Zdravo,
Doma imam 20 mesečnega otroka. Že od rojstva ima nad ritko eno vdolbinico, ki je malo zamaknjena na desno iz centra. Noben temu ni dajel velike pozornosti (niti v porodnišnici, niti na pregledih). Razvoj je bil OK, sicer na začetku malo ekstenzije, ampak usedel se je pri 7 mesecih, takoj skobacal, shodil pri 12 mesecih. Teka in pleza normalno, skače še ne, se pa trudi. Na kahlico nam včasih uspe, nima pa še kontrole da bi povedal kdaj je treba lulat.

Pri pregledu na 18 mesecev je pediater opazil to lukmjico in se preventivno vseeno odločil za UZ Spinalnega kanala.
Izvid je tak:
v področju vdolbinice v subkutanih mehkih tkivih sakralno ni znakov za nevro-kutano povezavo. Podkožje v tem podričju je primerno. Spina bifida occulta S2, oba vrška sta v neposredni blizini drug drugega, duralna vrečk ne prehaja v podkožje. Uz videz anatomske variante brez klinično pomembne patologije nevralnih struktur. Ocena spinalnega kanala, conus medullarisa in caude equine zaradi osificiranih posteriornih elementov vretenc sicer ni mozna. Zaradi omejenosti UZ preiskave pride v postev v primeru klinicnega suma MRI.

Razumem da to trenutno kaže da naj nebi bilo nevarno, me pa vseeno zelo skrbi za prihodnost (mehur, noge, bolečine v križu). Zanima me tudi kako da tega ni nihče opazil prej (porodnišnica, redni pregledi..), ker ima to že od rojstva. Ali je ta vdolbinica res tako pogosta in največkrat ne pomeni nič (da nimajo spine bifide occulte) in da nas zato niso prej poslali na kakšen pregled? Ali je možno da ker kosti niso še popolnoma zakostenele da se bo to še popravilo čez čas? (piše na tej strani https://www.spinabifidaassociation.org/blog/what-is-spina-bifida-occulta/ ). Naj omenim da tudi velike mečave še nima popolnoma zaraščene, je pa velikost glave povsem primerna (50% po krivuljah).

Na netu najdem polno nasprotujočih informacij- Po eni strani da naj bi imelo to kar 20% populacije pa da ni odkrito ker ne povzroča težav, po drugi strani pa da lahko povzroča težave pri športih, pri odvajanju, bolečine v križu ko otrok odraste..
Precej me skrbi vse skupaj, zato bi prosila po vaših dolgoletnih izkušnjah z novorojenčki kakšno besedo kako pogoste so te vdolbinice pri dojenčkih in kaj res pomeni ta diagnoza za nas.

Lp

Manjše vdolbinice v predelu trtice in križnice so pri novorojenčkih pogoste – skrbijo nas tiste, kjer tudi zatipamo defekt kosti, ki so globoke, kjer je koža okrog vdolbinice prekomerno pigmentirana, ima kakšno žilno znamenje ali poraščena z dlačicami. Prikritih – okultnih razcepov je zlasti v predelu križnice veliko – in je za oceno njihove pomembnosti ultrazvok manj primerna preiskava. Z njo iščemo zgolj razcepe, kjer je manjkajoči povezavi kosti pridružena še motnja v razvoju hrbtenjače ali živčnega konusa na koncu – in kjer se bojimo tistega, kar ste prebrali s svojimi “črnimi” očali na internetu.

Pri vašem fantku tega ni – in težav niti ni pričakovati v odrasli dobi. Na to kaže tudi mnenje preiskovalca, da gre zgolj za “anatomsko varianto brez klinične pomembnosti”. Ki jo ima veliko ljudi, pa tega sploh ne ve.

Bolečine v križu v odrasli dobi? Ima jih ogromno ljudi (tudi sama sodim med njih), a so vzroki izjemno raznoliki – in spina bifida okulta križnice (kjer je S2 le eden od 5, med seboj strnjenih vretenc) nikakor ne sodi med pomembnejše na seznamu. Pri večini vzrokov itak gre za genetsko predispozicijo – ki se klinično lahko izrazi šele ob velikih obremenitvah (zlasti pri vrhunskih športnikih). Kar pomeni, da je prav možno, da je tale okulta prisotna tudi pri vas, vaših starših, pa nikoli niste imeli (in tudi ne boste) kakšnih težav.

MRI (magnetno resonančna preiskava) je bila omenjena bolj kot alternativa za prikaz mehkih tkiv in živčnega nitja pod razcepom vretenca, ki je sedaj zakostenel in so zato za UZ žarke ta tkiva nedostopna. Za samo oceno kosti pa bi bil dovolj že običajen Rtg posnetek – ki pa je vseeno povezan z obsevanjem, zato ga ne delamo “za vsak slučaj”. Ker gre za manjkajočo zasnovo v tem delčku vretenca, bo ta z rastjo verjetno ostala. A tu bolj ugibam.

Vsekakor se o vsem, kar vas teži, pogovorite s svojim pediatrom. Ki bo – če bo sam zaskrbljen (ali pa ga boste vi spravili v stisko :-)) – poskrbel za dodatno obravnavo.

Samo obroben komentar: v svoji res dolgi karieri pediatra lahko preštejem fantke, ki so pri 20 mesecih lulali na kahlico ali v stranišče, na prste ene roke 🙂

Srečno,