala paniko, da sem kljub dvojni zaščiti noseča. In ja, če bi bila, bi naredila splav. Zakaj? Ker nočem biti še ena tistih, ki otroku ne more ponuditi prvih deset let nič, razen poljuba za lahko noč. In če bi splavila, ja utapljala bi se v slabi vesti, verjetno spet začela kadit, odšla ven in se ga po dveh letih na mrtvo napila in šla naslednji dan direkt v službo (mimogrede, da pomagam mami, že od 14 leta delam med počitnicami in vikende), delat dvojno izmeno, da bi zvečer lahko zaspla. Ampak vseeno bi vedela, da sem naredila prav, ker otroku tega ne privoščim. Želim si imeti čas za otroka. Če od štirih popoldne dalje, ker bom pač imela takšen delovnik pa takrat. Želim ga kdaj kam peljati. Čez vikend na morje magar. Želim si, da mu bom lahko rekla, seveda, pojdi na pico s prijatelji in ne oprosti, premalo sem zaslužila, niti pet evrov nimam več ker sem plačala položnice. Zvečer pa sem jo slišala jokati, ko je prijateljici povedala, da ni imela tistega jurja da bi lahko jaz šla na pico.

Kaj se je zgodilo? Nikjer nisem bila zraven, vedno so šli prijatelji tja tja in tja, mene pa ni bilo, vsis o nekaj doživljali, makar samo šolske izlete, na katere jaz nisem hodila, ker subvencije zanje niso obstajale. Tako človek hitro ostane brez prijateljev in ljudje smo socialna bitja, ki drug drugega rabimo. In nikomur ne privoščim, da odrašča tako sam kot sem jaz. Brez staršev in brez prijateljev. Še danes, ko sem v večji družbi, kjer ljudi ne poznam zmrznem, ker se nimam o čem pogovarjati. Nimam izkušenj z družbo. Privoščite to otroku? Osamljenost iz vseh strani? Življenje iz danes na jutri? Marsikdo, z malo mehkejšim karakterjem tako ni spodoben živet. Jaz sem preživela. S parimi poskusi samomorov,za katere razen prijateljice, ki je bila edina, ki mi je stala ob strani, kljub temu da me nikjer ni bilo zraven, ne ve nihče. Vedno je bil nož preveč top,da bi lahko z njim zarezala v žile ali pa mi ni hotelo zdrsniti po gozdnem pobočju in si razbiti glave na kakšnem drevesu. Enkrat pa sem si samo roko zlomila. Zakaj? Zaradi sebe – tudi, hkrati pa mi je bilo dovolj gledati lastno mami, kako bi se najraje raztrgala na petnajst koncev, da bi mi zagotovila življenje.

Punce in fantje, moški in ženske – denar ni vse, ampak od ljubezni se ne da živet.

Mami spoštujem, res jo, rada jo imam in hkrati mi je tudi prijateljica. Ampak vseeno bi ji privoščila, da bi takrat dokončala tisto šolo in šla dalje študirat, dobila eno lušno službo in si takrat omislila družino, ne pa da je garala kot nora da sva lahko živeli.

Dvakrat premislite. Splav in slaba vest ja hodi skupaj eno z drugim. Ampak biti socialni problem ni tako lahko kot se sliši.

Se opravičujem za dolgovezenje in nakladanje, ki naj bi bilo kratko, ampak upam, da se bo ob besedi iz prve roke, kako je živeti na dnu kdo vsaj bolje zaščitil ali pa če je potrebno naredil splav. Verjemite, včasih vse skupaj ni vredno človeškega življenja.

Lep dan!

Spoštovana NicNac!
Si prepričana, da ne gre v veliki večini pisma zgolj za samopomilovanje?
Si pomislila kdaj na to, da se je tvoja mati odločila zgolj in samo po SVOJI vesti in da ima do tega popolno svobodo?
Celotno pismo je zgolj in samo tvoj pogled in problem na celotno situacijo. Tvoja mati pa ima vso pravico odločanja in gledanja na celotno situacijo iz svojega zornega kota.Jaz jo bi vse prej kot obsojala, mislim, da je žena spoštovana vredna z razčiščenim pogledom na svetost in nedotakljivost življenja!
p.s.
Da te je tvoje življenje kakorkoli socialno osiromašilo, kot trdiš, v to trditev globoko dvomim, saj se v takem primeru ne bi spraševala in paničarila okoli svoje nosečnosti. Več kot očitno je, da si za sexološke stike več kot odprta, torej se ti nikaj bati:))))))))))))

kdo danes ni socialni problem mi povej??
Jaz sem zanosila z 19 leti.Moj otrok ima vse,še preveč ima ,priznam.Polna rit vsega.

Se ti ne zdi da malo preveč nakladaš??
ja boga nobenega nisi imela-larifari.
A samo zato,ke rnisi hodila na šolske izlete nsii imela ,da ne grem,ker izletov nisem marala.

Daj pa mi tudi povej kaj otrok potrebuje prva leta?
A hodi na izlete?Mora vsak dan jesti sladkarije?Mora imeti najnovejša oblačila??

leta niso pogoj ali neki da ne vem ženska z 20 leti ne more preživljati svojega otroka.
Potem tudi jaz zdaj pri svojih 23 ne bi mogla preživljati svoja DVA otroka

Punce mojo mami več kot spoštujem ker me je obdržala in vedno me je imela rada in vedno sem mela kar sem potrebovala. Razen človeške družbe. Kakršnekoli. Mamicine, prijateljske. Ne gre več za samopomilovanje. Mam zdej precej pošlihtano v glavi, je pa res, da precej časa nisem imela. Verjemite, vpliva na psiho, sploh pri otroku. Zakaj takrat ni bilo tega ko so to vsi imeli itd…. Zdaj mi je precej ravno, preživela sem.

Kar se tiče spolnosti – ja že par let imam stalnega partnerja, s katerim valda tudi seksava. Z dvojno zaščito – tabletke + kondom. Ker zdajle niti slučajno ne morem sfurati otroka, biti cel dan na faksu in še delati zraven. Moj partner je sicer manj na faksu, vseeno pa ima poleg tega še službo. Praktično naju cel dan ni. Če ni službe, ne morema plačati tiste sobe, ki jo imava in stroškov zanjo, hrane za naju in ja kdaj kam iti, ker se mami ne bom več obešala po plečih. Naj končno malo uživa.

Njena odločitev? Seveda je bila. Kar pa ne pomeni da je bilo vse peresno lahko. Zame je bilo vseeno še lažje kot zanjo. Vseskozi ko se pogovarjamo o čem takem imam jaz pred obrazom tiste večerne prepire med mami in sstaro mamo, ko jo je prosila če naju obdrži v bajti.

Kdo danes ni socialni problem? Jaz nisem, niti ni moja mami. Zakaj? Ona ima spodobno službo, kjer zasluži dovolj za položnice, hrano na mizi, kakšno oblačilo, avto in da kdaj kam gre, jaz pa delam faks, ki ga imam resen namen dokončati, delam, da se preživim sama, pa včasih lahko še kam grem.

In ja, kot otrok sem bila prepričana da sem osiromašena marsičesa. In ja dolgo nisem imela niti prijateljev. Ne veste kako je pomembno biti zraven ali vsaj kam iti da imaš o čem za debatirat? Ne da samo poslušaš tam smo bili to smo videli bla bla bla. Ja ko si otrok je zajebano. Če bi lahko šla z mojo pametjo zdaj nazaj bi bilo verjetno drugače. Bi že našla način da bi se vklopila, takrat ga pa nisem.

Razumite, kar je napisano zgoraj je miselnost otroka, pisano po mojih spominih na otroštvo.

Kar pa mislim zdaj? Ne glede na vse ne reskiram nosečnosti, brez da zaključim šolo in dobim službo s katero bom lahko plačala vsaj osnovne stvari. Ne bom niti tvegala da bi imel otrok podoben način razmišljanja kot sem ga imela jaz. Razumeš? Otrok drugače gleda na stvari kot odrasel. V končni fazi meni ni bilo tako hudo če zdaj pogledam nazaj, takrat pa je bilo. Ne rabim mu kupovat sladkarij vsak dan, ne rabi dragih oblačil, rabi pa vsake toliko malo sadja na mizi in dejansko rabi kakšno stvar za oblečt. In ja, želim mu plačati trapaste šolske izlete (ne mislim zdaj potovanja po celotni evropi, to si bo že sam skasiral ko bo dovolj star za kakšno počitniško delo ampak obvezne šolske izlete po sloveniji), želim mu plačati tisto pico s prijatelji.

Svaka ti čast da živiš dva otroka, občudujem. Jaz jih nisem sposobna. Če ne drugače trenutno psihe nimam zato 😉

Lejte, nobenemu nočem soliti pameti. Napisala sem vam svoj spomin na otroštvo, kako sem takrat stvari pač doživljala. To, da je danes tudi moja miselnost drugačna je 1×1, še vedno pa mislim da je lepo dvakrat pomisliti kaj lahko otroku ponudiš. Ker še vedno od ljubezni se ne da živet.

Veš kaj punčka, saj zame nisi nič več kot zgolj “punčka”, saj si mentalno še na isti stopnji kot otrok, vsaj po komunikaciji… in mi ni jasno na kakšen faks hodiš, da ga s takim intelektom sfuraš…Rečem ti lahko samo to, da več kot očitno je, da mAŠ DOVOLJ KEŠA IN TUD ČASDA; DA SE Z NAMI DAJEŠ TU GOR NA NETU!!!!!

Hehe kako je enim lahko stopit na živc.

Seveda imam SEDAJ dovolj denarja, saj sem napisla da delam. Ravno tako kot sem napisala da so to izkušnje mene kot otroka in ne to, kako živim zdaj. Sem pa živela točno tako kot je bilo napisano – iz dneva v dan iz roke v usta.

Furam pa kar luškan faks, elektro.

Ne dajem se z nobenim, moj cilj je bil zgolj napisati zgodbo, ki se še vedno lahko zgodi čeprav dvajset let zamaknjeno. Niti ne posplošujem na vse, lepo da so (ste) nekatere mlade punce sposobne to sfurat.

Medve z mami sva si življenje spravili v red, ne ena ne druga ni več socialno dno. Tisti, ki bo moje pisanje znal prebrati, se bo iz njega kaj naučil, za ostale bo pač golo nakladanje in kvazi dajanje.

“Furam pa kar luškan faks, elektro.”

Beseda luškan za stroko, kot je elektro, ni najbolj primerna.
Si morda tam zato, ker je moška družba že vnaprej zagotovljena.
Je tudi izbor fakultete pogojen s tvojo travmatičnim otroštvom?

p.s.
Mislim, da te poznam:))))

Izbira faksa je pogojena mojemu navdušenju nad tehniko, matematiko in fiziko. Tako da meni je faks prav luškan, sem zadovoljna da sem tam. lizun jaz pa zate prvič slišim, se mi pa mirno predstavi 😉

Imaš pa zelo materialistično razmišljanje. Misliš, da j vse, kar lahko ponudiš otroku samo denar za šolske izlete, cunjice, pico kadar mu ne bo pasala hrana, ki si mu jo skuhala?

Mi je pa všeč, kako lepo opisuješ svojo mamico. Sploh mi je všeč, da si je zmeraj našla cajt zate in da se je s tabo pogovarjala in dala lupčka za lahko noč. Veliko je naredila zate, če boš ti toliko za svojega otroka, bo ta lahko zelo srečen.Danes ljudje v pehanju za kariero, dobro službo, za katero je treba vložiti mnogo več časa, kot ga je za nadure tvoja mami, odrivajo otroke na stranski tir. Kupijo jim vse, jih vpišejo na nevemkakšne vse aktivnosti, samo da bi bili v “primerni družbi”. Pa ravno v slednji jih, glej zlomka, čakajo prve nepotrebne izkušnje…

Ne niti nimam materialističnega pogleda, sem pa že parkrat napisala da od ljubezni ni mogoče živet. Ne rabi otrok vsega kar si zmisli, nekaj mu je pa vseeno potrebno ponudit. Ne gre se zato, da rabi drage cunje, miljon igrač, da rabi 100 eur telefona na mesec, vsak dan žurke in pijačke in pice, ne gre se za pico ko mu moja hrana ne paše.

Gre za to, da mu sploh lahko kaj kupim. Da imava oba oz. cela družina normalno hrano na mizi od plače do plače, ne da si starša zategujeva pas da je otrok sit. Gre se zato, da ima otrok tistih par cunj, da se lahko sprobleče v sveže stvari in jih jaz lahko normalno operem. Da ne nosi tazadnjih obrabljenih cunj, ki jih je pred tem nosil že ta sorodnik in pres njim še ta in se na koncu že vidi skoznje od obrabe.

Kar se pa pijačk in pic tiče – žal sem med svojim odraščanjem dobila občutek, da če te preprosto nikjer ni, na izletih, na tisti pijački, pa na naslednji spet manjkaš, da si preprosto odmaknjen. Nihče več te ne jemlje posebno resno, tem za pogovore skoraj nimaš ker skoraj nisi v družbi… Precej vseeno je meni ali bo mojemu otroku všeč hrana ki jo kuham (pa nisem tako slaba kuharica) ali jo bo jedel ali pa bo lačen ampak pri polnem krožniku že dolgo ni nihče umrl. Gre se predvsem za to, da gre otrok v družbo. Predvsem v mestih ni več tistega odnosa, da par mamic pobaše otroke in se gredo skupaj igrat ob bližnji potok. Ko sem bila majhna in ko sva živeli precej na vasi sva se z edino prijateljico večkrat tako igrali, ampak kaj pa kasneje med odraščanjem? Kogar ni tega ni.

Igrače…jaz se spomnim punčke, ki sem jo podedovala od mami in dveh pliškotov. Več jih nisem rabila (so me že od malega veliko bolj privlačila potepanja po gozdu in pa knjige), niti nisem mnenja da otrok rabil miljon igrač. Večina otrok se jih itak naveliča. Pravzaprav se mi zdi, da so igrače samo neka tržna niša. Lepo izgledajo, privlačne oglase imajo in drage so. Ponavadi se tudi hitro polomijo…

Upam, da je zdaj razumljivo, kar sem hotela napisati že od vsega začetka. Ne gre za to da ima otrok zdaj vse in še več, gre za to, da zadostm njegovim osnovnim potrebam in da mu recimo kot bonus omogočim še kakšno zabavo.

Drugače pa kaj mu lahko jaz dam? Poleg materialnih stvari, ki so recimo 10% vsega še vse preostalo. Družbo, vzgojo, prijatelja za pogovor (ok to je redko ampak z mami takšen odnos imava), lahko mu ponudim občutek da je ljubljen in da ni odveč, lahko mu ponudim veliko, samo ne še zdaj, ko me praktično od jutra do večera ni.

Kar se pa mami tiče je pa zame svet in še več, spoštujem jo in rada jo imam. Vseeno mi pa ni lahko gledat, da je pri 40ih tako zgarana kot je.

Poslušajte, se vam ne zdi, da punca, ki ima starše za totalne tepce, z rojstvom otroka pravzaprav preloži breme na starše? V vsakem primeru potrebujejo en ornk družinski pogovor! Ne glede ali je noseča, ali gre na splav, ali samo paničari!

V njenih letih sem bila na istem, hvala Bogu nisem bila noseča, ampak,občutek, da si sam na svetu s svojo težavo je pri 14. grozen!

Irena in ostale vernice, spodbujajte komunkacijo s starši, pol naj se pa pogovarja z Bogom ponoči na samem, če to rabi!

NicNac, se podpišem pod tvoj pogled na vzgojo otrok, in svaka čast za mirne živce in potrpljenje ob komentarjih tistih, ki bi se radi kregali pa se jim ne da niti dobro prebrat stvari ki si jih napisala 🙂

Mi smo imeli včasih kar nekaj, včasih nič, ko smo bili otroci. Pa sta nas starša tako vzgojila, da smo znali ceniti tisto, kar je pomembno. Jaz se bom odločila imeti otroke le takrat, ko bom imela takšno življenje, da bom lahko sklepala, da lahko otroku ponudim izobrazbo, kak hobi, zdravo hrano in osnovna oblačila in potrebščine.

Nekatere so komentirale, da niso pomembne materialne zadeve, zgolj ljubezen… Ampak konec koncev če praktično pogledaš, se z ljubeznijo ne da kupiti novih čevljev, ko je v starih luknja in zunaj zebe. Kot se, seveda enako samoumevno, z še enimi novimi čevlji ne da kupiti ljubezni med otrokom in staršem.
Tudi to, da se odločimo za otroka, takrat ko to psihično IN finančno zmoremo, je odraz naše ljubezni do njega…

NicNac, tudi sama sem imela pri 20-tih letih otroka in to približno takrat kot tvoja mami. Ja, res je bilo težko, ker sem tudi sama okusila na svoji koži, vendar je bilo vredno, saj je vsa moja sreča, ki jo občutim sedaj pogojena z mojo družino. Na srečo, nisem bila v tako težki situaciji kot tvoja mami in tudi moja otroka ne v taki, kot si bila ti, ker sem imela dobrega moža, ki mi je stal ob strani in sva se prebijala skupaj.

Vem pa, kaj pomeni, če si odvisen od pomoči staršev, če nimaš denarja, da bi otroku nudil vsaj tisto osnovno, kar naj bi mu pripadalo.

Verjamem v tvoje občutke, v vse, kar si napisala in te 100% podpiram pri tvojem razmišljanju, čeprav bi jaz danes ravnala enako, kot sem pred tolikimi leti.

Ne oziraj se na slabomisleče, saj niso vredni tvoje pozornosti. V življenju pač še niso ničesar okusili in kdo bi jim to zameril, če se ne znajo postaviti v tvojo kožo?

Nic NAc! Se pridružijem tvojemu razmišljanju.
Od ljubezni se ne da živet…

JAz hočem svojemu sinu oomogočiti dostojno življenje, počitnice, šolanje, najine skupne trenutke…

In kljub finančni neodvisnosti ter napornem delavniku v svojem podjetju me peče vest, če nisem pred 16 v vrtcu.

Ker kljub vsemu, otrok potrebuje ljubezen in čas. Vendar preživeti v današnji džungli je zelooo težko!

Otroka pri petnajstih, ali pa med šolanjem je zelo težko dostojno preživljati. Saj je res, vse se da z močno voljo in žtrvovanjem.
Vendar kje pa je ostalo življenje?

Nimajo pa vsi otroci razumevajočih staršev, ki bi z največjim veseljem sprejeli, da je hčerka noseča! Moja mama bi me že postavila pred vrata in se mi odrekla.

milky way potem pa res ne vem kakšno mamo imaš?
Dobra mama nikoli tega ne bi naredila

Imam 2 otroka,stara sem 23 let,nikoli jima nič ne manjka,še preveč vsega imamo grrrr

pa ko sem zanosila,nisem imela niti službe.
Vse se da z voljo in z žrtovanjem.

tvoje vprašanje: kje je ostalo življenje?kakšno življenje,saj to je življenje.

kar se tiče počitnic in ostalo: a ko je otrok dovolj star da kam gre z šolo recimo a ti vmes ne narediš šole in dobiš službo?
A misliš da potem vse ostanejo na mestu?

Se opravičujem ,napaka imam 24 in ne 23 kot sem po pomoti napisala

Ne vem, ali jaz živim na enem drugem planetu? Ali ste ve od drugod priletele… Jaz imam težave s cunjami za otroke, ker mi prihajajo – sicer rabljene, a lepo ohranjene – iz vseh vetrov. Tako izbiram zase samo najlepše, ostale pa delim naprej, pa še jih vsake toliko ostane, da napolnim še humana konteiner. Vem, da imajo na Karitas stisko s prostorom – toliko je cunj… Kakšni stroški le. Moji otroci so dostojno oblečeni, ker živimo v mestu, imam v najemu majhno njivico, da si pridelamo zdravo hrano.Nekaj pa zasluživa tudi v službah.Živimo iz meseca v mesec, preživimo pa komot. Delava, kot so delali najini starši, veva, da je življenje vrednota in ni vprašanje kako bi se odločila ob nosečnosti sebe ali pa sedaj npr prve hčere, ki prihaja v “nevarna” leta. otroci so skromni, varčujejo kjer le lahko in ne vem kaj naj bi bilo s tem narobe.
Tisto kar jaz vidim tukaj najbolj problematično, je to, da se seksa vsenavprek in to še preden se partnerja spozna. Moja babica je vedno rekla: vsak dobi tisto, kar si zasluži. Če tipa spznaš na veselici in si takoj goden za seks, potem se ne čudi, da jo potem pocvirna. Si dobil, kar si si zaslužil. Pa četudi otročka in vse probleme, ki jih ta s sabo prinaša. Dajte otroke vzgajat predvsem v to smer, da niso nagoni tisti, ki narekujejo naše življenje, ampak smo mi tisti, ki jim gospodarimo. Potem takšnile posti in trpljenje sploh ne bodo potrebni!

Kje je pa pravica?! Kaj otrok/zarodek nima pravice živeti?! Samo zaradi hudiceve zenske ,ki se klice mama?! Zaradi njene ne odgovornosti? Pa kaj ste tako smotane? Jaz splava ne bi sla delat.

Se strinjam s tem. Otrok ima pravico živet.

VVVVDDDDNNNOOO povej VDDDDNNNOOO