Stara sem 28 let. Že 13 let se mi dogaja, da se med prebujanjem ne morem premakniti – celo telo imam paralizirano. Občutek je grozen, še posebej zato, ker imam občutek, kot da me vleče v nekak vrtinec in ne morem dihati. Večinokrat se ob tem pojavijo še halucinacije – lahko vidim in slišim koga vstopiti, govoriti… Od začetka se je to dogajalo vsako noč, zadnje čase pa le še parkrat na mesec. Strah me je spati sama. Prosim, svetujte mi, kaj naj storim, da se bo to prenehalo.
Hvala in lep pozdrav!

Draga Larisa!

Prosim vas, da mi sporočite več podatkov o morebitnih boleznih iz otroštva, oziroma katere preiskave ste do sedaj opravili.

Z nasvet potrebujem več informacij.

Danica Rotar Pavlič

Razen običajnih otroških bolezni nisem imela nobene druge bolezni, do sedaj pa tudi še nisem opravila nobenih preiskav.

Draga Larisa!

Svetujem vam,. da se začnete redno ukvarjati z rekreacijo, s katero boste okrepili delovanje celotnega organizma. Preprečili boste tudi “staranje” celotne hrbtenice in izboljšali držo telesa. Začnite s hojo, plavanjem in kolesarjenjem. Na začetku svetujem, da se izogibate vadbi v zaprtih prostorih. Ko si boste nabrali nekaj kondicije, lahko začnete tudi z organiziranimi treningi.

Lepo vas pozdravljam.

Danica Rotar Pavlič

Hmm, tole se mi ne zdi dober odgovor, dalec od tega, nima niti malo veze s t.i. “spalno paralizo” katera muci vec kot 20 milijonov ljudi po svetu.

Vem kar nekaj o tem pojavu, ker sem ga sam imel vcasih, da skrajsam in preidem na pomoc – ce gres do zdravnika ti bo dal Clonazepam ki lahko pomaga, Ritalin ali pa celo dolocene vrste antidepresivov (SSRI inhibitorji – Cipramil, Cipralex….) zelo pomagajo pri tem. Kar lahko pa sama naredis, ali kdorkoli, ki bo tu iskal odgovore, tu pa priporocam dolge sprehode oz. nastavljanje soncu, kot suplement lahko jemljes melatonin, ki zelo pomaga pri spalni paralizi, ne spis na hrbtu, temvec na boku ali optimalno na trebuhu, predno zaspis, priporocam zaposlitev uma in ne umik vseh misli, priporocam kaksno stetje ovck ali kaj drugega s stevilkami.
Ce in ko se ti spalna paraliza zgodi, imas seveda dve opciji .. da ostanes v njej in probas brez strahu iti skozi vse simptome (obcutek nemoci, pritisk na prsih, pritisk med obrvmi, nenavadni zvoki, videnja oseb, govorjenja itd…) in mogoce prides do svojega zakljucka, kako premagati ta strah ali pa poskusas prekiniti, skoncentriraj se na vrtenje prsta na kaki svoji nogi, to najbolj pomaga. Ko prides ven iz faze, se vstani in ne poskusaj zaspati za vsaj 15 minut, kajti imela bos zelo veliko moznosti da se ti to ponovno zgodi. Priporocam pregled pri mislim da nevrologu, ce se ne motim, za narkoplesijo, kajti to je nevroloska tezava, ceprav se pogosteje pojavlja ljudem nagnjenim k anksioznosti in/ali panicnim napadom. Drugace se pa ne sekiraj, vsak se zbudi iz tega groznega obcutka in zgodi se 90% ljudem 1-2x v zivljenju vsaj.

To bo dovolj za prvic, je pa se veliko vec o tem za napisati, po zelji ;)…

PS : vem da je tema ze stara a vendar se morda nekdo nov najde, ki isce konkreten odgovor na podobno tezavo, tisti s povecanjem rekreacije ne bo razresil tega problema (ko sem imel iste tezave, sem lahko opravil tudi po 4-5 ur treninga na dan, pa bil dejansko sesut in moral zaspati, a vendar so se tezave pojavile

Lp,

Gorazd

Za vse, ki jih muči “spalna bolezen”. Sama imam podobne izkušnje. Kar skozi nekaj let, so me mučile težave: začnem se prebujati, pa z grozo ugotovim, da ne morem premakniti nobenega dela svojega telesa, grozno dolgo časa poskušam premakniti karkoli pa ne gre, po neugotovljivo dolgem času pa počasi – zelo počasu prehajam v normalno stanje. Ponavadi sem se prebudila popolnoma mokra in prestrašena in sem takoj zbežala iz sobe k najbližjemu bratu. Včasih se mi je zdelo, da sem lahko izven telesa – skozi meglico gledala svoje telo kako leži negibno. Vse pa je prenehalo, ko sem ugotovila, da se mi to dogaja izključno samo takrat, ko spim obrnjena na hrbet. Od takrat, ko se izogibam temu položaji je vse OK.
Upam, da bo moja izkušnja komu pomagala.

Za vse, ki vas muči ta vrsta nočnih epizod in bi se jo radi čimprej znebili ne upirajte se in ne skušajte se premakniti kajti doživljali boste še večjo grozo, namesto upiranja se prepustite in zaprite oči (poškušajte se umiriti in zaspati), mogoče boste medtem slišali odmeve, vibracije, pogovore ali čutili da vam nekdo vleče odejo vendar nikakor ne odpirajte oči, minilo bo.

Saj ne morem verjet,da obstaja za to zadevo celo ime..Ampak zakaj se o tem ne ve kaj več?Recimo zakaj se to zgodi samo določenim ljudem,kako obvladati to stanje in kaj sploh pomeni…?Sama imam namreč že skoraj celo desetletje te težave,a si jih nisem upala nikomur zaupati,da me ljudje ne bi imeli za noro,kaj pa vem,saj veste- predsodki,globalno nepoznavanje naše zavesti..Sama sem prišla do zaključka,da je “moja spalna paraliza” plod neštetih življenjskih travm,že od ranega otroštva,torej strah pred ljudmi,njihovo zlobo in nasilnostjo,življenjem samim in mogoče pred peklom,zli duhovi,zunajzemeljskimi stvori…Moja paraliza izgleda namreč točno tako,kot so nekateri opisovali-občutek levitacije,čuden zvok naokoli in predvsem občutek ujetosti od nekakšnih zli kreatur..Grozno in zares obupen občutek nemoči..Mi je pa bilo všeč,ko je nekdo napisal naj se temu raje predamo in premagamo strah,kar ravno v sedajšnjem obdobju počnem,a priznam da grozi ni konca in se vedno znova borim s prebujanjem iz tega stanja..A bom nadaljevala s treningom,saj mislim,da moram premagat svoje strahove,ki jih nosim v podzavesti..Največji štos vsega je pa ta,da sem šla ta mesec prvič v življenju k najbolj priznanem hipnotiku pri nas,a me človek sploh ni zmogel hipnotizirat,čeprav sem sama “hipnotizirana” vsako tretjo noč,Bog ve od koga..Paradoks res!
No,lepo vas prosim,če bo kdo izvedel še kaj več o t.i.spalni paralizi,naj prosim to objavi,ker mu bom hvaležna iz vsega srca,saj ljudje,ki tega ne poznajo,nimajo pojma,kakšne borbe doživljamo mi s tem,v času,ko bi se sicer mogli spočiti in naspati..Hvala vsem in lep pozdrav!

Zdravo vsem!

Spalna paraliza je milost posameznika,ne pa nekaj,kar bi človek želel zatret iz strahu pred nepoznanim..No,priznam,da sem se tudi jaz sprva ustrašila tega na prvi pogled grozljivega izkustva,dokler ga nisem vzela kot osebno nalogo soočiti se s svojimi notranjimi strahovi,ujetimi v moji podzavesti..Pomislite,koliko ljudi bi si celo želeli izkusiti spalno paralizo in nam po tihem celo zavidajo,da se nam nekaterim le-ta dogaja spontano! Moj predlog je ta,da se ji preprosto prepustite in izkusili boste doživetje astralnega sveta in brezmejnega potovanja v njem..Spal.Par. je namreč strašljiva samo na začetku in dokler se je hočemo znebiti oz.se iz nje prebuditi.Če pa vztrajate v njej,se vam bo razkrila dimenzija sveta,ki jo lahko doživlja samo naša duša oz.zavest (zavisi od vašega verovanja kaj obstaja poleg telesa),a doživetje lahko prinese čuda mogočna izkustva,odgovore na naša vprašanja glede NE-fizičnega ter soočenje s svetom brez gravitacije in telesa..Poskusite in prepustite se in morda se srečamo skupaj enkrat nekje ponoči in v drugi sferi! 😉 Govorim iz lastnih izkušenj in lahko vam le zagotavljam,da boste spalno paralizo začeli jemati kot privilegij nas ezoteričnih bitij..Danes sama namreč uživam v teh svojih potovanjih in razkriva se mi druga vzporedna resničnost,ki mi je v resnici zgolj v uteho ob grozi in strahu minjivega fizičnega in za ne-vernike dokončnega življenja..Poskusite premagati strah in soočenje z neprijetnim brnenjem,bližino prisotnosti temačnih bitij(ki so samo stražarji praga,kot opisuje duhovni učitelj in pisatelj Rudolf Steiner-Kako doseči spoznanja višjih svetov) ter nepoznanim občutkom levitacije oz dvigovanja duše..-no,tisti,ki spalno paralizo zares doživljate,že veste o čem govorim! Zasledila sem namreč nekaj trapinov,ki vas sprašujejo kaj konzumirate,ker pač ne vejo o čem tukaj razpravljamo,predvsem pa so nam zavistni,ker ne potrebujemo kemije,da doživljamo druge svetove..V katerih sama samo še uživam!:)
Vso srečo pri potovanjih vam želim in komaj čakam,da bomo kramljali o podobnih doživetjih in še enkrat,NE BOJTE SE,AMPAK SE PREPUSTITE IN NE BO VAM ŽAL! LP!
Sara

Pozdravljeni!

Svojo izkušnjo s spalno paralizo sta nam posredovali dve bralki . Če ima še kdo težave s to boleznijo, povabljeni da z nami delite svoje izkušnje.

LP
Mateja

Lepo pozdravljeni spalni paraliziranci 🙂

Super je, da človek preko npr. tega foruma vidi, da dejansko ni sam v doživljanju takih izkušenj.
Paraliza se mi je prvič zgodila v tem letu, in se nekako ponavlja.
Nazadnje se mi je zgodila ravno včeraj zvečer – zaspala sem okoli 23.00 ure in se ”prebudila” okoli 00.15 uri. Paraliza ne traja dolgo (ponavadi si pomagam z vztrajanjem pri premiku okončine) , sem pa prvič slišala tudi nek glas zraven, sicer ni bilo bitij in podobnih podob, je pa občutek kot veste neprijeten.. mislila sem celo, da mi res uspelo poklicati mamo, vendar je kasneje rekla, da nisem klicala. . ko sem mislila, da sem jo res 3x poklicala, sem se tako napenjala, da sem imela (poleg občutka tiščanja v glavi in hrbtu) tudi občutek, da mi od napenjanja teče kri iz nosu..
Vem, da je imel take izkušnje tudi moj oče ( vendar sem bla premlada, da bi razumela).
Mogoče res povezujem vse to z mojim delovnim urnikom ( delam v zdravstvu in so urniki res nemogoči).

Upam samo, da bom našla pogum in se stvari znala prepustit, kot pa ustrašit oz. našla kako drugo varjanto, kako se s tem soočit.

Sicer sem poduhovljena oseba in vidim najboljšo rešitev ravno v tem, da bi znala mogoče resnično prepustiti se oz. preiti na tisto drugo stran – astralno stran, kjer je lepo, kjer lahko doživim kaj več kot le paralizo oz. obremenjenost mojega uma z le to.

Kakorkoli že, hvala vsem, ki ste zaupali svoje izkušnje.

Pozdravljeni!
Hvala vsem, ki delite.
Že od otroštva doživljam podobne situacije. Je pa res, da sem zmeraj paralizirana, kadar ležim na trebuhu. Zgoraj sem prebrala, da se največkrat zgodi med spanjem na hrbtu. Pri meni ni tako. Ko sem bila še v vrtcu, sem prvič doživela spalno paralizo. Vsakič je bil enak dogodek. Videla sem ljudi okoli sebe in potem sebe na postelji. Hotela sem poklicati mamo, pa nisem mogla. Ko sem se končno “prebudila” sem vsa prestrašena odhitela k mami. To se je dogajalo skoraj vsak mesec. V osnovni šoli, pa sem dobila občutek, da je nekdo sedel name in me z ledenimi rokami pritiskal na posteljo.
Zdaj, v tridesetih, se mi spet dogajajo podobne stvari, vendar skušam ohraniti mirno glavo, čeprav je skoraj nemogoče. Občutek je strašljiv in neprijeten. Vendar pa zdaj, ko vem, da to niso paranormalni pojavi, se v miru pogovorim s sabo in najprej skušam obrniti glavo. Naj povem še to, da imam ob paralizi glave vedno obrnjeno v steno. Ko mi jo končno uspe obrniti, se stvar počasi umiri in zaspim naprej.

Po predlogu TRINISARE bom sedaj resnično počakala paralizo in se podala v astralni svet. Nisem sicer poduhovljen človek, sem pa radovedna in sprejemam vse. 🙂 Torej, hvala vsem za nasvete! Žal se o tem v otroštvu nismo pogavarjali in so bile noči moja največja mora…

lp, Anais

Pozdravljene,

Tudi jaz sem imela/imam spalno bolezen.

Od začetka sem se bala zaspati, ker se mi je vedno pojavila točno pred spanjem – postala sem paralizirana, skušala sem klicati na pomoč pa nisem mogla izvabiti glasu iz sebe…… Počasi sem probala premakniti noge in roke, dokler mi jih ni uspelo, potem pa padla v jok in si nisem upala zaspati nazaj.
Začela sem se ukvarjati s športom, da sem bila utrujena in sem spala, potem tudi to ni pomagalo. Ugotovila sem, da se mi to zgodi le, če o tem razmišljam, da se mi bo to zgodilo in je res. Sedaj sicer MORAM zaspati ob televiziji da nimam časa razmišljati o tem ali se bo pojavila ali ne in mi uspeva.

Odkar zaspim ob TV se mi ni pojavila že nekaj let. Res, da sem odvisna od navadnega televizorja ampak vseeno – če samo pomislim kako me je bilo strah ob paralizi, me nič ne ustavi pa tudi če gledam TV pred spancem še 50 let 🙂

LPB.

Imela sem jo ravno danes ponoči..ampak pri meni izgleda tako, kot da mi neka sila hoče nekaj škodovati, mogoče se marsikomu zdi to nesprejemljivo in bedasto, ampak dejansko je to tako..občutek imam kot da me nekaj razjeda, me ugrizne v roko, mi vleče dol odejo, vse to sem zavedno spremljala, čeprav sem ležala nepremično na trebuhu.. to se mi dogaja takrat, ko zaspim utesnjena in ko me je nečesa strah..ali sem pod stresom in imam skrbi.. Sama sem zelo subtilna in intuitivna..zaznavam določene energije in vem, da to ni samo fiziološko pogojeno. V to sem prepričana.. Tako, da najboljša rešitev je, da se človek odpravi spati sproščen in z vero v dobro..

Zdravo.

Pri meni se je spalna paraliza pojavila mislim da leto ali dve nazaj. Sprva sem se ustrašila, vendar sama nadzorovala potek misli. Včasih če sem se dovolj osredotočila pred spanjem, sem prišla v stanje paralize. Zdelo se mi je zanimivo.
Vendar potem čez nekaj časa nisem več imela moči nadzorovati misli in postajati je začelo grozno. Dolgo piskanje v glavi, zvoki, nekaj kar mi hoče škodovati,…Lahko premikamprste na nogah, malo tudi na rokah, čutim vse, vendar se ne morm zbuditi. Prebrala sem da traja ponavadi do 15min, v zelo redkih primerih pa tudi zelo več.

Sem dokaj aktivna oseba, vendar me mučita stres in razni dogodki. Vendar ne vem kako bi si pomagala. Nočem pa posegovati po zdravilih.

Pozdravljeni!

Leta 2008 je bralec Gorazd na tem forumu objavil nekaj o spalni paralizi, kar se mi zdi zelo uporabno za vse, ki se soočate s to težavo, pa ne veste kaj bi.

Lep pozdrav
Mateja

Vem kar nekaj o tem pojavu, ker sem ga sam imel vcasih, da skrajsam in preidem na pomoc – ce gres do zdravnika ti bo dal Clonazepam ki lahko pomaga, Ritalin ali pa celo dolocene vrste antidepresivov (SSRI inhibitorji – Cipramil, Cipralex….) zelo pomagajo pri tem. Kar lahko pa sama naredis, ali kdorkoli, ki bo tu iskal odgovore, tu pa priporocam dolge sprehode oz. nastavljanje soncu, kot suplement lahko jemljes melatonin, ki zelo pomaga pri spalni paralizi, ne spis na hrbtu, temvec na boku ali optimalno na trebuhu, predno zaspis, priporocam zaposlitev uma in ne umik vseh misli, priporocam kaksno stetje ovck ali kaj drugega s stevilkami.
Ce in ko se ti spalna paraliza zgodi, imas seveda dve opciji .. da ostanes v njej in probas brez strahu iti skozi vse simptome (obcutek nemoci, pritisk na prsih, pritisk med obrvmi, nenavadni zvoki, videnja oseb, govorjenja itd…) in mogoce prides do svojega zakljucka, kako premagati ta strah ali pa poskusas prekiniti, skoncentriraj se na vrtenje prsta na kaki svoji nogi, to najbolj pomaga. Ko prides ven iz faze, se vstani in ne poskusaj zaspati za vsaj 15 minut, kajti imela bos zelo veliko moznosti da se ti to ponovno zgodi. Priporocam pregled pri mislim da nevrologu, ce se ne motim, za narkoplesijo, kajti to je nevroloska tezava, ceprav se pogosteje pojavlja ljudem nagnjenim k anksioznosti in/ali panicnim napadom. Drugace se pa ne sekiraj, vsak se zbudi iz tega groznega obcutka in zgodi se 90% ljudem 1-2x v zivljenju vsaj.

To bo dovolj za prvic, je pa se veliko vec o tem za napisati, po zelji ;)…

PS : vem da je tema ze stara a vendar se morda nekdo nov najde, ki isce konkreten odgovor na podobno tezavo, tisti s povecanjem rekreacije ne bo razresil tega problema (ko sem imel iste tezave, sem lahko opravil tudi po 4-5 ur treninga na dan, pa bil dejansko sesut in moral zaspati, a vendar so se tezave pojavile

Pozdravljeni vsi bralcii…:)
Stara sem 25 let in se mi to dogaja že pribl. 5let…
Parkrat sem mislila da samo sanjam vendar večkrat ko se mi je zgodilo sem začela dojemati da se mi to resnično dogaja ,da nemorem premikati telesa nekaj sekund ….Lahko samo gledam,opazujem zvoke,ravno danes ko se mi je to zgodilo je tudi računalnik kar ponorel….
Ko sem zaupala mami.kaj se dogaja z menoj me je peljala k raznimi vedeževalkami,vrači…hodze….Bila sem zelo mlada,morala bi uživati življenje ,jaz sem pa samo poslušala kako sem začarana,da mi nekdo hoče slabo….Takrat sem postala še bolj depresivna,negativna,razmišljala sem samo o tem..Videla sem razne črne oblake v moji sobi,človeka s sekiro,večkrat se mi je zgodilo da ko sem bila v paralizi so letele muhe kot ponorele okrog mojega srca…čeprav nevem od kje so se uzele, ker pred tem jih ni bilo…Da negovorim samoo koliko denarja sem zagonila za razne TAKOIMENOVANE ZDRAVILCE !!!!!!!!!!!!!! (naj bi bili najboljši)..Nekateri so rekli da je to duh..nekateri da me obiskuje duša iz prejšnjega življenja,nekateri so pa enostavno rekli da sem začarana.Zdravnici sem zaupala in me je vprašala ,če bi obiskala psihiatra.,čeprav z mano ni bilo nič narobe….Zaprla sem se,v vsakem sem videla sovražnika.,tudi v prijateljih.l…Sčasoma sem se sprijaznila da mi noben ne bo nikoli pomagal,saj se mi je še vedno dogajalo,ni važno ali sem spala na hrbtu ali na bokuu….No kot sem rekla enega dneva sem sprejela vse to kar se mi dogaja,,začela sem razmišljati pozitivno..in sem gledala na to samo kot eno obdobje…Res se mi je izboljšalo,več kot pol leta se mi ni to zgodilo do danes…Kako naj se človek pri tem prepusti ,če vidi grozne stvari ??? Ko bi vsaj občutek bil prijeten ampak ni…..
Rada bi samo da se enkrat že neha !!!!!!!!.

Lep dan vam želim;)

Pozdravljeni!

No, sem prav vesela, da sem slučajno odkrila prispevek o spalni paralizi, in ja, nisem si mislila da to sploh obstaja. Lani sem jo doživela dvakrat, in , tisti ki tega ne pozna, ne more vrjeti, kako grozljivo je, ko se sredi noči zbudiš in ne moreš premakniti. Vedno spim na trebuhu. Prvič se mi je zgodila lani maja, in ker sem sicer katoličanka, sem najprej pomislila, da gre za hudičevo delo. Nisem se mogla premakniti, nisem mogla kričati, niti jokati…nič! Trajalo je kakšno minuto, v mislih sem molila, nato je popustilo. Isto se mi je zgodilo junija lani, le da sem občutila, kot da me nekdo vleče iz postelje. In seveda, spet sem mislila, da gre za hudičevo delo. Spet sem si pomagala z molitvijo, in kmalu sem bila budna. Opozarjam pa, da sem bila v tem obdobju v zelo hudi depresiji in pod stresom, saj je bilo lansko leto zame življenjsko zelo prelomno ( razhod s fantom, padec letnika ipd.). Ko sem začela jemati antidepresive- cipralex, se je to končalo. Sem pa v tem obdobju, ko sem imela spalno paralizo, imela težave s spanjem, kar je posledica depresije.
Moje mnenje je, da se za tem pojavom skrivajo bodisi travme iz preteklosti, bodi hud stres ali pa depresija. Iz svoje izkušnje lahko povem, da sem imela ponoči tudi hude blodnje, ko sploh nisem vedela, ali sem budna ali spim.
Vsakemu, ki se sooča s tem, priporočam, da najprej dobro pogleda vase in se vpraša kaj je za tem. Nekje je najbrž razlog. Srečno!

Po nekaj letih od mojega zadnjega prispevka vidim da se je tu nabralo kar nekaj oseb, ki doživlja spalno paralizo. Rad bi pohvalil vse, ki se soočajo in kljubujejo temu pojavu, saj vem, da zna biti kar grozljiv in izčrpljujoč za posameznike.

@pridnapupa007 – po pričakovanjih ti je Cipralex pomagal, da so se paralize končale, to pa predvsem zaradi tega, ker ta vrsta antidepresivov blokira faze REM-a v spanju, predvsem v tisti prvi, t.i. “hipnopompični fazi” (ko človek prehaja v sen). Zna biti res koristen pripomoček, tista prva rešilna bilka, ko je človek že res izčrpan in bi rad da se stvari umirijo za vsaj nekaj časa.

Se tudi strinjam s teboj, kot si tudi sama ugotovila, da je stres faktor, ki povečuje nastanek spalne paralize, ravno tako bi pa naštel še nekaj očitnih, ki povečujejo možnost ter samo intenziteto pojava:

– kofein nekaj ur pred spanjem ali nasploh čez dan za bolj občutljive
– alkohol, še posebej dan ali dva po zaužitju večje količine
– neredni cikel spanja, pomembno je, da se zaspi ob kar se da istem času
– spanje na hrbtu (kot že omenjeno, a nekaterim tudi to ne pomaga, tudi sam sem občasno spadal v to skupino)

– (ta je bolj opcionalni, a vseeno) nekateri so poročali o povečanju dogodkov spalne paralize, ko so šli v posteljo s praznim želodcem. Omenjeno je bilo tudi, da če so nekaj pojedli pred spanjem ali direktno po spalni paralizi, sredi noči, imeli občutek sitosti, se jim paraliza ni ponovno dogodila ( sam sicer ne priporočam nočnih napadov na hladilnik, a če komu ni odveč kakšen kilogram več in nima predizspozicij za gastroenterološke težave kot je npr. hiatalna kila, težave s kislino…morda lahko poskusi tudi to).
– ne jemljite suplementa 5HTP ( ljudje ki jih spalna paraliza precej muči, imajo tudi večjo pogostost paničnih napadov ter anksioznih motenj in nekateri slišijo da ta suplement pomaga, kot naravni antidepresiv, kar je v določeni meri res, a nažalost le podaljša REM faze, kar pa botruje le k večji intenziteti paralize.. – morda si je zanimivo postaviti vprašanje, kaj botruje slednjemu, ali anksioznost spalni paralizi ali spalna paraliza anksioznosti – odvisno od posameznika, vsakdo ve sam zase najbolje. )

@kiwiiii : nasvet tvoje zdravnice da obišči psihiatra res ni najbolj na mestu, če se že karkoli naredi in pošilja naprej k specialistom, bi rekel, da je najbolj primeren oddelek za nevrofiziologijo v ljubljanskem UKC, kjer opravijo tudi spalno študijo, v primeru da so težave res kronične in pereče, potem naj pa oni presojajo ali je potreben dodaten obisk k psihiatru ali ne. Seveda pa lahko nekdo z določenim zdravljenjem pri psihiatru malo omili strah in posledično lažje “zadiha” (če verjame)

Vse zgoraj navedeno je pa seveda le ena plat, morda pomaga na začetku, a ponavadi ni dovolj za dokončno razrešitev spalne paralize.

Super se mi zdijo tudi komentarji, kot je napisala Po nekaj letih od mojega zadnjega prispevka vidim da se je tu nabralo kar nekaj oseb, ki doživlja spalno paralizo. Rad bi pohvalil vse, ki se soočajo in kljubujejo temu pojavu, saj vem, da zna biti kar grozljiv in izčrpljujoč za posameznike.

@pridnapupa007 – po pričakovanjih ti je Cipralex pomagal, da so se paralize končale, to pa predvsem zaradi tega, ker ta vrsta antidepresivov blokira faze REM-a v spanju, predvsem v tisti prvi, t.i. “hipnopompični fazi” (ko človek prehaja v sen). Zna biti res koristen pripomoček, tista prva rešilna bilka, ko je človek že res izčrpan in bi rad da se stvari umirijo za vsaj nekaj časa.

Se tudi strinjam s teboj, kot si tudi sama ugotovila, da je stres faktor, ki povečuje nastanek spalne paralize, ravno tako bi pa naštel še nekaj očitnih, ki povečujejo možnost ter samo intenziteto pojava:

– kofein nekaj ur pred spanjem ali nasploh čez dan za bolj občutljive
– alkohol, še posebej dan ali dva po zaužitju večje količine
– neredni cikel spanja, pomembno je, da se zaspi ob kar se da istem času
– spanje na hrbtu (kot že omenjeno, a nekaterim tudi to ne pomaga, tudi sam sem občasno spadal v to skupino)

– (ta je bolj opcionalni, a vseeno) nekateri so poročali o povečanju dogodkov spalne paralize, ko so šli v posteljo s praznim želodcem. Omenjeno je bilo tudi, da če so nekaj pojedli pred spanjem ali direktno po spalni paralizi, sredi noči, imeli občutek sitosti, se jim paraliza ni ponovno dogodila ( sam sicer ne priporočam nočnih napadov na hladilnik, a če komu ni odveč kakšen kilogram več in nima predizspozicij za gastroenterološke težave kot je npr. hiatalna kila, težave s kislino…morda lahko poskusi tudi to).
– ne jemljite suplementa 5HTP ( ljudje ki jih spalna paraliza precej muči, imajo tudi večjo pogostost paničnih napadov ter anksioznih motenj in nekateri slišijo da ta suplement pomaga, kot naravni antidepresiv, kar je v določeni meri res, a nažalost le podaljša REM faze, kar pa botruje le k večji intenziteti paralize.. – morda si je zanimivo postaviti vprašanje, kaj botruje slednjemu, ali anksioznost spalni paralizi ali spalna paraliza anksioznosti – odvisno od posameznika, vsakdo ve sam zase najbolje. )

@kiwiiii : nasvet tvoje zdravnice da obišči psihiatra res ni najbolj na mestu, če se že karkoli naredi in pošilja naprej k specialistom, bi rekel, da je najbolj primeren oddelek za nevrofiziologijo v ljubljanskem UKC, kjer opravijo tudi spalno študijo, v primeru da so težave res kronične in pereče, potem naj pa oni presojajo ali je potreben dodaten obisk k psihiatru ali ne. Seveda pa lahko nekdo z določenim zdravljenjem pri psihiatru malo omili strah in posledično lažje “zadiha” (če verjame)

Vse zgoraj navedeno je pa seveda le ena plat, ki ponavadi pomaga iz najhujšega na začetku, ko človek potrebuje hitro rešitev in ki je že precej izčrpan.

Kot je napisala TRINISTAR in tudi nekateri drugi med vami, če vam uspe premagati strah, ko ste nemočni, morda imate občutek, da lebdite nad posteljo, okoli vas pa se vrstijo strašni dogodki, najsi vam kaškna entiteta sedi na prsnem košu ter onemogoča dihanje, slišite glasove, .. skratka, če si upate iti skozi vso to pestro dogajanje, da poskusite za spremembo sprejemati dogajanje okoli vas, namesto zavračati, bežati, odbijati, prepričan in vem, da se izkušnja obrne v nekaj lepega.

Poti sta dve.
Ali stopate po poti budnega stanja, psihologije, poskus ugotovitve kaj je tisto, kar vas “paralizira” v življenju, morda trenutna življenjska situacija, ki se kar ponavlja, je monotona in vam daje občutek nemoči pa naj bo to partner, služba.. karkoli, način življenja, strah živeti v skladu s svojimi željami, si jih priznati ter nekaj spremeniti na sebi. Prepričan sem, da vsakdo, ki se spopada s temi težavami, lahko pri sebi najde nekaj, kar ga je pripeljalo do teh stanj. Če so spalne paralize pojav, ki se je pojavil v poznih najstniških letih, ali tam nekje do tridesetega leta, je težava ponavadi prehodna in jo je lažje odpraviti.

Malo bolj trdovratne spalne paralize doživljajo tisti, ki se s tem soočajo že od mladih nog, od ranega otroštva, tudi sam se lahko štejem tu, saj se mi je prvi pojav zgodil pri 4. letu starosti ter bolj ali manj frekventno pojavljal še nadaljnih 20 let in sam še posebej dobro razumem, kako vrstniki in družina ponavadi niso tisti, ki lahko ponudijo relevanten odgovor ali rešitev za, vsaj v mladih letih zastrašujoče dogodke.

Če si dovolim dodati še nekaj malega iz področja ezoterike, menim, da se spalne paralize dogajajo ljudem ki so bolj občutljivi ter dovzetni za vplive energij, kar pa ne pomeni da so šibki, ravno nasprotno, da so močnejši, le morda nekaj usmeritve in prisluh svoji notranjosti je potrebno. Zato vam vsem čestitam za prehojeno pot, da še vedno hodite navkljub strahovom in težavam! Krasni ste.

Metode ni. Metoda sama po sebi nikoli ne pripelje do razumevanja. Pripelje le do izboljšanja ali poslabšanja situacije, oboje pa zopet pripomore k dokončnemu razumevanju, kjer se težave povezane s spalno paralizo (lahko se seveda prenese tudi na druga področja življenja) bodisi kompletno nehajo ali pa pretvorijo v eno zares lepo izkušnjo.

Katerikoli pristop, zunaj (psihološko, budno stanje), ali znotraj (dejansko soočenje v trenutku paralize), slej ali prej pripelje do rešitve, oboje je isto in vas zaziba h komplemntarnosti drugega, kjer se na koncu izničita in stvar potem .. razumete.

Morda malce daljši prispevek, a še vedno splošen. Različni smo si le po zgodbah, katere tlakujemo tekom življenja, zato vsakdo ubere malce drugačen odtenek, malce drugačen pristop.

Za kakšna dodatna morebitna vprašanja sem pa vedno na voljo.

Pa radi se imejte!

Lp,

Gorazd

Po nekaj letih od mojega zadnjega prispevka vidim da se je tu nabralo kar nekaj oseb, ki doživlja spalno paralizo. Rad bi pohvalil vse, ki se soočajo in kljubujejo temu pojavu, saj vem, da zna biti kar grozljiv in izčrpljujoč za posameznike.

@pridnapupa007 – po pričakovanjih ti je Cipralex pomagal, da so se paralize končale, to pa predvsem zaradi tega, ker ta vrsta antidepresivov blokira faze REM-a v spanju, predvsem v tisti prvi, t.i. “hipnopompični fazi” (ko človek prehaja v sen). Zna biti res koristen pripomoček, tista prva rešilna bilka, ko je človek že res izčrpan in bi rad da se stvari umirijo za vsaj nekaj časa.

Se tudi strinjam s teboj, kot si tudi sama ugotovila, da je stres faktor, ki povečuje nastanek spalne paralize, ravno tako bi pa naštel še nekaj očitnih, ki povečujejo možnost ter samo intenziteto pojava:

– kofein nekaj ur pred spanjem ali nasploh čez dan za bolj občutljive
– alkohol, še posebej dan ali dva po zaužitju večje količine
– neredni cikel spanja, pomembno je, da se zaspi ob kar se da istem času
– spanje na hrbtu (kot že omenjeno, a nekaterim tudi to ne pomaga, tudi sam sem občasno spadal v to skupino)

– (ta je bolj opcionalni, a vseeno) nekateri so poročali o povečanju dogodkov spalne paralize, ko so šli v posteljo s praznim želodcem. Omenjeno je bilo tudi, da če so nekaj pojedli pred spanjem ali direktno po spalni paralizi, sredi noči, imeli občutek sitosti, se jim paraliza ni ponovno dogodila ( sam sicer ne priporočam nočnih napadov na hladilnik, a če komu ni odveč kakšen kilogram več in nima predizspozicij za gastroenterološke težave kot je npr. hiatalna kila, težave s kislino…morda lahko poskusi tudi to).
– ne jemljite suplementa 5HTP ( ljudje ki jih spalna paraliza precej muči, imajo tudi večjo pogostost paničnih napadov ter anksioznih motenj in nekateri slišijo da ta suplement pomaga, kot naravni antidepresiv, kar je v določeni meri res, a nažalost le podaljša REM faze, kar pa botruje le k večji intenziteti paralize.. – morda si je zanimivo postaviti vprašanje, kaj botruje slednjemu, ali anksioznost spalni paralizi ali spalna paraliza anksioznosti – odvisno od posameznika, vsakdo ve sam zase najbolje. )

@kiwiiii : nasvet tvoje zdravnice da obišči psihiatra res ni najbolj na mestu, če se že karkoli naredi in pošilja naprej k specialistom, bi rekel, da je najbolj primeren oddelek za nevrofiziologijo v ljubljanskem UKC, kjer opravijo tudi spalno študijo, v primeru da so težave res kronične in pereče, potem naj pa oni presojajo ali je potreben dodaten obisk k psihiatru ali ne. Seveda pa lahko nekdo z določenim zdravljenjem pri psihiatru malo omili strah in posledično lažje “zadiha” (če verjame)

Vse zgoraj navedeno je pa seveda le ena plat, morda pomaga na začetku, a ponavadi ni dovolj za dokončno razrešitev spalne paralize.

Kot je napisala TRINISTAR in tudi nekateri drugi med vami, če vam uspe premagati strah, ko ste nemočni, morda imate občutek, da lebdite nad posteljo, okoli vas pa se vrstijo strašni dogodki, najsi vam kaškna entiteta sedi na prsnem košu ter onemogoča dihanje, slišite glasove, .. skratka, če si upate iti skozi vso to pestro dogajanje, da poskusite za spremembo sprejemati dogajanje okoli vas, namesto zavračati, bežati, odbijati, prepričan in vem, da se izkušnja obrne v nekaj lepega.

Poti sta dve.
Ali stopate po poti budnega stanja, psihologije, poskus ugotovitve kaj je tisto, kar vas “paralizira” v življenju, morda trenutna življenjska situacija, ki se kar ponavlja, je monotona in vam daje občutek nemoči pa naj bo to partner, služba.. karkoli, način življenja, strah živeti v skladu s svojimi željami, si jih priznati ter nekaj spremeniti na sebi. Prepričan sem, da vsakdo, ki se spopada s temi težavami, lahko pri sebi najde nekaj, kar ga je pripeljalo do teh stanj. Če so spalne paralize pojav, ki se je pojavil v poznih najstniških letih, ali tam nekje do tridesetega leta, je težava ponavadi prehodna in jo je lažje odpraviti.

Malo bolj trdovratne spalne paralize doživljajo tisti, ki se s tem soočajo že od mladih nog, od ranega otroštva, tudi sam se lahko štejem tu, saj se mi je prvi pojav zgodil pri 4. letu starosti ter bolj ali manj frekventno pojavljal še nadaljnih 20 let in sam še posebej dobro razumem, kako vrstniki in družina ponavadi niso tisti, ki lahko ponudijo relevanten odgovor ali rešitev za, vsaj v mladih letih zastrašujoče dogodke.

Če si dovolim dodati še nekaj malega iz področja ezoterike, menim, da se spalne paralize dogajajo ljudem ki so bolj občutljivi ter dovzetni za vplive energij, kar pa ne pomeni da so šibki, ravno nasprotno, da so močnejši, le morda nekaj usmeritve in prisluh svoji notranjosti je potrebno. Zato vam vsem čestitam za prehojeno pot, da še vedno hodite navkljub strahovom in težavam! Krasni ste.

Metode ni. Metoda sama po sebi nikoli ne pripelje do razumevanja. Pripelje le do izboljšanja ali poslabšanja situacije, oboje pa zopet pripomore k dokončnemu razumevanju, kjer se težave povezane s spalno paralizo (lahko se seveda prenese tudi na druga področja življenja) bodisi kompletno nehajo ali pa pretvorijo v eno zares lepo izkušnjo.

Katerikoli pristop, zunaj (psihološko, budno stanje), ali znotraj (dejansko soočenje v trenutku paralize), slej ali prej pripelje do rešitve, oboje je isto in vas zaziba h komplemntarnosti drugega, kjer se na koncu izničita in stvar potem .. razumete.

Morda malce daljši prispevek, a še vedno splošen. Različni smo si le po zgodbah, katere tlakujemo tekom življenja, zato vsakdo ubere malce drugačen odtenek, malce drugačen pristop.

Za kakšna dodatna morebitna vprašanja sem pa vedno na voljo.

Pa radi se imejte!

Lp,

Gorazd