spanje in jok
Pozdravljeni,
začetki so vedno težki in ne veš, če delaš prav ali ne. Zato se tudi v teh sicer rožnatih trenutkih, ko smo dobili majhno punčko in smo postali družina, obračam na vas, če delam prav ali ne.
Punčka je stara dober mesec in nič več samo ne spi in se doji, postala je tudi budna; gleda, opazuje, posluša…čedalje več komunicira z okoljem. Z možem sva kar nekaj reči prebrala, pa vseeno veva, da se moraš na koncu glede vzgoje in ostalih stvari odločiti sam. Vseeno me zanima Vaše mnenje.
Po hranjenju joče. Veva, da ni več lačna, pa vseeno sem jo danes na njeno željo kar pristavljala in pristavljala, čeprav je bilo med dojenjem komaj slabe pol ure- vse skupaj smo jokali in se dojili, podirali kupčke in se nosili kake dobre tri ure.
Mislim, da lahko krče izključimo, ker ne joče tako silovito in “kričeče” in tudi zvija se ne v lunco.
Sita je in previta.
Pa vseeno tlači pest v usta in joče, joče. Ko sva jo stisnila k sebi in smo se tako vsi trije crkljali, se je umirila in zaspala. Potem pa spet jokat! Spet smo jo nosili. Ko sva opazila, da je utrujena in še ni spala, sva jo skušala dat v posteljico, da bi videla, če je že sposobna se sama z dudo umirit- tako piše v knjigah, da je dobro, da gre v posteljico še preden v naročju zaspi. Zdržala je 20 minut in opazovala vrtiljak, potem pa spet v jok. Nekaj časa sva ji popravljala dudo in jo nežno ogovarjala, potem sva jo spet vzela ven. V naročju mi je med zibanjem in dojenjem zaspala po 3 minutah. Potem sva jo dala spet v posteljico. Zdaj spi. Ali delava narobe? Ali je prezgodaj, da bi se že sama umirila v posteljici? KAko dolgo jo lahko z mirno vestjo pustiva, da joka pri tej starosti?
Pravijo tudi, da se nekateri otroci ne znajo umirit drugače kot s svojim jokom. Ali je potem slabše, če ji “tlačiva” dudo v posteljici preden zaspi?
Pa še to: kaj pomeni tresenje bradice? Po moje je ni niti zeblo, niti lačna ni bila.
Hvala za odgovor.
Mateja
Pozdravljena!
Vesela sem vsakega aktivnega razmišlanja o naših dejanjih in odzivih otrok. Naših zato, ker sem tudi sama mati petim otrokom, kar pa ni nobena garancija, da ni vedno kaj novega. Moramo biti odprti za učenje celo življenje!
Znanje, ki ga je dala izkušnja v domači družini je nekako podlaga za sprejemanje znanja preko knjig, revij, pogovora s strokovnjaki in posredovanimi izkušnjami kolegic. Da, na koncu koncev pa je izbira stila vzgoje in skrbi za otroka vseeno individualna. Drugače pride do razdeljenosti v sebi, napetosti, ki se izraža kot nepotrpežljivost, nestrpnost, nasilje. Otrok to začuti prej, preden se pokaže v dejanjih. In ker človek slovi po velikem intelektu, je prva misel, da je potrebno vsako “slabost” sočloveka porabiti v svoj prid. Je to grozen stavek? Zame ne! Zame je dokaz za to, da zapleten organizem kot je naš potrebuje močno željo po samoohranitvi. Z uspešno rastjo v urbani družbi malo pozabimo na to našo moč, se polenimo. No, vsako dete namje torej spodbuda, da občudujemo vedno znova in se učimo!
Vaša punči je po opisu zdrava, lepo razvijajoča se enomesečnica. Njeno vedenje mi pove, da točno ve kaj hoče in moja razlaga je, da se je odločila, da je naročje najlepši kraj na svetu in mamina dojka vir vseh sladkosti. Prav ji dam, Vas pa bi rada pomirila in utrdila v prepričanju, da ste zanjo najboljši!
Ne zagovarjam joka, ki naj otroka utrudi, izprazni plinov, utrdi v nezahtevnosti. Jok je edini način dejavne komunikacije v tej starosti, zato je potrebno reagirati. Delček misli se mi ustavi ob vse pogostejših pojavih raznoraznih alergij, ki nimajo tipičnih znakov driske, izpuščaja. Bolj se kažejo kot nelagodje in slabo počutje. Prosim, pogovorite se s pediatrom o tej možnosti in jo izključite, če se tako izkaže.
Večino pozornosti pa namenjam čustveni in čutni potrebi Vaše hčere. Crklanja v tej starosti zame ni. Je le potreba otroka, da še ne pozabi takoj, kako bije mamino srce, kako starši dišijo in kako dobro je biti sit in na toplem v naročju. Pokazala Vam je, da je tako vedenje zanjo najpomenbnejše, na Vas pa je ali ji boste ugodili in jo počasi usmerjali drugam ali ji boste takoj pokazali do kod ste jo pripravljeni tolerirati. Dokler otrok aktivno ne odgovarja na naše spodbude, toliko časa imamo, da mu z občutji in dejanjem pokažemo, da je sprejet, da je lahko ON, ne da bi bili zato mi ogroženi.
Prosim, napišite mi literaturo, ki zagovarja polaganje v posteljico, ko je otrok še buden. Glede tega torej ne morem dati svojega mnenja. Poznam navodila, kako prilagoditi višino ležišča, ogreti ležišče in se vesti, ko v posteljico polagam spečega otroka.
Tresenje bradice označuje živčni sistem, ki pri tej starosti še ni dokončno zrel. Ko dozori, tresenja ni več. V knjigi, namenjeni staršem, sem zasledila naslednji stavek: Čeprav je drgetanje bradice videti kot še en prirojen način, kako zaigrati na Vaše srčne strune, temu ni tako!
Želim vsem skupaj, da bi se veselili skupnih trenutkov!Srečno!
Pozdravljeni, gospa Ahčin, res sem bila strašno vesela Vašega odgovora!
Sprašujete za literaturo, kjer sem našla tisto o polaganju otroka v posteljo, preden zaspi. NAvajam odlomek iz knjige Mayo clinic (ne vem točnega naslova, ker imam samo fotokopije v odlomkih; nekako Nosečnost in prvo leto otrokovega življenja)
“…Če je čas za spanje, otrok pa ni ne moker ne lačen in tudi ne bolan, poslušajte potrpežljivo prenašati njegov jok in spodbujajte samoumirjanje. …..V prvih mesecih se ponavadi razvije vzorec, da otrok po hranjenju zaspi v naročju enega od staršev. Mnogi starši uživajo v pestovanju otroka, toda sčasoma utegne to postati edini način, da zaspi. Da bi preprečili vzpostavitev povezave med hranjenjem in spanjem, poskušajte otroka hraniti približno pol ure pred spanjem. Položite ga v posteljico, ko je zaspan, vendar še buden……”
(v poglavju življenje z dojenčkom in razumevanje njegovih potreb; Premetavanje ali zbujajanje, str. 422)
Prosim, če pokomentirate odlomek. Res sem malo razdvojena; “prenašati njegov jok”, “samoumirjanje”, spanje v naročju, …KAko jo naj nahranim pol ure pred spanjem, če po hranjenju ponavadi (pogosto) podre kupček in zaspi??? Ali pa joče…
Hvala, ker sodelujete. Pričakujem Vaš odgovor, obenem pa se zahvaljujem za trud in izčrpen odgovor zadnjič!
S spoštovanjem,
Mateja
Pozdravljena!
Sposodila sem si knjigo v knjižnici, da sem lahko v celoti zajela temo, o kateri se pogovarjava.
Stran 422 govori o joku v različnih situacijah, vse izhaja iz filozofije, da je jok potreben in, da je naša naloga predvsem, da razlikujemo različne odtenke in reagiramo, ko je potrebno. JOk je način komunikacije in sproščanja.
Polaganje v posteljico po mojih zasledkih v knjigi, svetujejo od drugega meseca naprej kot pomoč, da bi otrok začel podaljševati nočno spanje. Da torej nebi potreboval pestovanja še ponoči.
Torej, ko otrok zaspi že med dojenjem in ga podiranje kupčka ne prebudi, ni nobena “napaka”, če ga odložimo v posteljico. Popoldne in zvečer, ko pa je že tako vse nemirno in utrujeno, otrok in mama, pa je potrebno najprej vedeti, da je storjeno vse, da mu je ugodno. Potem pa pustiti, da nekaj časa joka-čas je Vaša izbira. In ostati v otrokovi bližini.
Pomenbno je, da jok ne sprejemate kot kritike ali izključno znak, da je nekaj narobe. S to spodbudo se strinjam.
Na Vas je torej, da se odločite, kateri del dneva bi kljub vsemu pustili, da se otroček joka, ko veste, da je sit, previt, mu je ravno prav toplo, ga ne tišči želodček, se je nasesal in naužil bližine. Po enem tednu Vam bo že dala vedeti, ali bo način sprejela, Vi boste pa tudi vedeli ali je način v pomoč ali breme.
Srečno!
Forum je zaprt za komentiranje.