Cebelica, se strinjam s teboj: z otrokom se je potrebno ukvarjati. Tudi če je nošen v slingu, se z njim lahko pogovarjaš in je otrok aktivno vključen v dnevno dogajanje. Če je otrok tak, da mu streza, da ga položiš na tla in mu ponudiš igrala – tudi super. Tudi z nošenimi otroci se igramo in ukvarjamo, brez skrbi in tudi nošeni otroci se kotalijo, prekopicujejo in igrajo na ravnih tleh, zagotovo.

Vesela sem zate, da vam je nočna preselitev uspela in da vam tako ustreza. Kot sem napisala, je moja osebna izkušnja s prvorojencem žal drugačna. Pri nas še dolgo nismo spali, tudi potem, ko je bil že v svoji sobici. Takrat sem mislila, da midva z možem delava napake, da je nekaj z najinim načinom narobe. In takrat sem tudi sama še mislila, da moj otrok ne bo spal v skupni postelji pa pika. Tisti, ki so to počeli, so bili po mojem takratnem mnenju, malo čudni. A življenje obrača po svoje…

Seveda ne more vsem ustrezati ena sama rešitev. Čeprav mi je osebno stil starševstva ala Zlatolaska zelo blizu, so mi nekatere stvari tudi čisto mimo in jih sama ne bi počela oz. sem kakšno reč počela pri prvem otroku pa je sedaj ne bi več, ker se mi zdi, da moj vložek energije v kakšno reč ne odtehta otrokove koristi od nje.

AMPAK, kar se mi zdi blazno pomembno pri teh razpravah je, da so take misli, kot jih ponuja Zlatolaska in njej podobne, zelo dragocene. Vse prepogosto se namreč še vedno srečujem z nekimi hiperokorelimi prepričanji, ki so zastarela že destletja, a so jih prejšnje generacije uspešno vcepile mladim mamam, ki si ne upajo poslušat same sebe in delajo po nekih (zame neumnih) reglcih. Te reči pa žal neredko podpihuje še osebje v ZD in bolnicah, kjer moraš imeti živalsko samozavest, da ne podležeš njihovemu prepričevanju (ob daljšem bivanju v bolnici denimo- osebna izkušnja!)!

In se bojim, da ne gre vedno za to, da so se starši naveličali otroka v postelji (ne govorim o tebi, nena!) in da jih moti – kar lahko popolnoma razumem in takrat absolutno podpiram idejo o selitvi-, ampak se bojim, da je včasih to bolj plod pritiskov s strani, češ, razvadili ga boste, otrokovo mesto je že zdavnaj drugje, vsi vlaki vam bodo odpeljali, dovolj je že star za ločitev, preveč ga hočete priklepat nase, dajte mu dihat itd..

Zato je vsako razmišljanje, ki kaže na to, da so stili starševstva lahko zelo različni in zato z nobenim od njih ni kaj zelo narobe, zame hudo dobrodošli. Če bi ne bilo tega foruma pred 4 leti, ko sem prvič rodila, bi zagotovo kdaj podlegla posiljevanju s strani. Tako pa sem od drugih staršev sproti dobivala potrditev, da lahko delam tudi tako kot čutim in da je TUDI tako prav.

Meni osebno je precej pomagala knjiga Otroško spanje…, proti koncu skupnega spanja ga je bilo tudi meni že počasi dost, ker mali zelo nemirno spi, vendar je bila dokončna odločitev za selitev otrokova. Zelo pa smo ga veseli, ko ponoči z vsemi igračkami in svojim pouštrom prikoraka k nama.

Prijetno selitev vam želim, kadarkoli že!

@fna- čestitam za post

Moje prepričanje še zdaleč ni hiperokorelo, pa tudi zastarelo ne. To si upam trditi in nobeden mi tega ni vcepljal v glavo. Tudi jaz se prilagajam svojemu otroku in sem mu na voljo, kadar me potrebuje. Menim pa, da nismo samo starši tisti, ki se moramo prilagajati, ampak je tudi otroka potrebno navaditi na določeno rutino in na red, ki tudi nam ustreza, samo tako bomo vsi zadovoljni. Če nam skupna postelja ne odgovarja, če nimamo prostora , če zaradi tega vsi slabše spimo, me prav nihče ne more prepričati da je to najboljši način. In prav zaradi tega, ker se starši velikokrat »naveličajo« otroka v skupni postelji (vzroke sem naštela že v prejšnjem postu), mi članki, ki jih pišejo razni »strokovnjaki« gredo močno v nos. Zakaj? Zato ker niso objektivni, zato, ker napišejo samo pozitivne strani (ki verjamem, da so). Ne napišejo pa, da naj bo skupna postelja za tiste, ki jim to ustreza in to VES ČAS in to OBEMA in ne samo prvih nekaj mesecev, ker bo potem res kriza, jok, neprespane noči ipd. Ne omenjajo pa zapostavljenosti partnerja, ker nekateri možje to dejansko so, ne omenjajo pomanjkanje partnerske intime ipd. Verjamem, Zlatolaska, da pri tebi vsega tega ni, imaš zlatega in razumevajočega moža, pa vendar pomisli malo, če so vsi možje takšni, če je res skupna postelja za vse najboljša rešitev?
In jaz sem zato, da se mladim mamicam pove objektivno, dobre in slabe strani, da se bodo že na začetku odločile, ne pa, da po nekaj mesecih »odvajajo« in selijo otroke proč. To je zame še najbolj kruto od vsega.

Zlatolaska, zakaj predvidevaš, da sem jaz svojega otroka pustila jokati? Glede na to, da imaš toliko izkušenj, bi lahko vedela, da se otroka lahko potolaži tudi drugače. Če ga pa enkrat navadiš na gujsanje, nošenje, dojko,… potem pa otrok seveda to zahteva. In če ga od vsega začetka tolažiš in uspavaš drugače, bo zagotovo joka zelo malo. Jaz imam prijateljico, ki so svojega prvorojenca toliko prenosili, da ima sedaj resne težave s hrbtenico. Pomagal je tudi mož, mama, oče, tašča in tast, skratka vsi so ga nosili. Vedno je morala biti akcija, drugače je bil, jok, jok in še enkrat jok. Začelo se je s krči in ker mu je najbolj odgovarjalo nošenje, so ga pač nosili tiste tri mesece. Ko je bilo krčev konec pa ni več veljalo nič drugega, kot nošenje v pokončnem položaju in to tako dolgo, dokler ni shodil. Sedaj imajo že drugega fantička, ki je prav tako imel krče. In niti pod razno ga niso nosili. Ona si ga je položila na trebušček in so krčke preživeli na sedežni, s trepljanjem ipd. In nikoli kasneje ga ni bilo potrebno toliko prenositi.

Verjamem, da se Karmen M.v neki meri spozna na psihološki razvoj otroka, na otrokov senzomotorični razvoj se pa najbrž ne prav dosti, oziroma ga v svojih člankih precej zanemari. Jaz za razliko od nje delam v tej stroki in me v njenih prispevkih dosti stvari zmoti:
Karmen M. trdi: »Nošeni otroci se učijo in razvijajo hitreje, so pametnejši, se prej socializirajo,…« – To je samo tolažba za tiste mamice, ki imajo »zahtevnega otroka«. Otrok se lahko uči tudi na tleh, ko sam pride do cilja in sam spoznava okolje. Materin obraz lahko opazuje tudi sede, če se mamica igra z njim ipd. Kot da jaz, ki ne nosim svojega otroka non stop, otroka zaprem v luknjo in čakam da odraste, kot da do mojega otroka ne pride ne svetloba, ne zvok, ne živo bitje……..
In Karmen M: se sprašuje: »Kaj se dogaja, če dojenček preživi večino časa leže, na ravni podlagi in ima našo pozornost le v času hranjenja in previjanja, nato pa ga vedno znova ločujemo od matere?« Karmen M, ne pretiravaj prosim!!! Pokaži mi mamico, ki dela tako. Kot da se z otročkom ukvarjajo samo tiste mamice, ki z njim v naročju delajo kilometre. Kot da se z dojenčkom ne moreš pogovarjati na postelji, sedežni, v ležalniku, tako da mu sediš nasproti …. S takimi ekstremi ZAVAJAŠ!!!
» Nosite otroka med gospodinjenjem, na sprehodu, pri pospravljanju, na obiskih, med igro s sorojenci ipd.« Je Karmen M. mogoče kdaj pomislila, da je hrbtenica mamice samo ena in da se lahko kaj hitro izrabi? Je kdaj pomislila, da imajo nekatere mamice moža po 10 ur in več na dan v službi, in nič babic ob sebi?
Nisem proti nošenju otrok, nisem pa proti nošenju čim več. Logično je, da ko otroka rodimo, da ga POČASI odklapljamo od sebe. Logično je, da je sprva veliko na rokah, potem pa iz meseca v mesec manj. Ampak iz člankov Karmen. M. kar veje neobjektivnost in posploševanje v takšne skrajnosti da je joj.

PS: Zatolaska = Karmen M. Se mogoče motim?

@fna, ker domnevam, da tista citirana “hiperokorelost” leti name, bi rada samo pojasnila, kaj mislim z njo: zame spadajo pod ta pojem ideje kot so, da je treba dojenčka pustiti jokati in da se bo razvadil, če ga bomo zmeraj potolažili; da mora dojenček kmalu po rojstvu osvojiti red, po katerem se doji, previja in nujno tudi spi; da smo v osnovi zamočili, če je otrok jokav, potrebuje bližino (večinoma mame), če težko zaspi brez nje in pa sploh, če noče zaspati sam ob od nas določeni uri… da naj se mama potrudi in ponoči n-krat vstane, pri polni zavesti podoji otroka, podre kupček in ga položi v posteljico (po možnosti v drugi sobi), pa tudi če je naslednji dan sesuta do konca, da je treba otroka odstavit in odložit takoj, ko je predviden čas mimo in da cartanje na dojki nikamor ne pelje…. itd.
Mene so med bivanjem v bolnici posiljevali s tem redom, ki da naj ga čimprej uvedem, ker bo sicer otrok zelo trpel (se doji na zahtevo in se vedno bo), naj ga ne dvigujem, ko joka, ker potem bo stalno rabil pozornost, naj dojim na obeh dojkah po 5 minut (čeprav je vsakič na eni super funkcioniralo…), to je zame hiperokorelost stališč.

Seveda pa naj vsak dela, tako kot misli, da je prav.

Očitno si me narobe razumela. Jaz nisem nikoli delala nič po urniku. Dojila sem na otrokovo željo, vendar nisem za vsak stokec odpirala modrca ali pa za vsak vzdihljaj gujsala in nosila sem in tja. Skušala sem najprej potolažiti drugače, seveda če sem menila da otrok še ni lačen. Pa sem nemalokrat ugotovila, da si otrok želi le pozornosti, ki pa ni nujno, da je dojka, nošenje ipd. Jaz sem svojo princesko v prvih mesecih in tudi kasneje vedno nosila s seboj, v vsako sobo je šla z mano in me opazovlaa pri delu, jaz pa sem ji pela in govorila. Enkrat sem jo položila na posteljo, drugič v ležalnik, tretjič v kenguru, četrtič na tla ipd.
Z možem sva se že pred rojstvom odločila da bo mala spala v svoji posteljici in da je ne bova uspavala z raznimi uspavalnimi fintami, ki jih sprva nehote počnejo nekateri starši, potem pa to postane spalna rutina. In ker sva to prkticirala od vsega začetka, smo imeli zelo malo joka pred spanjem. Če pa je že bil, je nisva jemala ven, bila sva pa ob njej in jo uspavala z božanjem. Tako nama je ustrezalo in sedaj smo vsi zadovoljni.

In verjamem, da se večina mamic danes precej ukvarja z otročki, jih ima ob sebi in se z njimi pogovarja, pa ni nujno, da jih nosi ob telesu celo pri pomivanju posode. In tudi ni nujno, da so zadovoljni otroci samo tisti, ki spijo skupaj z starši. zadovoljno otroci so predvsem tisti, ki imajo zadovoljne starše. Bodimo realni.

@fna, popolnoma razumem, kaj hočeš povedati. Jaz nisem pretirano nosila ne prvega (prvega samo ob krčih) ne drugega, pa tako zadovoljna otroka redko vidiš. Ne vem, kaj smo pri drugi naredili prav, ampak punčka skoraj nič ne joka, samo pogledaš jo, pa se ti že smeji, spi od sedmih do sedmih od tretjega meseca dalje, skratka, ena taka zadovoljna, živahna, topla punčka je. Pa je nisem nikoli nosila dlje kot pet minut in nikoli ni spala v postelji zraven mene. Ni res, da so zadovoljni otroci samo tisti, ki se jih na veliko nosi. Poglaviten je karakter otroka. Razumem tudi tiste mamice, ki imajo nezadovoljne in jokave otroke in jih imajo zato veliko na rokah. Nekateri otroci pač zahtevajo bližino in nečloveško bi jim jo bilo odrekati. Predvsem pa, in ene in druge delamo prav!

Lp, Monstro

Otroci so TAKO RAZLIČNI! Eni bodo od rojstva dalje lepo spali v svoji posteljici, drugi se bodo v njej razpočili, eni zahtevajo stalno bližino mame, drugi so zadovoljni, kamorkoli jih daš. Zato stvari, ki (ne) funkcionirajo za vašega otroka, nikakor ne morete posploševati na vse.

Vsaka mama naj dela po svojem občutku, svoji pameti in svojem srcu.

teja

Sama se popolnoma strinjam z @fno.
Poznam kar nekaj primerov, kjer je otrok od rojstva spal skupaj s staršema v zakonski postelji. Vsi so vneto zatrjevali, da se vsi strinjajo s tem in da jih otrok v postelji ne moti. Pri vseh pa se pozna, da odnos med partnerjema ni “ta pravi”. Jaz si ne morem predstavljati, da se zvečer ne bi stisnila k možu in da ne bi objeta zaspala. To obema pomeni zelo veliko in prepričana sem, da najin odnos ne bi bil enak, če bi se temu odrekla. Prva 2 meseca po porodu (imela sem zelo težek porod in kar nekaj časa sem potrebovala, da sem si opomogla) sem zvečer otroka podojila in ga dala spat, sama pa sem bila tako utrujena, da sem samo še legla v posteljo in zaspala. To je bilo med 8 in 9 uro, mož pa je prihajal spat kasneje. Takšno stanje ni ustrezalo nobenemu od naju in to sva si tudi priznala. Pričakujem drugega otroka in vem, da bo prav tako kot prvi od rojstva spal v svoji postelji, ki bo stala zraven najine zakonske, ko bo čas, pa se bo preselil v svojo sobo. Imamo pa vsi radi radi jutranje cartanje, ko otrok pride k nama v posteljo, kjer se igramo, beremo knjige in se pogovarjamo.

Afna, bom zelo kratka, ker danes nimam časa razpravljat.

1. Motiš se, tukaj sem mama.

2. Nikogar ne prepričujem, kako mora bit. Povedala sem, kako lahko tudi je.

3. Spoštujem odločitve in načine drugih družin, vendar jim ne vsiljujem svojega mnenja in jih ne posplošujem.

4. O strokovnosti drugih ne razpravljam, ker nisem strokovnjak. Pa tudi – preden bi osebno pokomentirala delo strokovnjakov, bi prej njihove knjige prebrala, šele potem izražala svoje mnenje. In dr. Sears je strokovnjak: oče osmih otrok, zdravnik pediater in avtor številnih knjig o razvoju in vzgoji otrok. Članek K.M. ima navedeno literaturo.

5. Nošenje otroka je (zdravstveni) problem le za razvajene zahodnjaške ženske (ne vse), večina sveta otroke prenaša tako ali drugače.

6. Ponovno poudarjam: družine smo različne in najdemo različne poti. Prav je tako.

Zdaj pa peljem sina k pulmologu in zobozdravniku, potem se bom “ukvarjala” še z mojima drugima otrokoma negovala dober partnerski odnos z možem. Lep dan želim vsem skupaj!

p.s. pojem družinske postelje je zame odnos med možem, ženo in otrokom (otroci). Vse ostalo so variacije.

Ej, Zlatolaska!

Iskren nasvet: ne troši več dragocenega časa za brezplodne debate!!!

Imaš početi bolj pametne reči – VELIKO bolj pametnih reči!!!

In tega ne mislim – to VEM!!!

🙂

Ej, Veteranka, po moje so pa ravno takšne debate najbolj plodne in objektivne. Kajti ob tako različnih otrocih, ki jih imamo, načinu življenja in okolju v katerem živimo, ne more nobeden trditi, da je ena teorija najboljša za vse.
Monstro, tejasn in še nekatere so ugotovile, kaj hočem povedati.
Avtorjev knjig nisem kritizirala, ker jih tudi nisem brala, verjamem pa, da so ti problem razčlenili iz večih zornih kotov in veliko bolj objektivno, kot ga je pozela K.M. Ne pravim, da je teorija, ki jo zagovarja K.M. popolnoma napačna, za nekatere je super, za druge delno sprejemljiva, za tretje pa povsem neuporabna. Prebrala sem članek in pravico imam, da sodim o neobjektivnosti le-tega. Narobe se mi zdi, ker se tako enostranski članki pojavljajo v medijih, kjer se na stvar gleda samo iz enega zornega kota. In takšne “strokovnjake” sem imela jaz v mislih, ko sem podala kritiko. Takšne, ki preberejo dve knjigi in nekaj člankov, potem pa napišejo povzetek – dve tipkani strani in to v stilu: “Ti in ti otroci bodo pametnejši, bolj socializirani, zadovoljnejši….” in v naslednjem odstavku kot protiutež omenjajo čustveno zanemarjene otroke, ko jih vzgajamo starši, ki nam določena teorija ne ustreza. Vse je prikazano zelo črno belo, pa čeprav Zlatolaska oz K.M. trdiš, da obstaja tudi sto drugih načinov, kako vzgojiti uspešnega in predvsem zadovoljnega otroka.
O razvajenih srednjeevropejkah pa naslednje. Zlatolaska povsem brez pomena nas je primerjati z Japonci, Afričani in ostalimi. Mi smo Slovenci in mi imamo specifičen način življenja, specifično konstitucijo in specifične bolezni. Vsekakor bi bilo pametneje se ozirati na našo kulturo in naš način življenja.

Srečno in brez zamere.

Draga @fna,
hvala za vaše pripombe in mnenje.

Članek o nošenju otrok ni napisan strokovno in jaz za to nisem strokovnjak. Imam pa z nošenjem otrok leta osebnih izkušenj, poznam tudi izkušnje mnogih drugih mater. Članek je napisan na osnovi trdega dela nekaj tednov in celo mesecev, številnih pogovorov z drugimi materami in prebrane literature. Članek je strokovno pregledala zdravnica pediatrinja in tudi diplomirana fizioterapevtka.

Nisem novinarka in moj namen ni bil napisati objektiven članek za ali proti nošenju. V članku opisujem dobre plati nošenja in če je lahko pomagal eni sami mamici ali enemu samemu očku, je bil njegov namen dosežen.

Ljudje sami ste tisti, ki se odločite da boste nekaj prebrali, o tem premislili in se odločili ali boste tako ravnali ali ne. Članek pač opisuje eno od številnih možnosti, ki jih imamo starši na razpolago, ko rešuje starševsko krizo. To omenjate tudi sami. V mojih člankih ne zapišem, kaj ljudje MORAJO ampak kaj LAHKO. Vi starši ste tisti, ki se sami odločite, kaj želite in/ali izberete.

Poglejva z mojega zornega kota: če bi npr. pisala o kajenju med nosečnostjo, bi bilo težko napisati objektiven članek, kajne? Ker verjamem, da je kajenje škodljivo. In verjamem, da je nošenje otroka lahko koristno.

Vem, da sem številnim ljudem lahko pomagala. In razumem in mi je popolnoma jasno, da se vsi ne morejo strinjati z menoj. Vesela bom, če se boste v prihodnje oglasili na moj osebni mail ali ob objavi člankov zapisali tudi svoje utemeljeno mnenje ali poglede.