špelin@
Hojla 🙂
Pred prvo nosečnostjo sem imela že dlje časa rahle občasne težave z ravnotežjem ter dostikrat mravljinčaste oz. otrple roke. Ampak niti pod razno nisem to povezala z MS – menila sem pač, da gre za stranski učinek nizkega krvnega tlaka. Malo pred nosečnostjo sem imela epizodo dvojnega vida, ampak je hitro minilo, poleg tega sem pa še zanosila in je šlo bolj v pozabo…
Po porodu vse ok. Nekaj let po porodu pa sem nepričakovano izgubila enkratno službo, ki mi je bila v neizmerno veselje, in morala pač sprejeti izredno stresno in naporno delo (pretežno nočne, 12-urne izmene, cca. 250 ur mesečno,…). Po parih mesecih so me začele mučiti neverjetno hude migrene, poleg tega nisem več dobro videla na desno oko (očesna zdravnica je izključila povečanje dioptrije in mi svetovala nevrologa). Kozlala sem kot nora in trpela kot žival, zato me je os. zdravnik poslal na bolniško ter k nevrologu. Ta me je napotil na VEP. Istočasno sem tudi zanosila ter v četrtem mesecu izvedela, da gre za MS.
Ne počutim se prizadeto ali oškodovcano zaradi te bolezni, ampak sem v bistvu vesela, da zdaj vem, kako je mojim simptomom “ime”, in le še bolj uživam v vsakodnevnem življenju ter nosečnosti :))))))
Sedaj jemljem različne vitaminske in podobne pripravke, bila sem že pri bioenergetiku, naslednjič dobim homeopatsko zdravilo – počakati moram, da se bioenergetik posvetuje s kolegi, kaj smem jemati v nosečnosti. Pa seveda: jem zdravo hrano in to redno, ne izpostavljam se več hudim stresom, skrbim za pravo mero gibanja, ko sem utrujena, si vzamem čas za počitek, skratka: rada se imam :)))
Če mene osebno vprašaš, kako gledam na odločitev deklet z MS za otroke, je moj odgovor jasen: da, zakaj pa ne? Mogoče sem lahkomiselna (kot radi ožigosajo človeka tisti, ki jim je postlano z rožicami), ampak primerjava z dejstvom, da življenje ni statično in nikoli ne vemo, kdaj se nam lahko kaj zgodi – z ali brez MS! – je zame dovolj trdna osnova za eno konkretno zeleno luč!
Sicer pa ima otrok tudi očeta, mogoče celo kakšno babico ali teto – tudi popolnoma zdrave ženske velikokrat rabijo pomoč, po moje še večkrat kot tiste, ki se za svoje zdravje borijo.
Sem preveč zakomplicirala? Upam, da ne ;))))))))
Lepo sem imej :))))))))))))))
Veronika,
ti bom še jaz napisala nekaj vzpodbudnih besed. Dve leti pred prvim porodom sem imela kup težav; od dvojnega vida, mravljinčenje, utrujenost… (vendar mi takrat niso postavili nobene diagnoze – samo več gibanja v naravi!), potem sem sicer imela en spontan splav v 15 tednu, kasneje sem nosečnost prenašala super, prav tako porod. 23 mesecev kasneje sem drugič rodila. Tudi ta nosečnost in porod vse O.K. Po 7 mesecih pa sem doživela en hud stres, ki je očitno prebudil spečo MS, tako da so mi takrat postavili diagnozo. Sicer nisem imela niti približno tako hudih simptomov kot pred prvo nosečnostjo; z MR je nevrologinja hotela izključiti nekaj povsem drugega. To je bilo pred dobrimi tremi leti in kljub začetnemu šoku, ko sploh nisem imela pojma, kaj je MS, živim(o) povsem polno in normalno življenje. Morda sem še bolj dejavna mamica, kot marsikatera “zdrava”.
Ne jemljem nobenih zdravil. Uživam pa živo vodo, B-kompleks, svetlinovo olje, veliko sadja in zelenjave, ne jem mesa. Takoj po postavitvi diagnoze sem začela vaditi jogo. Trikrat sem bila tudi na terapiji pri bioenergetiku Domanjčiću – name deluje zelo pozitivno.
Za otroke bi se sama sigurno odločila, če jih še ne bi imela. Midva z možem sva sicer načrtovala tri, vendar sva se sedaj odločila, da ne bova izzivala, ker se imamo zdaj prav super. Ti pa otroci dajo toliko energije, da bi trenutno lahko tudi “gore premikala”.
Torej kar pogumno če se boš odločila za nosečnost
Lep pozdrav
živjo!
kako je kaj z vama te dni? upam, da sta o.k. in uživata s svojima družinicama.
prosim vaju za še nekaj informacij:
-so se zdravniki vmešavali v vajino odločitev glede otroka
-sta imeli popolnoma naraven porod
-sta res imeli nosečnost, ki se v bistvu ni razlikovala od ostalih
-sta med nosečnostjo kaj jemali
-se je ms na kak način kazala tudi med nosečnostjo
-kako dolgo sta po porodu okrevali????
upam, da nisem preveč radovedna in da razumeta zakaj toliko vprašanj.
hvala za morebitne odgovore. 😉
predvsem ti špelin@ piši ČIM VEČ kako preživljaš to obdobje!!
čau!
No problem, bom poskusila na vse odgovoriti 😉
1. Ko sem izvedela za MS, sem bila že noseča, nevrolog mi je čestital in mi zaželel čudovito nosečnost, ginekolog me le bolj pazljivo obravnava, osebni zdravnik pa mi je dal nekaj splošnih nasvetov. Ne, nihče se ni niti malo vmešal oz. mi kakorkoli solil pamet.
2. Ko sem rodila prvič, še nisem imela postavljene diagnoze MS, ampak le sum nanjo. Rodila sem normalno, t.j. vaginalno, in sicer bebico v medenični vstavi. Porod so mi umetno sprožili, vodil ga je dr. Pušenjak in je bil popolnoma idealen :)))
3. Prva nosečnost je bila kar rizična – krvavitve itd. No, zdaj imam res lepo nosečnost, zelo se pazim, sem na bolniški in poskušam živeti s kar najmanj stresa, lepo na “easy”. Lahkotni sprehodki, veliko počitka, redna prehrana,..
4. Ker še nisem dobila nobenih konkretnih zdravil, jemljem le kup vitaminskih oz. naravnih dodatkov, ki so itak dobrodošli v nosečnosti, ob MS pa še posebno 😉 Drugih zdravil (tu mislim na injekcije in to) v nosečnosti ne predpisujejo oz. ne priporočajo.
5. Hja, MS se mi med nosečnostjo kaže tako kot prej: na levo oko vidim precej slabše (demielinizacija vidnega živca), mrtvičenje nog in še kaj bi se našlo. Mi pa zaradi bistveno manj stresnega življanje skoraj ne prihaja več do tresenja rok :))
6. Po prvem porodu so težave ostale enako kot pred zanositvijo in se niso ne poslabšale in ne izboljšale. Za drugič pa poročam konec tega leta ;)))
Pa da napišem še nekaj o svojem nosečniškem vsakdanu. Na kratko: uživam, kolikor se da!! Vsak dan jemljem kot posebno darilo in ga preživim tako, kot meni paše :)))))))))
Če te še kaj zanima, kar vprašaj, z veseljem ti opišem svoje doživljanje in izkušnje :))
čao