Meni je bilo rečeno, da je to tudi dedno. Hipotona sta oba otroka, žal so nas pri starejšem resno vzeli v obravnavo šele pri 3 letih in veliko škode je bilo narejeno v 2 letih. Zdaj v 3 letih smo uspeli kar veliko sanirati, kljub temu pa moramo paziti tudi v bodoče (veliko športa, pravilne drže…) Glede hipotonije bi se lahko reklo, da je povezana tudi z zaprtjem.
pri mlajšem (7,5 m) začnemo z nfth naslednji teden in upam, da bomo v kratkem času uspeli veliko popravit. Za moje pojme sploh ni toliko pomembno kdaj otrok že sedi, že hodi, kot koliko se to kaže ko šteje že več let.

Punce,

malo me je zabolelo, da takole zviška obsojate eno zelo korektno internetno stran – slovenci še niso zmogli napisati svoje. Pa tudi niso fizioterapevti krivi, da je vse več razvojnih motenj, halo? So potem strokovnjaki za neplodnost krivi da je vse več neplodnih moških? Dajte no, krivca je treba poiskati drugje: morda so to tudi prehitri porodi, našponani z umetnimi popadki, morda je kaj v zvezi z našim nezdravim načinom življenja, kdo ve. Niso pa krivi fizioterapevti.

Zdaj pa k handlingu:

Po moje se le s spletne strani tega tako ali tako ne morete naučiti.

Pravilne gibe vam lahko pokaže le strokovno usposobljen nevrofizioterapevt(in to po možnosti večkrat, če hočete res delati pravilno), ki naj bi vam tudi razložil, tudi kaj s tem dosežemo in kaj je cilj posameznega giba. Ko takole gledate se vam najbrž zdi da pretiravajo,

ampak pri otrocih z motnjami v razvoju je to resnično pomembno.

Zaradi nekaj minutk pomanjakanja kisika (to se lahko zgodi med porodom, če se popkovica pretisne ali kaj podobnega) lahko določeni nevroni v možganih propadejo. Ker je možgan izjemen organ, se lahko ustvarijo novi zapisi, novi vzorci gibanja. KAKO?

S tem, da PONAVLJAMO pravilne gibe. Poglejte, po možganski kapi se celo odrasli ljudje lahko naučijo ponovno hoditi in pisati – ampak le s ponavaljajem, ponavljanjem, ponavljanjem.

Pri otrocih pa jed možgan še bolj dojemljiv in je ponovitev treba manj, rezultati pa so super. Zato je pri otrocih z motnjami tako zelo potrebno, da naredimo nov zapis.

Žal je pri majhnih dojenčkih težko vedeti, ali je nepravilen vzorec le nekaj, kar bo otrok sam od sebe prerasel, ali pa je to pokazatelj, da kakšen nevron ne dela tako kot bi moral. Zato je prav, da z otroci, ki imajo težave, delamo pravilno, saj lahko res veliko naredimo – to velja posebej za motnje motorike, za otroke s cerebralno paralizo, saj lahko težave omilimo.

Otrokom, ki nimajo teh težav, pa zadeva zagotovo ne škodi. Kaj vas torej stane, če se naučite nekaj koristnega z otroka?

Nataša,

ps: sem mami enega otroka, pri katerem smo se bali, da bo imel cerebralno paralizo. Diagnoze nato sicer ni dobil, ker se mu je stanje pri starosti dveh let popravilo tako, da je praktično ujel vrstnike. Kdo ve, morda tudi zato, ker sem se z vsem srcem posvetila pravilem ravnanju?

Da je že vsak otrok hipoton? Moj prvi je bil grozno in mislim, da v veliki meri zato, ker z njim nisem pravilno rokovala. Pri drugem sem dovolj zgodaj opazila, da se pojavlja isti problem (rinjenje glavice nazaj, usločenje hrbta) in začela upoštevati nekaj pravil: Pri previjanju ji pleničke nisem menjala tako, da sem jo prijela za stopala, ampak grem z roko pod desno nogo, levo nogo pa primem za koleno, preoblečem jo pa tako, da je ne obrnem sama, ampak ji obrnem nogice in telo sledi. Butasto sem napisala, ampak tiste, ki veste, za kaj gre, boste razumele. In že samo ta dva koraka sta bila dovolj, da smo si v tretjem mesecu prislužili oceno odlično. Kaj bi dala, da bi te stvari vedela že pri prvem. Bi si prihranili mesece fizioterapije. Pa še to, naša fizioterapevtinja je bila zlata.

Lp, Monstro

Fizioterapevtke so na splošno zlate, vsaj jaz poznam samo take, z razvojnimi pediatri je pa bolj tako-tako, odvisno kakšen dan imajo.

Narobe si razumela bistvo mojega posta. Nisem obsodila namena internetne strani, ker je tudi meni všeč, da obstaja in se tudi strinjam s tem, da je handling koristen. Obsodila sem podobo te strani, ker se mi ne zdi prav, da pokaže nepravilno nošenje tako pretirano in pri tem uporabi sliko prizadetega otroka. Ni fer ne do tega otroka, in ni prav, da potem neizkušene mamice to preberejo tako, da pomislijo, kako grooozno škodo so naredile svojemu dojenčku, ki so ga nosile “narobe”. Verjamem, da handling reši hudih diagnoz marsikaterega otroka, ki se je rodil z resno težaveo. Še vedno pa mislim, da te motnje danes iščejo kot dlako v jajcu in marsikdaj prehitro postavijo “diagnozo” hipertonija in hipotonija tudi pri dojenčkih, ki so rojeni brez poškodb, normalno težki, donošeni…Pri tem pa mamicam ne dajo informacije o dejanskem stanju otroka, ampak zastrašujejo z invalidnostjo. Pa to ni samo primer “Skrbne”, ki je sicer ne poznam osebno, ampak sem za tak primer slišala (za 2 pravzaprav) tudi v “nevirtualnem” svetu. Torej osebno. To se mi ne zdi prav. Ker dejansko je posledica hiper in jipotonije pri večini teh otrok večinoma “samo” malo večja nerodnost pri telovadbi. In moje mnenje je, da pač nismo vsi za vse super duper sposobni, zato tudi smo drugačni. Moja prva deklica je recimo nekoliko bolj nerodna pri teku, je pa zato “menda” zelo nadarjena za ples, o hiper/hipo toniji ni bilo govora, se tudi ne spominjam, da bi imela kdaj kake težave. Res se mi zdi, da se pretirava. Žal.
In še enkrat. Sem za pravilen handling, nisem pa za zastraševanje mamic, resne odkimavajoče obraze razvojnih pediatrov in karanje mamic, kako škodijo sovjemu otroku. To sem hotela povedati. In tudi ta internetna stran se mi je zazdelo, da je narejena tako.
Upam, da razumeš.

Lp Andreja

Andreja,

ja, saj imaš res po svoje prav, in če še enkrat natančno razmislim (oprosti, s tem sem se resnično ogromno ukvarjala in želela vsemu priti do dna, še celo dve delavnici oziroma prikaza handlinga mi je uspelo organizirati v Ljubljani, za mamice, ki bi se rade tega naučile, zdelo se mi je res pomembno.)

torej, res je, da pediatri in v razvojnih ambulantah iščejo razvojne nepravilnosti. In jih veliko najdejo. In ker pri trimesečniku ne moreš vedeti, ali je to nerodnost – ali pa morda kakšna motnja, je itak samo ena terapija – in to je nevrofizioterapija in handling doma. Težava je, da pri trimesečnikih s precej nepravilnimi vzorci gibanja ne moreš napovedati ali bo vse ok, ali bo cerebralna paraliza – diagnozo se postavlja šele pri 1,5 do dveh letih ali celo še kasneje – ravno zato, ker pri nekaterih otrocih znaki izzvenijo. Ampak ravno zato, ker ne vemo kateri je tisti s težavami, je treba delati z vsemi. In zato pride do tega, da se veliko dela tudi z otroci, ki bi morda to razvojno motnjo sami prerasli – in so mame nato upravičeno ogorčene, ker so jih strašili. Dobra plat medalje pa je ta, da ne spregledajo otrok, to to resnično potrebujejo. (Žal tudi to, da je bil porod bp ni garancija, da bo vse ok)

Ampak ponavljam, ker ne škodi, ampak tudi zdravim otrokom koristi, je bolje, če najdejo kakšno hipo- ali hiper- tonijo preveč kot premalo.

Zakaj sem se tako zapičila v to? Predvsem zato, ker je pri handlingu pač res pomembno PRAVILNO izvajanje vaj. Nekaj tako na pol, samo približno ali samo podobno ni PRAVILNO. Kako torej na fotki nazorno pokazati razliko? S tem,d a se resnično poudari, kaj je prav in kaj narobe. Pa tudi menim, da sta otroka izbrana povsem po naključju, dva otroka, ki pogosto obiskujeta fizioterapijo, pač.

Tudi jaz nočem, da bi mamice brez potrebe strašili. Sama se spomnim, kako mi je bilo, ko sem skuđala iz različnih virov zvedeti čimveč – ampak pri tako rosni starosti, ne more nihče dati prave prognoze. in do tedaj ti ostane smao eno – delati prav. Potem veš, da si naredil vse, kar se da. Enako nima smisla, da raziskuješ zakaj se je to zgodilo – ker je brez veze, saj je ne glede na nastanek hipo ali hiper tonije itak samo ena terapija: handling in NFTH.

Pomembna razlika med mojo in npr. Skrbnino izkušnjo z zddravstvenim osebejem je v tem, da so njo strašili in ji grozili, kaj bo, če ned bo upoštevala navodil – KAR JE SKRAJNO NAROBE!!!!!

Mene so vsakič pohvalili. Poiskali še tako drobno sled napredka in nas zelo pohvalili (danes pa res bolje drži glavico), potem pa: (ampak bilo pa bi dobro, če bi malce več delali na tem in tem) in nato spet pohvala – tako imenovan sendvič sistem (pohvala, pripomba, pohvala) – ki pa človeka ne straši, ampak MOTIVIRA k pravilnem delu. KAR JE SKRAJNO PRAVILNO.

In s tem se vse mame tule gor strinjamo, zato je brez veze, da se me nekaj preklamo tule, bolje bi bilo, če bi se zdravstevno osebje naučilo pozitivne motivacije in ne bi strašilo mamic….

Nataša

Kapo dol, Nataša. S tem se pa še kako strinjam. In pri internetni strani me ni pogrelo toliko pretiravanje, kot to, da je tisto ubogo dete s težavami samo na tistih slikah, kjer gre za napačno ravnanje in obratno tisto zdravo dete na tistih, ki prikazujejo pravilno. To je to.
Lep pozdravček!
Andreja

Dejstvo je, da se zadnje čase precej več pediatrov izobražuje v tej smeri in hitro prepozna morebitne težave, ki so povezne s tonusom pri otroku. Včasih je bilo prav tako precej otrok, ki so imeli težave z mišičnim tonusom, pa niso bili deležni posebne obravnave. Kratkomalo so jih popredalčkali med nerodne in nespretne otroke. Nekateri so se popravili sami od sebe, z veliko gibanja, veliko pa jih je odneslo z deformacijami stopal, skoliozami in drugimi deformacijami hrbtenice, šepanjem, ipd. Ti otroci so bili kasneje deležni le zdravljenja t.i. posledic nepravilnega mišičnega tonusa, dobili so steznike in ortopedsko obutev o kakšni posebni “telovadbi” pa ni bilo govora.

Seveda ni prav, da vas terapevtke in pediatri po nepotrebnem strašijo. Kot vsi ljudje tudi nekateri izmed njih ne premorejo toliko spretnosti in takta, da bi na drugačen način povedali, da je stvar resna. Včasih pa tudi mimo brcnejo, kajti otroški možgani so sposobni čuda. Povem pa vam, da nekomu, ki te ne jemlje resno in misli, da je vse skupaj brez veze, težko drugače dopoveš, da je stvar resna, da se splača truditi, ker bo imel otrok morda posledice. Ničkolikokrat se zgodi, da starši samodejno prenehajo hodit na NFT in potem pripeljejo svojega otroka pri treh letih ali še kasneje nazaj v razvojno ambulanto, ker je otrok neroden, nespreten, ima težave pri grafomotoriki….
Hvala Bogu večina otrok ne potrbuje posebne obravnave prav dolgo, na žalost pa nikoli ne moremo ugotoviti, kakšne težave bi ta-isti otrok imel brez ustrezne terapije.

Zato vas res ne razumem, kako nekatere komplicirate pri prehrani, pri čistoči, pri vzgojiteljicah, ipd. Upati, da se bo stanje samo popravilo, sploh v teh časih, ko se otroci ne gibajo več toliko in veliko preveč sedijo pred računalniki in TV-ji, je zelo, zelo, zelo riskantno. Po moje bolj riskantno od svinjskega šnicla, smokija, čipsa, ali prahu, ki ga s ceste prinesemo na čevljih v stanovanje.

Zelo lepo napisano. Se strinjam, čeprav še vedno zagovarjam ejstvo, da danes nekoliko pretiravajo. Konec koncev je tudi v “naših” časih res kot praviš bilo nekaj otrok z ortopedskimi čeveljci, stezniki za hrbteničke… pa vendar spet ne toliko, kot je danes diagnosticiranih hipotonih in hipertonih dojenčkov.
Rada pa bi omentirala tvoj zadnji odstavek, v katerem pa res vidim ključ problematike današnje vzgoje otrok. Zelo se strinjam s tvojim razmišljanjem, da se preveč komplicira na marsikaterem področju. Da se ogrooomno starši ukvarjajo s problematiko uvajanja goste hrane, štetjem popitih mililitrov, sladkanostjo/nesladkanostjo čaja, s tem ali gostje obujejo copate, kje vse se skrivajo bacili in gliste, kako je vzgojiteljica/učiteljica danes ob 13 uri pogledala njihovega otroka, katere plenice so najboljše, katere kreme…. da ne naštevam. Pa dodajam le še tole; tudi s handlingom, hojicami, kengurujčki…..VELIKO PREMALO pa mislimo in debatiramo o psihičnem razvoju otročka. Veliko premalo se govori o dejstvu, da je treba skrbeti za telo in DUŠO. Da smo odgovorni za razvoj obojega. In da v končni fazi sterilno čisto stanovanje, 100% uravnotežena in zdrava prehrana, popoln handling, popolne spalne razmere…ne odtehtajo naše bližine. Prepričana sem, da marsikatera mamica, ki kisli in debatira o vseh teh “fizičnih” dejavnikih misli tudi na psihične. Ampak sem tudi prepričana, da jih je kar nekaj, ki vse te fizične poveličujejo in dvigujejo v nebesa kot EDINO PRAV, obenem pa otroka pustijo jokati (in ja tudi jok na airex blazini se mi zdi nedopustljiv, tako kot v posteljici) in pri tem zagovarjajo dejstvo, da se mora otrok sam naučiti sesti. Pripravijo krasen, vitaminsko poln, uravnotežen obrok, potem pa kričijo na otroka, če ga ne poje (ok, pretiravam). Sterilno sčistijo stanovanje, medtem pa otrok sam sedi na tleh in se “uči obvladati svoje telo”…..
To je moje mnenje, trdim, da otrok za zdrav razvoj na prvem mestu potrebuje bližino starša/ev.
Vse drugo je itak samoumevno.

Lp Andreja

p.s. In seveda so mnenja različna; eni mami bodo šle kocine pokonci, če ji rečeš, da naj da 8-mesečniku čips, drugi če omeniš hojico, tretji če se ne obuješ v copate….jaz pa parvim, da bo zmernost še vedno najboljša. Pretiravanje pri ničemer.

in tokrat se tudi jaz v celoti strinjam s tabo, Andreja.
Odlično razmišljanje!

Hvala za lepo in konstuktivno debato, to skoraj tako kot na tistem pravem starem forumu starši staršev, z koristnimi informacijami, argumentiranimi razpravami, tako, ki te bogati z novimi pogledi na zadeve.
Me je veselilo.

Nataša

Tudi mene, Nataša.
Pa še kdaj.

lp Andreja

Mija,

kje pa si kupila ta DVD? Ali je možno dobiti tudi videokaseto?

Hvala

Se 100% strinjam.

Dobro, Abea, si malo skrenila s teme. Če ne veš, kako je imeti hipotonega otroka, nam ne soli pameti, kako pretiravamo. Kako izgleda hipoton otrok? Pri dveh tednih tako zvije glavo nazaj, da se prevali s trebuha na hrbet, tako rine z glavo nazaj, da te je groza, pri treh mesecih ga daš na trebuh, pa joka, kot bi ga dajali iz kože in ne more dvigniti glave niti za par centimetrov, kaj šele, da bi dvignil cel trup… In tega je še več. Me zmeraj pogreje, ko te nepravilnosti povezujete z modo in pretiravanjem mamic. Jaz ne vem, kaj bi bilo z mojim sinom, če ne bi obiskovala fizioterapije. Verjetno bi se razvil v relativno normalnega, malo nerodnega otroka. In mislite, da to ni nič? Imamo enega takega v družini. Me prav boli, ko ga gledam, pa je že skoraj odrasel. Fant se sploh ne more skloniti drugače, kot da počepne. Hrbet ima totalno trd. In kaj je najhuje? Njemu se zdi to popolnoma normalno in bognedaj, da njegovo mamico vprašaš, kaj je narobe z njim. Je pač tak, a ne in takega so se navadili. Ne trdim, da je za njegovo hibo kriva hipotonija, se mi zdi pa precej verjetno. Tako da, ne pametujte o nečemer, česar ne poznate. Če je vaš otrok zdrav, se zahvalite bogu in se ne delajte pametne, ker vaš naslenji mogoče ne bo, potem boste pa živčno iskale te strani o handlingu.

Lp, Monstro

Anika!

Sicer ne vem po kakem DVD ju si spraševala a, pri VZAJEMNI imajo lušten DVD (in tudi VHS) Vadba za dojenčka in mamico. Gor je lepo prikazan tale babyhandling in tudi vaje za spodbujanje pravilnega gibanja. Vse prikazane vaje so iste, kot nam jih je pokazala dr. v razvojni ambulanti in tudi na nevrofizioterapiji.

Cena je mislim, da cca 2000 sit, če si zavarovan/a pri Vzajemni (ali kak družinski član) , drugače pa je kar drag cca.9-10.000 sit.

Več si lahko pogledaš tudi na njihovi strani

Jaz ga zelo priporočam in menim, da bi bilo zelo koristno, če bi bilo kaj takega vklučeno v darilne pakete za novorojenčke oz. bi ga vsaka mamica dobila ob rojstvo otročka.

LP

jaz sem šla na nihovo stran pa nikjer ne najdem možnosti za naročilo omenjenega DVD-ja. V bistvu niti opisa ne najdem. Kje je?

sem že

maxi,

najlepša hvala, spraševala sem ravno po tem DVD-ju oz. meni pride v poštev videokaseta.Imam pa še to srečo, da sem pri njih zavarovana.

Sem še 1x pogledala. Ni nekega direkt linka (al pa jaz ne najdem).
Nekje levo se vrtijo slikice teh filmčkov, pa klikneš na ta pravo in se ti odpre. Tolk, če še katera išče.

V bistvu sem hotela pripomnit, da lahko tudi še letos naročate (na njihovi strani piše, da samo do 31.12.2004). Jaz sem ga naročila (še enega) kak teden nazaj – za darilo kolegici, ki je rodila in je bila navdušena nad mojim.

Lp