Sovražim svoje starše
Antidepresive ti mora predpisati zdravnik. Psihiater. Torej najprej k osebnemu po napotnico, potem k psihiatru, ki predpiše terapijo in tudi recept.
Jaz sem antidepresive jemala dovolj dolgo, da sem ugotovila, da ni nobene razlike. Še vedno sem imela enake zdravstvene težave, psihične mislim. Tako, da sem jih enostavno nehala jemati – sem šla k psihiatru in razložila svoje videnje in počutje, in enostavno sama prenehala z jemanjem tablet. Mi noben zdravnik ni oporekal. Od takrat se mi je stanje izboljšalo predvsem skozi to, da velik delam. Garam do onemogolosti, nato zvečer padem v posteljo na smrt utrujena, nimam časa misliti. Vsake toliko me ujame en val slabega počutja, s katerim se nekako spoprijemam tako, da se zjočem če se le da in nekako s tem zdravim. Poskušam čim manj na druge vplivati in druge motiti takrat, ko sem slabe volje pa je. Takrat se izoliram pač. Sem pa zdajle s številnimi psihiatri govorila o antidepresivih in pomirjevalih: prav vsi so mi odsvetovali uporabo tablet – da tablete uničijo še tisti zdravi del nas. Tako, da ne vem kaj in komu verjeti.
S psihoterapevti sem tudi jaz imela slabe izkušnje. Se je zgodilo, da so mi pomagali do te mere, da sem v glavi imela zmešnjavo in kar naprej premlevala o pretekosti, kako hudo je bilo ipd. Nobeden pa mi ni dal napotek kako naj se tega znebim, kako naj si pomagam, da me tovrstna premlevanja ne zasužnjijo. O cenah pa raje ne bi komentriala sploh zato ker sem imela slabe izkušnje.
Zadnje čase sama ugotavljam, da je vse skupaj ena mora in iluzija. Se mi zdi, da ne tablete in ne terapevti ne morejo pomagati. Da se je treba dejansko sam s tem spoprijeti, oziroma svoja čustva, obnašanje in vse kar smo vzeti za svoje in se ne maltretirati s tem kaj vse smo preživeli / doživeli, kaj se z nami dogaja, zakaj ipd. Se mi zdi, da bolj ko se s tem ukvarjam, slabše je. Eni ljudje so veseli, kar naprej imajo nasmeh na ustih, eni pa smo žalostni. Jbg. Pač tko je. S takšnim pedigrejem kakršnega smo dobili, zagotovo ne moremo z nasmehom hoditi okoli 24h na dan. Jaz se kdaj pa kdaj iz srca nasmejim, ma čedalje manj.
V prejšnjem postu sem mislila na ljudi, ki imajo zdravo sliko o sebi in so sposobni preslišati Negativna mišljenja in zbodljivke drugih. Dejstvo je pač, da je večina ljudi zagrenjenih, ljubosumnih, zahrbtnih in čaka priložnost, da se strese na nekomu. Zato je treba imeti kar debelo kožo, da preživiš, da kljub zlonamernim komentarjem ali nepremišljanim komentarjem drugih, ohraniš zdravo samopodobo in samozavest.
So določeni ljudje v naši bližini, ki v nas znajo zbuditi slabe občutke in aktivirati bolečino. Sama sem se začela spraševati zakaj te ljudi prenašamo? Jaz se čedalje bolj usmerjam v to, da se bom čim več izolirala. Ohranila bom krog ljudi, ki ima pozitiven odnos do mene, ki je tudi zdravo kritičen do mene – kateri mi lahko kadarkoli dajo nasvet in katere sama vprašam za nasvet, od ostalih, unih prikolic in plehkih, se bom distancirala. V tem trenutku se mi zdi to najboljša rešitev. Ugotavljam tudi, da čim manj opravka imam s temi negativnimi ljudmi – ki so moji sprožilci, bolj sem stabilna, bolj sem usmerjena v svojo prihodnost, bolj sem pozitivna, manj psihičnih težav imam in tudi občutljivost se zmanjša. To pa ugotavljam zato, ker vidim kako me vsakič vrže iz mojega tira, en tak bedak, in koliko časa potrebujem da okrevam.
Samo s spremembo sebe ne bomo zmagali. Lepo je spremeniti sebe, ozdraviti v smislu, da vemo kaj je dobro za nas in kaj ne, katero naše obnašanje / lastnosti / vrline / slabosti imamo radi pri sebi in katere ne, potem pa je treba ukrepati in tisto kar ni dobro izločiti. Vsaj jaz tako dojemam sedaj, ko sem že nekaj dala čez. To je tko kot tumor- dokler ne vzamejo ven oboleli del, poti k ozdravitvi ni. Je pa problem, da je naša družba naravnana tako, da ljudi ki ti povzročajo bolečino in se nespoštljivo obnašajo do tebe, enostavno ne smeš in nimaš pravice izločiti iz svojega življenja. Ker če to narediš, doživiš napade iz vseh strani ipd. Se mi pa zdi dobra taktika, da si skoz zaposlen in nimaš časa….se pol sami odstavijo. S tistimi tapravimi pa itak sam poskrbiš za ohranitev odnosa.
Sama se pripravljam na to, da naredim čistko tudi med družbo. Se mi zdi, da je kar nekaj plehkih ljudi okoli mene, ki me res znajo spraviti v slabo voljo in zbuditi vse slabe občutke. Ugotovila sem, da je treba pazljivo zbirati s kom se družim in tudi druženje omejiti. Žal je tako….
Še en pomembna stvar, ki sem jo ugotovila je ta, da do sproženja česarkoli pride ko nekdo posega v moj osebni prostor – ko realcija ni več npr. površna, poslovna, – ko nekomu izdam svoje osebne stvari. Imam občutek da takrat ko kakšni prijateljici povem kaj osebnega, si avtomatsko vzame pravico da potem moje osebne lastnosti ocenjuje….da mi potem govori kaj bi morala, kako ipd. V resnici pa malo kdaj me zanima nasvet drugega, bolj gre za pogovor pač. Ne vem, če kupim nekaj v modri barvi in to povem prijateljici, ne potrebujem njenega zasliševanja zakaj v tej in ne neki drugi barvi. Vsi ljudje pa tega ne razumejo tako. In potem postane naporno….v takšnih odnosih. Naenkrat si analiziran, obsojan, ocenjevan, ipd. In takrat jaz osebno dobim odpor do takšnih ljudi. Jih enostavno ne želim več v svoji bližini. Je pa res malo takih, ki ne nergajo kar naprej, ne delijo nasvete drugim kar naprej….
V službi recimo sem imela najmanj težav, ko sem se držala bolj zase in ohranjala le poslovne odnose. Takoj, ko nekomu dovolim, od sodelavcev, da mi pride bližje, da karkoli osebnega o meni ve, nastanejo konflikti. In te napake pač ne ponavljam. V službi ohranjam distanco. Je pa težko, ker so ljudje danes dobesedno zlobni in iščejo načine in poti, da te uničijo, kakorkoli….
Ljudje so kakršni so in na to nimamo vpliva, edino orodje, ki ga imamo smo mi sami. Dokler ne predelamo ( vsak na svoj način) naše pretkelosti bo še vedno obarvala naše videnje sedanjosti. Pa tudi naše odnose. Svet ni ne dober, ne slab, cela paleta ljudi in situacij je, od nagrših do nebeško lepih. Na nas je , kaj izbiramo in kako vidimo.
Če gleda 10 ljudi slona od blizu, bo eden potem slona opisal kot rep, drugi kor rilec, tretji kot……šele potem ko se odmakneš in stvari poskušaš videti takšne kot so v celoti lahko vidiš realno sliko.
Ali pa, ko hodiš po enainisti ulici in tarkat, ko si dobre volje, ko si zadovoljen sam s seboj se ti zdi lahko čudovita, kdaj drugič zločesta. Pa je vseeno vedno ena in ista ulica.
Zdravljenje preteklosti z motenimi starši je dolgo in tudi naporno. Vendar se da. Treba je iskat kakroli, da se premikaš naprej -brati ,se izobraževati, govoriti, početi kaj lepega,,,,karkoli, kar deluje, da se vozli začnejo sproščati ( zgolj samo delo je začasn oddih od poti, ki pa te še vedno čaka) . Včasih se je treba tudi ustavit in malo zadihat in počakat. Vendar lahko življenje tako veliko ponudi ( četudi se kdaj ne zdi tako) da je škoda dolgo na mestu bit . Če sem že danes bolj pesniška 🙂 bi še eno prispodobo o žabi, ki je padla v mleko, pa ni mogla ven in je brcala, brcala, brcala ( četudi se je situacija zdela brezupna) vse dokler se ni zaradi njenega brcanja naredilo maslo in je lahko splezala ven.
Ne glede na situacijo v kateri smo ( ali občutke v katerih smo) pa smo mi tisti, ki imamo krmilo v roki – bomo situacijo sprejeli tašno kot je ( in nehal zgubljat energijo s kaj bi , če bi, kako lahko…) in iz nje potegnegnili totalni maksimum pozitivnega ali se bomo v njej zataknili in v negativnem iskali vzroke, da ne gremo naprej.
GittaAna
Otrok v sebi,
prepoznam se v tvoji zgodbi, edino s to razliko, da me niso tepli, princip je pa isti.
svojo zgodbo sem že napisala sem gor.
preden sem našla MON in ta forum, sem se počutila kot ti, in preveč časa zgubljala v preteklosti, govorim v letih. najbolj mi je pomagalo da berem knjige, raziskujem, tukaj sem dala tudi tvojo trenutno fazo skoz, ko sem žalovala za svojo mamo, očetom, bila veliko jezna in podoživljala sebe v nekih situacijah, se tepla po glavi, ker nisem Ok odreagirala, ko sem se spraševala Zakaj so taki. potem se mi je 1x celo zdelo, da obvladujem situacijo, da nisem več tako občutljiva, da se jim ne pustim, pa ni bilo čisto res.
pika na I je bil ta forum, tukaj sem zares dojela, da njim ni pomoči, da meni ni pomoči dokler mislim, da situacijo obvladujem, s takimi NE moreš zmagat, so predobri v tem kar počnejo ves čas. vmes je bilo nekaj razočaranj, ko so mi spet pokazali, da ne štejem, ne jaz ne moje misli, želje ali zdravje, moji ostroci. pa sem spet brala forum, oklestila stike, tudi telefonske.
manj ko je bilo stikov, klicev, bolj je bil mir v mojem domu, malce nenavadno…., zdaj ko nimam stikov pa je sploh ok. zakaj sem stike prekinila? ker se mi je mešalo, ker se mi je zdelo da me bo razneslo. skozi leto sem ponotranjila dejstvo, da so bolni, dokončno neozdravljivi in da tukaj ne moreš naredit nič. to dejstvo mi je bilo tako dokončno, da sem se odnehala trudit zanje. seveda se nanje še spomnim, a ko se to zgodi, preusmerim misli, spomnim samo sebe, da si noben normalen ne želi stikov s takimi zmaji. ustavim svoja razmišljanja o preteklih “krivicah”.
stiki so prekinjeni, osebne travme pa ostanejo, to bo šlo le počasi na bolje. ne moreš bit nabildan s samozavestjo, če si odrasel v taki hiši, prestrašenost ostaja, občutek zapuščenosti.
ko preideš to fazo jeze, potem se lahko stvari umirijo. zdaj sem 40 stara, pa lahko končno rečem, da me ne ganejo, lahko se spet oglasijo s kakšno svojo foro (pa se ne), pa se tega več ne grem.
tudi če me kdo vpraša, kako so “moji” rečem samo nič novega, prijatelji pa vedo, da nismo na isti frekvenci, pa da nismo več toliko v stikih. se ne sekiram, ljudje potem niti ne sprašujejo več tega.
srečno!
http://www.bukla.si/?action=clanki&article_id=1232
Če škripa med hčerjo in materjo
Draga ‘otrok v meni’!
To je link do knjige, ki je cele praznike nisem mogla izpustiti iz rok. Prebirala sem že marsikaj v tej smeri, a ta knjiga mi je res dala pravi ‘aha’ efekt. Močno priporočam. Jezik je poljudnoznanstven, razumljiv, obogaten s primeri.
V knjigi sem našla sebe (najprej angelka, nato ubežnica), našla svojo mamo (tip maščevalke) ter na koncu priporočilo, konkretne napotke, kako se znebiti bremena, prav to, kar se sprašuješ ti.
Ko prebiram tale forum, ali pa članke, prispevke glede celjenja otroških ran in kako te vplivajo na nas, odrasle otroke, ki smo že sami starši, me je prešinila misel, da bi bilo dobro, da bi imeli nekakšne skupine za srečevanje, da bi tam izpovedovali svoja izkustva, spoznanja, med sebi podobnimi. Pobožali otroka v sebi. Kaj menite?
Starši, ki jih nikoli ne pomniš kot starše, da si le kot izmeček sveta, ki nima nobene vrednosti, nobenega pomena, da si le tam, zato ker so te pač naredili, zato ker so morali dodelat sina in ker te pač zdaj imajo tam.. Ti pa si večno v svetu zgubljen in sploh ne veš zakaj sploh si. Vse dni življenja tiho jočeš, se večno sprašuješ, kje je tvoje mesto, kako bi lahko bilo vse čisto drugače, zakaj sploh dihaš, zakaj se trudiš… Zakaj, zakaj. Zakaj take pošasti si drznejo imet otroke, da si celo življenje samo nek izmeček sveta brez pomena. Vse dni nosiš to z sabo in se iščeš. A se nikoli ne boš našel, ker te svet nikoli ne bo sprejel, če ti to ni bilo dano od staršev. Vsem na svetu bi samo jokala, iskala ramo. A ta rama ne obstaja. Staršem kot so bile te pošasti, pa to tako ne briga, niti jim nebi bilo mar. Povrh pa nebi mogli več ničesar spremenit, ker je škoda tako že storjena. Starš oz Pošast, ki mi nikoli ni rekel, da si naj umijem zobe, ki nikoli ni vprašal kako sem, kakšne imam želje in interese, da bi me nekako spremljal in imel interes do česarkoli okoli mene.. No motim se, v cerkev sem morala redno hodit, da sem se pripravljala na posmrtno življenje, ni omembe vreden kot kakšen starš. Kričala bi, kako jih sovražim, kako so bili uspešni, da se vsak dan počutim kot mrtvec in si samo želim umret. A to v cerkvi prepovedujejo in da jih je treba samo spoštovati. Spoštovanje si je treba prislužit.
Draga Martina 81, tu se lahko izrazite in izlijete svojo bolečino, z nami podelite svojo izkušnjo. V kolikor ste brali prejšnje poste ste verjetno ugotovili, da je odsotnost pristne starševske ljubezni in skrbi, varne navezanosti….rdeča nit vseh odraslih, ki se pozneje soočajo z notranjimi stiskami, dvomi, občutki manjvrednosti, nevredne ljubezni. Niste sami, doktrina oziroma posledice katoliške vzgoje v smislu brezpogojnega spoštovanja staršev in t.i. brezpogojne ljubezni pa so oziroma morajo postati stvar preteklosti oziroma moramo z njimi opraviti (odlična knjiga STRUPENI STARŠI). Spoštovanje si moramo zaslužiti. Držite se in vse dobro, Leonida