SPET ME JE ZLOMILO-KAJ STORITI?
Jaz se takim trenutkom na vse kriplje izogibam!
Če se le da, najdem vedno kakšen izgovor, da ne grem.
Seveda se pa to ne da vedno. Kaj naredim takrat? Tam sem vedno mirna in nasmejana, kot da ni nič. Ko pa sva z možem a avtu pa vedno planem v takšen jok, da me ni za ustaviti. In potem še par dni tuhtam, počasi pa pozabim.
Ne vem, kaj bi ti svetovala – zdrži!
Lp,
Tašika
Sama se takih trenutkov ne itogibam. Rada pobožam kakšnega dojenčka svojih prijateljic, ga pocartljam. Poskušam biti čimbolj normalna in s tem živet. Mnogo lepega mi je bilo v življenju že dano in zato sem hvaležna. Hudo pa mi je, ko vidim svojega dragega, kako dober oče bi lahko bil in da je zrel zato, jaz pa mu otroka še ne morem ali pa ne bom mogla dati. Takrat me stisne.
Lucija
Oba z možem imava problem. Velika sreča (in strašno majhna verjetnost) bo, če bova imela enega. Vedno sem si želela tri otročiče.
S tem se skušam sprijazniti, nekako sem že sprejela da bo otrok posvojen-glede na strašno pomanjkanje ne verjamem da bova v posvojitev dobila več kot enega). Res je, da bova oba neznansko srečna tudi z enim, a v idilo s tremi ali dvema še majhnima otročkoma žal ne verjamem. Dejstva so pač taka in menim da je bolje da se človek čim prej neha slepiti. Če bi človek poslušal prepričevanja da “saj bo”, sploh ne bi šla na preiskave in epruveto!
Majhnih otrok se izogibam, na nujnih obiskih se zadržujem čim manj, dojenčkov ne pestujem,… ko pa pridem domov se ne poberem cel teden. Mislila sem že, da sem prebolela, ampak… še težka bo.
Jaz sem danes pri vecerji mojega moza vprasala, kaj bova, ce nama ne bo uspelo. Pogledal me je, kot da sem padla z lune in rekel, da bo, zagotovo bo uspelo. Ce ne v drugo pa v tretje. On se ne preda.
Ampak – tudi sama ne morem stisniti otroka v narocje, ker se bojim bolecine.
Nisi sama, to je zagotovo, a to ne zmanjsa zalosti.
Mogoce bi lahko poskusila s kuzkom ali muckom, da imas nekoga, ki te potrebuje, ki ti da ljubezni.
Naj še jaz nekaj povem,stem nočem nobeni delat utvar ampak bom povedala vseeno!Moja teta je na ta čudež čakala kar 10 let in glej ga zlomka postala je mamica,otroka ni posvojila.povedala pa mi je da je bilo zelo težko,bila jhe v ljubljani kar tri tedne imeli so jo na opazovanju …ind…in uspelo je!
Zato jaz pravim tako;dokler je vse na mestu je vse možno,zdravstvo pa dela tudi čudeže!!!
Naj še jaz nekaj povem,stem nočem nobeni delat utvar ampak bom povedala vseeno!Moja teta je na ta čudež čakala kar 10 let in glej ga zlomka postala je mamica,otroka ni posvojila.povedala pa mi je da je bilo zelo težko,bila jhe v ljubljani kar tri tedne imeli so jo na opazovanju …ind…in uspelo je!
Zato jaz pravim tako;dokler je vse na mestu je vse možno,zdravstvo pa dela tudi čudeže!!!
Živjo!
Jaz imam pa tako rada te male pikice, da grem z veseljem pogledat jih že v porodnišnico če se da in kar se da pogosto na obisk – v zadnjem času ima namreč kar nekaj mojih frendic in sorodnice malčke od 0-5 let, nekaj jih je pa še na poti.
Srečna sem za njih, potihom pa vedno upam, da bom tudi jaz kmalu mamica.
Seveda pa tudi mene ves čas sprašujejo kaj midva čakava – vse so skoraj mlajše kot jaz pa čeprav jih bom imela šele 27. Pa pač rečem da delava na tem, ko bo ratalo pa bo. “Delava na tem” drugače že eno leto – po pol leta nama je sicer uspelo – potem pa splav. Da sem bila v resnici že noseča ve zelo malo ljudi. Nočem pa o tem govorit predvsem zato, ker je kar naprej kakšna ki je še v zgodnji nosečnosti in nočem delat panike. Sem pa še vedno zelo optimistična – menim da nikoli ni prepozno za otroka in ga bom “dobila” ko mi bo usojen. NEKOČ BOM MAMICA in pika.
Lp, in veliko pozitivnih misli,
Ciao,
Barbara
Živjo!
Tudi sama imam občasno take krize, ki pa žal ne minejo tako hitro kot bi si jaz želela. Otroke imam zelo rada in vsem mojim znancem in prijateljem jih neskončno privoščim. Komaj čakam, da se bido laho z njimi igrali tudi moji.
Občasno, ko sem potrta se obiskom in druženju s pari, ki že imajo otroke najraje izognem, ker pa je to v življenju preprosto nemogoče početi vedno globoko vdihnem, se nasmeje in grem na obisk. Začetne težave so hitro premagane, ko vidiš in primeš v roke tisto malo štručko. Vsi dvomi in bojazni se ti zarblinijo. zato poskušam v tem čim bolj uživati.
In verjetni tako kot vse ve doživljam vspone in padce…Doma pa seveda… jok, žalost, razočaranje…
Pa bres skrbi. Mislim, da smo vse forumovke dovolj močne, da premagamo take trenutke.
Le korajžno naprej
Katarina
Moja prijateljica, ko je rodila, sem jo šla obiskati v porodnišnico. Ko sem vzela v naročje dojenčka, me je kar nekaj pri srcu stisnilo, in sem si mislila joj, ko bi ta otročiček bil moj, a bom kdaj tudi to mene doletelo. Tako sem si mislila sama pri sebi, moja prijateljica pa je rodila že tretjega otročka in je mojih let. Sedaj, ko sem bila pa 1 mesec v bolnici, sem pa vedno hodila eno nadstropje višje, in sem čuvala in nosila tuje dojenčke, joj kako bi ga rada odnesla. Tako sem jih stiskala k mojem srčku, vsi so dojenčki po svoje čudovito bitjece. Spomnim pa se, ko sem ležala v bolnici zaradi neplodnosti in, ko sem na drugemu hodniku gledala kako nosečnice hodijo sem in tja, mi pa ni bilo vseeno. Tako me je pri srcu zabolelo, in sem si mislila joj kdaj bom pa jaz tako hodila po tem hodniku in bla bla bla. Resnično, ampak žalostno. Želela sem si leta in leta otročka, ampak žal ni bilo zaradi bolezni se ve….
lp, Doroteja