Spet odhajam popoldne domov. Umrl je znanec, oče sošolke z OŠ, prijateljice… Vzrok azbestoza oziroma pljučni rak… Popoldne je pogreb.
Umrl je, kot moj stric, kot sosed… Kot jih bo še toliko. Zaradi Salonita Anhovo.
Jočem, jočem in eno tiho jezo nosim v sebi. Vem, da kar nekaj časa niso vedeli kako škodljiv je azbest, ampak vedeli so pa vsaj dobre štiri leta prej, preden so začeli ukrepati. Koliko je moj tata težil, da bi ukrepali, koliko je pisal o tem, ko je cel svet že vedel, da je azbest smrtonosen le pri nas oziroma v Salonitu tega ni hotel priznati nihče? Morda, morda bi pa sedaj kdo ne trpel tako strahovito. Grozno je kako ti ljudje z azbestozo umirajo ob dušenju, ko jim vsak udih predstavlja nepopisen napor in bolečino… Bila sem zraven in stricu želela le še smrti, ko je tako zelo trpel, da je bila kar odrešitev zanj. Vsi nekdanji vodstveni delavci Salonita bi morali vsaj enkrat to trpljenje videti, morda bi se pokesali!!
Jaz pa jočem, jočem, jočem in se sprašujem na koliko pogrebih bom še jokala.

Ja,res je…nekateri se rodijo “slepi” in ostanejo “slepi in gluhi” vse življenje…želim si,da bi spoznali trpljenje ob smrti,da bi jih tako šokiralo in za vedno spremenilo…