Spet je tukaj…tista perjanica oblakov nizko nad glavo…perjasta odeja, se ki v vatastih kosmih cefra in pada na moj nos…nekoč so se mi zdele snežinke kot začarane majhne princeske; brez števila jih je bilo, ki so bežečih nožic v plesnem koraku prihajale izpod neba in iskale zavetje na razprostrti dlani zemlje…ko se tako v mraku vozim skozi snežni metež, ni težko verjeti tej nekdanji pravljici…majhne palčice, ki s svojo čarobno belino čarajo svet v nekaj drugega, kot je običajno…kot bi ga umirjale in božale otroka v njem…cestne svetilke pod težkimi vekami zaspano mežikajo skozi kopreno snežink in vse plava v nekem udušenem belem molku…kot bi se vse preobulo v žametne copate, da ne bi preglasilo plesa snežink…noč nežna in tiha, kot prva ljubezen…vsaka malenkost dobi drugačen odtenek in prizvok – poznane cestne luknje so bolj prizanesljive, obcestna drevesa in grmički bolj skrivnostni in noč tako puhasto svetla…kot sploh ne bi bilo prave teme..kot bi človek vozil skozi predor snežink…prosti pad v kalejdoskop neskončne beline..na nek način je tale snežna cesta prav dobra metafora življenja – človek ne vidi ne daleč naprej ne veliko na levo in desno…vidi le nekaj mehke beline in nekaj zasenčene teme, in čeprav ga ima, da bi zaprl oči in se potopil v pravljico, mora paziti, da ne zapelje s ceste…všeč mi je to zapoznelo zimsko veselje…všeč, ker je dokaz, da je narava nepredvidljiva in da se počasi, a vztrajno upira človekovi brezbrižnosti do nje…všeč mi je, ker so vsi okoliški hribi kot sključeni dedki z belo kučmo…všeč, ker so pohorske smreke kot z belo nitko izvezeni vzorci na perzijski preprogi…všeč, čeprav bodo ceste nemogoče, in čeprav bom morala iz omare izbrskati že pospravljeni šal…všeč mi je, da me bo jutri pred šolo pričakal vrišč otrok in bodo po zraku letele kepe…všeč mi je celo osvetljena smučarska proga, ki se kot srebrna ogrlica vije vzdolž Pohorja..ja, definitivno je spet tukaj..tisti znano-neznani, nemirni, začuden, nasmejan občutek, ki zaigra v meni, ko se zazrem proti nebu in pustim, da naključne snežinke pristajajo na meni…in se z razprostrtimi rokami vrtim, vrtim, vrtim, da sem sama kot snežinka…kot majhen otrok…
ja, spet sem – otrok…🙂

Pri meni pa trenutno prevladuje nevihta z grmenjem in jutranjo meglo, ki se razvleče čez cel dan in se dvigne pozno zvečer…

New Report

Close