Prišel je spet vikend in zadnje čase opažam, kako me v petek posebej popade žalost. Najbrž zato, ker sem čez teden tako našpanana in ker v službi čisto zatrem svoja čustva, da lahko sploh funkcioniram.

Danes je spet tako hudo. Tako sem žalostna, tako pogrešam svoje otroke, da me vse boli. In tako težko mi je živeti v družbi, ki me več sploh ne vpraša, kako sem. Saj me prijateljice vabijo na kavo, a ugotovila sem, da ne zato, da bi me povprašale kako sem, ampak da se pogovarjamo vse drugo. Jaz pa kar spregovorim in me preslišijo. Povem, da za 1. nov. odpotujeva, ker nama je prehudo hoditi po pokopališčih in se srečevati z ljudmi. Ja, super, da gresta, mi bi tudi… Nobenega razumevanja.
Povem, da bom študirala, ker mi to pomaga, da ne znorim, ja, super, zakaj pa ne… spet sem preslišana…
Vse kar naredim, kako živim, je posledica ali vzrok izgube mojih otrok. In če hočem povedati, zakaj bom vpisala študij, odpotovala, se preselila, vedno so tu najini otroci.
Ljudje (“prijatelji” seveda) pa želijo videti samo sončno plat in to tako boli.
In vsi so naravnani v prihodnost, kdaj bova posvojila, midva pa tako žalostna za Aniko. In že takon nama je ostalo tako malo ljudi. vedno bolj se izogibam takih razgovorov in počasi ne bom imela več s kom na kavo?! In občutek imam, da sem drugim naporna. Ja, kakšni bi bili pa oni? Trdijo, da njim bi se pa zmešalo… Meni pa ni dovoljeno biti niti več žalostni.
Ja, doma najbrž že, samo prosim ne v družbi.

Moram se malo potožiti. Vikend je, sonček, jaz pa tako obupno žalostna.
Anika, tako te pogrešam, tako mi je hudo….

Draga moja, kako rada bi te povabila na kavo, na klepet, na pogovor, ki sicer ne more pozdraviti, a vsaj blaži…

Poznam občutke nerazumevanja, sprenevedanja…, na srečo pa sem imela na svoji poti vseeno dovolj razumevajočih in toplih ljudi!

In to, draga Frida, privoščim tudi tebi! Iz srca!

Srčno upam, da ti bo potovanje v prineslo vsaj sapico olajšanja in miru, da ti bo študij prinesel dovolj skrbi in dela, da bo kakšna minuta namenjena tudi drugim mislim, ne le žalovanju… Želim ti pogumnih, kratkih korakov, ki peljejo (počasi, pa vendar) naprej! Proti soncu!

In želim ti, da bi ob petkih pomislila na to, da je to nova priložnost zate in tvojega moža, da sta lahko skupaj, da se odpravita ven, na izlet…, mogoče celo k nam na kavico!

Prisrčen pozdrav!!!

Vidka

Frida, tudi jaz te z veseljem povabim na kavo. Zaradi takih ljudi sem jaz za dolgo prenehala hoditi ven. Danes grem, a ljudje, s katerimi se družim, sočisto drugi. Nekateri vedo, nekateri ne – a lažje je, ker ne pričakujem, da bi razumeli, oni pa ne čakajo, da bi bila spet ista kot prej – ker ne vedo, kakšna sem bila “prej”.
Saj veš, lahko si žalostna, imaš vso pravico … Pošiljam ti objem.

Joj, kako sta zlati? Saj vesta: ne da ne bi imela s kom na kavo, le za tako “kavo” kot si jaz želim imam bolj malo družbe.
Vem, da se me najbolj razumemo, ker vemo kaj je to bolečina in žalovanje.
Želim si, da bi se lahko vikendov bolj veselila in velikokrat sem v strahu še za moža. Kako breme je to za partnerstvo!
In kot si napisala Špela: od novih ljudi ne pričakujemo nič in oni od nas ne, tam je lažje. Od prijateljev pa pričakujem, da me še povprašajo, kako sem in me vsaj malo poslušajo, mi prisluhnejo. Morda pa res moram zamenjati družbo?!
Kakorkoli: vpisala sem študij v Ljubljani in veselim se kavice s tabo Vidka in s tabo Špela. Pravzaprav komaj čakam.
Hvala obema.

ne moremo se srečati ,piši nam ,govori z nami, mi te poslušamo in trpimo s teboj,drži se

Kako dobro razumem tvoje pocutje ob prijateljih.

Vse faze sem dala skozi, od neprijetnih obcutkov, ko ne ves, kaj so hoteli povedati s tolazbo, do zamer, ker se niso zavedali, da me se vedno boli, navkljub pricakovanjem vseh, pa dodatna bolecina, ker niso hoteli poslusati, da tudi novorojencki in male pikice umirajo, pa do jeze na partnerja, ker se je prej vklopil v normalno zivljenje kot jaz in se niti njemu nisem mogla vec potoziti.
Po petih letih zalovanja, sem naenkrat prisla do nekih spoznanj pri sebi, ko sem postala jezna na prijateljico, ki je imela tezave in se mi je redno tozila, jaz pa sem poslusala in poslusala in poslusala, pa tolazila in spet poslusala. Tako me je izcrpalo, da sem se ji izogibala.
Moram reci, da sem se takrat zavedela, da prevec pricakujem od ljudi, ki so ze tako obremenjeni s svojimi vsakodnevnimi tezavami, da sploh nimajo prostora se za moje.

Izkusnje nas delajo boljse in bogatejse, custveno bolj inteligentne, cas nas uci.

Hudo je zate, socustvujem s teboj. Spomnim se, kako je mene bolelo in si predstavljam, kaj prestajas.

Berem tvoja sporocila, polna ljubezni do tvojih angelckov in tudi polna volje do zivljenja. Ti si izredna mama, izredna punca.

Verjamem, da bos kmalu srecala svojo mavrico in verjamem, da bo sonce posijalo tudi tebi, res verjamem. Tako cutim v srcu.

LP
A.

P.S.: Ne zameri, ce je izpadlo kot pridiga… zelela sem ti le povedati, da nisi sama v bolecini.

Tudi jaz bi šla s tabo na kavo….
Včeraj sem ti poslala mejl, te čaka. Mislim nate.
Jerca

moja zgodba ni enaka, je pa podobna. Stara sem 34 let. Sem mamica dveh zdravih deklic, tretjo pričakujem čez mesec dni. Veselje popolno bi se temu reklo, a zgubljam moža. Že več kot dva meseca je v bolnišnici kjer izgublja bolj z neozd.boleznijo. Tako močno si želi svojo najmlajšo deklico stisniti k sebi a se boji, da mu roki ne bosta več služili ali pa da ga angeli že prej pokličejo k sebi. Nimam nikogar. Starša in takrat 18 letni brat so umrli v nesreči l.1996. Mama je umrla nekaj dni zatem. Od nikogar se nisem poslovila. Nimam prijateljic, ker me nihče ne razume. Imam zaposlitev kjer se meri moč, vpliv, veze, denar, izgled, kjer so največje travme celulit, izgubljena šminka, zabava, pijača in sex. Jaz pa živim ob robu mesta v komaj kupljenem stanovanju, kjer so stene sobic raznobarvne in je v njem toliko lepih zgodb in trenutkov. A kaj ko prihaja tema. Ne vem kako bom zmogla. Resnično ne.Otroci me potrebujejo. Finančno sem popolnoma izgubljena saj sva oba v bolniški in kredit na 15 let. Komaj smo skupaj spravili za učbenike in sedaj nekaj drv, ki jih sama vsako jutro zložim,razsekam in zakurim ,da imamo topel dom. Iščem rešitev, pa je ni…
Tako hudo je…

Frida, tudi jaz se veselim kavice s tabo.

Zelo dobro te razumem,kaj se pri tebi dogaja.Jaz moram nenehno poslusat,da je pri meni ze prepozno,niti partnerja nimam.Tudi jaz bi zelela,da bi bilo drugace.Pa ni.Mislim,da sem postala bolj zrela,ni mi vec,hodit okrog z zaprtimi ocmi,samo,da imam nekoga.

Raje sem sama,pa tudi navadla sem se ze,bit samo.Hudo mi je samo,ker vidim leta bezijo,otrok mogoce ne morem imet.Ves da imam tezave z prsti,sedaj me bodo na genetsko preiskavo poslali,mogoce ima to celo vpliv,za moje izgube.Ne vem,tako se pocutim izgubljeno,vse bolj se pocutim osamljeno,ter vedno bolj se oklepam na svoje izgubljene otroke.Pocutim se krivo,ne vem zakaj,ali z leti zacnemo res drugace razmisljat?
Ti ves,da mislim nate,ter te razumem,kako okolica razmislja.Jaz sem povedala mojo zgodbo samo paar osebam,ki mi stojijo blizu,me razumejo,so moski,ampak pravi prijatelji.v katere imam zaupanje.
Poglej zase,ne razmisljaj o drugih,ti ves,kaj so nama vtepli v glavo iz celega zacetka.Pazi nase,ter probaj ta dopust,vzet za nekaj dobrega,ter Hamam.Mislim nate,ter na Maja,silvestra ter aniko.LP