Spanje v skupni postelji
Lep pozdrav!
Moja punčka bo čez nekaj dni stara osem mesecev. Vedno je spala pri meni v postelji (najprej krči, potem bruhanje…) Zdaj pa bi jo rada navadila spanja v svoji posteljki, vendar je odločno proti temu. Ali je kateri od vas to uspelo ali pa je že prepozno za to? Zvečer se podojiva in zaspi pri meni, potem pa jo dam v njeno posteljko. Tam okrog polnoči se prebudi in za nobeno ceno noče zaspati dokler jo ne vzamem k sebi. Zdaj ko je dobila dva zobka pa je bilo grozno, stiskala se je k meni, medržala za roko in pod nobenim pogojem ni zaspala v svoji postelji. Kakšne so vaše izkušnje?
Ojla!
Lahko ti povem, da se vi kar cartajte v skupni postelji in si upam trditi, da ti nikoli ne bo žal. Jaz sem se pri svoji hčerki tudi matrala, da bi zaspala in spala v svoji postelji, a od tega ni bilo nič. Prej sva midva z atijem obupala in ji postila, da je kar pri nama spala. Na začetku se nismo nič naspali, pol pa smo kupili dodatno posteljo in spali kot angelčki.
Pred 14 dnevi pa smo hčerki opremili otroško sobo in naš sonček več ne spi pri nama. Skupaj smo spali skoraj 4 leta. Kar solze mi zvečer tečejo, ker je ni ob meni.
No sedaj pri nama spi 1 mesec star sin tako, da sem malo potolažena, a še vedno pogrešam v postelji hčerko.
Lp fifi
Tvoja hčerkica te zdaj še posebej potrebuje (zobenje), počakaj vsaj do enega leta, potem bo lažje. Sicer pa je treba odvajanje začeti takrat, ko je VSE v najlepšem redu in stabilno, da se res počuti varno – zobki, odhod v vrtec (bognedaj, da bi jo na svojo posteljo začela navajati, ko boš šla v službo, ona pa v varstvo, saj bo to že itak velik stres zanjo) ipd.
V moji družini imamo sicer same dobre izkušnje s skupno posteljo, ki jo prakticiramo od enega do več let.
še povezava, ki ti bo pomagala:
teja
Ne bi bila rada zorpna, ampak ona sprasuje, kako jo spravit iz postelje, ocitno ji to ne pase vec toliko, kot to ve trdite.
Mislim, da je problem potrebno resit ze takrat, ko jo dajes spat – ona namrec misli, da mora biti ob tebi, da zaspi, ker je pac tako zaspala (mislim, da o tem pise knjiga Brez joka v spanec ali nekaj podobnega). Zato bi jo morala dati se vsaj na pol budno v posteljko in ne ze v komi.
Pa saj uživam ko je ob meni in se stiskava skupaj, ampak problem je ravno va tem da bo z 11 meseci šla v vrtec in sploh ne ve zaspati sama. Bojim se kaj bo tam ko bo na vrsti spanje in jo bodo dali v posteljko samo. Zato bi jo rada navadila samostojnega spanja. Soba je premajhna za še eno posteljo tako da odpade da bi še eno dali zraven. Spive itak sami, partner se je že zdavnaj umaknil v dnevno sobo.
Draga Nena!
Tudi sama sem pred leti podobno spraševala tu gor in razvila se je zelooo huda debata (ha, ha, za tiste čase). Naj ti skopiram besedilo, ki mi ga je v odgovor napisala ena zlata duša :-):
“” Draga 1Missy,
starsevstvo se ne nikaor neha z odhodom v posteljo.
Predstavljam ti del clankov o druzinski postelji, ki jih je objavila Irena Dvojmoc Kotnik v eni od lanskih stevilk Mojega malcka in v zadnji stevili Zibelke (revije skupin La leche League Slovenije):
Dr. W. Sears, ameriški pediater in oče osmih otrok, je zbral izkušnje več kot 5000 staršev v zvezi s spalnimi navadami v njihovih družinah. Prišel je do zaključka, da je za družino najbolj primerna takšna ureditev spanja, pri kateri se vsi družinski člani počutijo najbolje in najbolje spijo. To pomeni, da se morata najprej partnerja pogovoriti o svojih stališčih do spanja z otroki v isti postelji, nato pa je treba prisluhniti otroku.
DRUŽINSKA POSTELJA JE NAJBOLJ NARAVEN NAČIN SPANJA: Novorojenček se je, preden se je rodil, pravzaprav celih devet mesecev razvijal in tudi spal v kar najbolj neposrednem stiku z materjo, in bil od nje popolnoma odvisen. Navadil se je njenega ritma dihanja, bitja srca in drugih fizioloških ritmov ter njene toplote. Skupno spanje mu omogoča, da je tudi po rojstvu še vedno v znatno večji meri kot bi bil sicer, v stiku s temi, zanj zelo pomirjujočimi dejavniki. To je zelo pomembno za optimalen telesni in duševni razvoj, za katerega potrebuje otrok poleg ostalih dejavnikov tudi veliko telesnega dotikanja, česar je pri spanju poleg staršev na pretek.
MATERE SPIJO V DRUŽINSKI POSTELJI BOLJE: Vse matere poznajo občutek zaskrbljenosti, če novorojenčka ni ob njih. Skrbi jih, ali je z otrokom vse v redu. Raziskave so pokazale, da je zaskrbljenost tem večja z naraščanjem razdalje med njima.
Mati in otrok, ki spita v isti postelji, uskladita ritme spanja, tako da se uskladijo njuni spalni ciklusi. Faze sanjanja in globokega sna se uskladijo in pogosto se mati ponoči zbudi približno pol minute pred dojenčkom. Na ta način materin spanec ni toliko moten in se kljub morebitnim pogostim prekinitvam bolje spočije.
NOČNO DOJENJE JE V DRUŽINSKI POSTELJI MNOGO PREPROSTEJŠE: Materi ponoči ni treba vstati, iti do posteljice ali celo v drug prostor, dvigniti otroka, ga nesti v posteljo, ga podojiti in obratno, temveč lahko v polsnu podoji še napol spečega otroka. Na ta način je nočno dojenje preprostejše, saj se mati zjutraj pogosto sploh ne spomni, kolikokrat je ponoči dojila.
DRUŽINSKA POSTELJA KREPI POZITIVNO NARAVNANOST OTROK DO SPANJA: Otrok se veseli spanja in se ne boji teme, saj ve, da bo v bližini staršev, da se bo počutil prijetno in bo varen, ker lahko starša že ob najmanjšem znaku vznemirjenosti ali strahu malčka pomirita.
OTROCI, KI SPIJO V DRUŽINSKI POSTELJI, SO MIRNEJŠI: Majhen otrok še ne razume, da ponoči ni deležen tolikšne pozornosti kot podnevi, poleg tega še nima razvitega koncepta konstantnosti objekta. Ne razume, da so starši čisto blizu njega, takoj za vogalom v sosednji sobi, zato se lahko zelo prestraši, ko se ponoči zbudi v temi in je sam.
DRUŽINSKA POSTELJA ZMANJŠUJE MOŽNOST NENADNE NEPRIČAKOVANE SMRTI DOJENČKOV: V kulturah, kjer spijo otroci skupaj s starši na istem ležišču (npr. na Japonskem), poročajo o manj primerih “smrti v zibki”.
POZITIVNE IZKUŠNJE OČETOV Z DRUŽINSKO POSTELJO: Očetje se mnogokrat na ta način počutijo bliže svojim otrokom. Na nek način lahko tako nadomestijo tudi del časa, ki ga zaradi prezaposlenosti niso mogli z otroki preživeti čez dan.
DOLGOROČNI POZITIVNI VPLIVI DRUŽINSKE POSTELJE NA OTROKE: Starši, v nasprotju s prepričanjem nekaterih, poročajo, da so bili malčki, ki so spali skupaj s starši, v kasnejših letih zelo samostojni, čustveno stabilni in tudi disciplinsko dokaj neproblematični.
Predvsem pa, 1Missy, poslušaj svoje srce!
Lep pozdrav, .
P.S. Se čisto praktičen nasvet: omislite si ogromno posteljo, ali dajte na tla 3 jogije skupaj, pa boste vsi štirje (ko se dojenček rodi) lahko spali skupaj udobno in zadovoljno.
(konec citata)
Kar se tiče tvojega strahu v zvezi s spanjem v vrtcu – lahko da bo dete imelo težave s spanjem, lahko bi jih imelo tudi, če bi bilo navajeno na samostojno uspavanje. Moja prva je bila navajena na skupno spanje in je imela hude težave, druga, prav tako iz družinske postelje pa težav ni imela. Čisto odvisno od otroka.
Srečno!
M.
Tvegam, da me boste napadle, ampak moje mnenje je sledeče.
1. Tudi partnerstvo se ne konča z rojstvom otroka. In ne predstavljam si, da bi bila jaz tisti partner, ki bi preživljala noč na kavču v dnevni sobi. Tisti Dr. Sears je po moje zelo moder mož, ki pa ga vsaka mamica interpretira po svoje. Vprašaj se na primer, kaj si želi tvoj partner.
2. Težko boš sedaj svojega otroka brez traum navadila na svojo posteljico. To bi morala razmišljati in prakticirati že od vsega začetka, pa bi se otroku tak način spanja zdel samo po sebi umeven.
3. Iz lastnih izkušenj in iz izkušenj nekaterih mamic, s katerimi sem se pogovarjala in njihovi otroci od vsega začetka spijo v svojih posteljicah, lhko povem, da tako mamice, kot otroci spimo bolje, pa tudi partnerji. Prve štiri mesece sem jo imela ob svoji postelji in me niti enkrat ni bilo strah, da je kaj nerobe, Slišala sem vsak vzdihljaj. prej bi me bilo strah, da bi jo jaz ali pa mož po nesreči povaljala. Ko sem pri 4-ih mesecih prestavila malo v svojo sobico, pa sem tudi ugotovila, kaj to pomeni spanje celo noč. Ni več vohala mojega mleka in vonj ni motil njenega spanca.
4. Sedaj nimamo nobenih problemov ne z navajanjem in ne z odvajanjem in lahko rečem, da imamo zelo mirne noči. Prav zaradi tega pa meni in mojemu partnerju ni bilo nikoli težko vstati in iti par metrov k njej jo potolažit. Zbujala se je pa itak samo takrat, če so bili na pohodu zobki in mogoče še kdaj zaradi žeje.
5. Kar se pa nočnega dojenja tiče, je bilo meni veliko lažje 1x ali 2x vstati in jo podojiti, kot pa 10X v spanju nekaj prikljaplati in cartati.
6. Moj otrok (17M) se veseli spanja in to tako, da me prime za roko in me pelje k svoji posteljici. Ko jo poližim vanjo, se uleže na trebušček in zaspi brez kakršnegakoli uspavanja. Danes lahko spi kjerkoli, kadarkoli, s komerkoli,….., seveda če slučaj tako nanese. Doma pa vedno v svoji posteljici, zjutraj pa se pride pocartat.
Kaj vam hočem povedati, vse tiste trditve, ki jih je naštela 1 Missy so po moje predstavljene zelo enostransko in vse tiste mamice, ki jim spanje v skupni postelji ustreza jih bodo vzele za sveto resnico. Jaz pa mislim drugače, imam tudi drugačne in zelo pozitivne izkušnje in zatorej me to nikakor ne prepriča. Predvsem zato, ker vidim, da imajo nekatere mamice, ki spijo z otročki, precej več problemov.
Pa lahko noč!
Mi smo pri tadrugem vztrajala, da spi v svoji posteljici ves čas, ko je bil dojenček (predvsem zaradi mene), čeprav je to v prvih 11 mesecih pomenilo, da sem smo se zbujali na vsaki dve uri in se uspavali nazaj. Potem je dopolnil dve leti, med tem smo ga preselili k starejšemu bratcu v sobo, in smo mu pri posteljici odstranili stranico, da bo lahko sam splezal z nje. In je splezal in začel hoditi k nama v spalnico. Najprej ob petih zjutraj, kar se nama je zdelo povsem sprejemljivo, potem ob 4. pa ob 2,… sedaj pa ima radar že tako dobro izdelan, da pride v roku pol ure, ko se jaz odravim spat… In smo se v pol leta lepo navadili (razvadili?). Sedaj pa mami raste trebušček, postelja postaja premajhna in ???… nekako bomo morali ukrepati…
Pri tretjem ne mislim komplicirat in bo lahko spal pri meni od prvega dne, da bo le mir ponoči. Ne mislim spet 11 mesecev prebedeti…
Jaz sem jo že od vsega začetka imela v svoji posteljici. Prva dva meseca v spalnici, potem pa v svoji sobici. Sem bila pa vztrajna. Od začetka se je zbudila vsakič ko sem jo dala v posteljo, potem pa sem pod njo dajala pleničko, da ni čutila mrzle postelje. Uporabljali pa smo tudi termofor. Zdaj pa je zvečer že tako zmatrana, da nam je hvaležna če jo damo v posteljo.
Afna, jaz imam drugačno mnenje in izkušnjo, zato to, kar bom povedala, ne bo napadanje….
Moj prvi sin je spal v svoji posteljici, poleg najine, pri 8 mesecih je šel v svojo sobico, a se je še vedno zbujal cele noči. Z možem sva ga nosila in nosila in nosila…. ko je jokal… od kakovosti spanca ne bi govorila.
Drugo, hčerko, sva zvečer, ko je pri dojenju zaspala lepo položila v njeno posteljico, poleg zakonske postelje. Ko in če se je ponoči prebudila, se je enostavno preselila k nama. Pri dveh letih starosti se je ona sama odločila, da želi spati v bratovi sobi, v svoji veliki postelji. In je šla.
Tretji je od rojstva spal pri nama z možem, otroške posteljice sploh nismo uporabljali. Ravno prejšnji teden se je on sam odločil in se preselil v svojo veliko posteljo, v otroško sobo.
Mojeizkušnje, glede na tvoje točke:
1. Najino partnerstvo s skupnim spanjem nikakor ni bilo kakorkoli ogroženo, saj je bilo takšna rešitev tista, ki je ustrezala nam vsem, celi naši družini. Mož se nikakor ni odselil ali oddaljil od postelje. Mož celo pravi, da kar malo pogreša male rokice, ki so se ponoči prikradle k njemu, ga objele in pobožale. No, čez dva meseca se nam bo pridružil nov družinski član, pa ni panike.
Dr. Sears piše o skupnem spanju cele družine, ne pa o tem, da se mož odseli stran. Kot oče osmih otrok tudi kaj ve 🙂
2. Ne drži. Moji otroci so lepo in sami šli spat v svoje postelje, takrat, ko so bili oni zreli in pripravljeni na to. Travm ni bilo.
3. Spoštujem tvojo izkušnjo in tvojo odločitev. A nekaj vedi: težko je presojati, če nisi prehodil milje v drugih mokasinih (kot pravijo Indijanci). Tudi sama sem bila pri prvem otroku “general”, prepričana, da je to edini in pravi način.
Z raziskavami je dokazano, da mama in oče, ki nista pijana, pod vplivom drog in kadilca, ne bosta povaljala svojega otroka. Prav nasprotno: oba starša zavzameta ob spanju celi zaščitno držo k otroku.
4. Vidiš, jaz imam drugačno izkušnjo in tudi nobenih problemov.
5. Meni je spanec, ob treh malih otrocih, pomenil zelo veliko. Včasih sploh ne vem, ali se je dete ponoči dojilo ali kolikokrat se je dojilo. Podojila sem ga v snu. Zaradi tega dejstva smo vsi v družini bolje spali.
6. Moji otroci tudi.
Vidiš, spanje v skupni postelji ni črno-belo. Pomembno je tisto, kar ustreza nam in naši družini.
p.s. zadnjič sem se prav nasmejala, ko je prijatelj rekel, da so doma obrnili posteljo. Zdaj imajo posteljo široko 200cm in dolgo 180cm, ker pri njima spita dve princeski 🙂
Zlatolaska, dovoli eno repliko.
Nena ki sprašuje očitno ni preveč zadovoljna s situacijo, ki jo imajo ponoči, mož spi v dnevni, možnosti za širitev postelje nima, ti pa še vedno trdiš, da je metoda skupne postelje najboljša. Sama si napisala, da stvari niso črno bele in po moje spanje v skupni postelji ni vselej tako blagodejno, kot praviš ti. Namreč, kar nekako preveč mamic se čez čas začne spraševati, kako otroka navaditi , da bo zaspal sam in v svoji posteljici. Kasneje jih vse skupaj začne motiti, ker otrok zraste in v postelji zavzema vse več prostora, otrok spi nemirno in moti spanec staršev, partnerska intima nemalokrat trpi, otrok je navajen zaspati samo ob mamici z dojko v ustih, zato odpadejo razni družabni dogodki v večernih urah, pričakujejo novega člana, prostora pa primanjkuje itd.
To odvajanje (na željo staršev) pa se meni zdi do otroka zelo krivično. Kako naj on razume, da po nekaj mesecih ni več zaželen v postelji zraven staršev? Kako naj sedaj zaspi, če pa nima mamice in dojke. Počuti se nesigurno, vse je na novo ipd.
Zlatolaska res je, da imaš več otrok, pa to nikakor ne pomeni, da si sedaj general. Kolikor mi je znano, si svoje otroke veliko prenosila v slingu in na rokah in temu lahko pripišeš tudi to, da so bili tvoji otroci navajeni tvoje bližine in so jo zahtevali tudi ponoči. Navadila si jih zaspati na rokah, ob tebi in drugače pač niso znali. Saj v bistvu ni to nič slabega, ampak malokatera mamica zmore to, pa zato ni nič slabša in njen otrok zagotovo ne bo imel psihičnih posledic.
Tudi jaz sem že imela priložnost spati skupaj z svojim otrokom, pa lahko rečem, da se nisem naspala. Jaz se najbolj naspim, če spim v kosu, ne pa, da moram v polsnu vsake pol ure pristavljati otroka, jaz bi bila kot cunja, pa verjamem, da še marsikatera.
In kar se joka tiče, lahko z gotovostjo trdim, da se veliko več prejočejo otroci, katerih starši jih potem odvajajo od skupne postelj in tisti, ki so navajeni na nošenje, na nočno cartanje z dojko ipd. Moj otrok, ki je od rojstva navajen zaspati sam sploh ne čuti, da je prikrajšan za mojo bližino ponoči. Otroku lahko nudiš bližino tudi drugače, čez dan naprimer, pa ga zato ni treba nositi. Lahko sediva skupaj in gledava knjigico, lahko se v budnem stanju valjava po postelji ipd.
Moje mnenje glede slingov in nošenja pa sem že enkrat napisala. Lahko si preberete tukaj:
Jaz se tudi strinjam z @fno: po moje se je treba podnevi, ko je otrok buden, ogromno ukvarjati z njim, kar pa ne pomeni samo nositi ga okrog, temvec se z njim igrati, pogovarjati, peti, gledati knjigice, se valjati z njim po tleh in seveda tudi kar tako malo pocartati. Ponoci pa se meni zdi najbolj pametno otroku omogociti cimbolj nemoten spanec s cim manj zbujanja. Se pravi – naje, napije in nacrta naj se podnevi, da bo ponoci revcek lahko spal. Se zame je nemoten spanec zelo pomemben, kaj ne bo za takega malega pikca. Nas mali je 8 mesecev spal v svoji posteljici v najini spalnici, zadnje case se mi je zazdelo, da se zbuja predvsem zaradi naju, ko se obracava po postelji ali vstaneva ponoci za na vc ipd… Dojil se je 1x-2x (pojedel prakticno nic) + se vsaj 3x se je zbudil, pa sem ga lahko uspavala nazaj z dudo. Vceraj smo preselili njegovo posteljico v njegovo sobico in je spal celo noc!!!!!!! Od 8h zvecer, do 6.30 zjutraj, ko sem ga zaslisala vriskat in pet!
In potem sva se celo dopoldne igrala – danes sva se naucila podajati zogico – to pa je en dober zur!!!!
Pa se tale komentar: druzinska postelja je po moje OK, ce to VSEM clanom ustreza. Ce se moz odseli iz postelje, to pomeni, da ta osnovni pogoj ni izpolnjen in sigurno je treba iskat drugacno resitev. Jaz nikakor ne bi dopustila, da se partner odseli iz spalnice. Se mi zdi zelo verjeten scenarij, da ga ne bo nazaj tudi potem, ko se bo otrok odselil.
Afna,
ponovno sem prebrala za seboj – nikakor ne trdim, da je skupna postelja najboljša metoda. Trdim pa, da je najboljše tisto, kar ustreza CELI DRUŽINI.
Ne strinjam se s tvojim razmišljanjem o privezanosti na dom. Kot mama “duda” in dojilja, sem šla vedno lahko s prijateljicami ven ali kino, z možem na večerjo. Čisto prve mesece, takoj po porodu, pa mi od družabnosti tako ali tako ni bilo. Zdaj bom rodila julija, to pomeni, da se bom z lahkoto lahko udeležila novoletnih žurov 🙂 Aha, je pa res, da imam fajn moža, ki mu ni težko pocartat dojenčka. Vse se da, samo če se hoče in če se znaš organizirat. Vse ostalo – pa je možno tudi v družbi dojenčka in drugih družinskih članov. V zakajene prostore in na pijanke ali veselice pa ne zahajam tako ali drugače.
Ne strinjam se, da partnerska intima trpi. Midva z možem se ne ljubiva samo v postelji.
Poudarjam, da mojih otrok nisem odvajala ampak so odšli sami – ko so bili oni na to pripravljeni. Enako je bilo z dojenjem. Nobenih travm!
Mojih otrok nisem načrtno navajala, da naj zaspijo na rokah. Pravzaprav sem se le prilagodila otrokom. Hčerka je npr. zelo redko zaspala ob dojenju in na rokah, njo sem lahko budno položila v posteljico. Tako je še danes, ko ima šest let. Reče lahko noč, se pride pocrkljat, nato se uleže v svojo posteljo ter zaspi. Otroci so različni.
In konec koncev – kaj pa je narobe s tem, da otroke ljubkujemo in pocrkljamo? Meni osebno je bolj grozno pustiti majhnega, popolnoma nemočnega dojenčka v temni sobi, da iz obupa preneha jokati. To je moje osebno mennje, a ga ne vsiljujem drugim.
Tvoja splošna trditev o jokanju spet ne drži. Saj v moji družini ne in pri družinah mojih prijateljic tudi ne. Da, strinjam se, da lahko otroku ponudimo bližino tudi drugače in preko dneva, seveda.
Aha, ko si že načela temo o slingih: vse je povedano tukaj:
Pa še to: tudi očka je lahko tisti, ki nosi dojenčka.
Upam, da moje odgovore ne boš razumela kot napadanje nate. Podajam in izrecno izhajam le iz mojih osebnih izkušenj. Jasno je, da imamo lahko ljudje različne izkušnje in različne poglede. Zato tudi ne posplošujem za vse ostale 🙂