Najdi forum

Sovražim svoj karakter

Na živce mi gre lasten karakter in moje obnašanje, vendar ga ne znam oz. ne morem kontrolirati. Sem hitre jeze, ukazovalna, posesivna, ljubusumna, vse mora biti po moje (če se kdo z mano ne strinja, poskrbim oz. naredim vse, da je na koncu le po moje), sem zavistna in v vseh ljudeh nenehno iščem napake, nihče mi ni po volji … vendar se svojega obnašanja zavedam in resnično ne želim biti taka, pa vendarle ne morem glede tega nič storiti.
Seveda imam tudi nekaj dobrih lastnosti, čeprav se mi zdi, da vedno manj… včasih sem npr. rada pomagala drugim (je kar nekaj stvari, ki jih obvladam in me drugi radi prosijo za kakšno uslugo), zdaj pa to delam z muko in jezo, vse mi je težko – včasih se uspem toliko kontrolirati, da tega ne izrazim navzven, včasih pa koga prav grdo napadem in zavrnem (ne uspe se mi zadržati).
Posledično ne maram druženja in obiskov (po pol ure druženja postanem kar živčna), najraje sem sama … ko pa sem sama, mi spet ne ustreza… kot da sploh ne vem kaj bi rada oz. nisem v nobeni situaciji zadovoljna. Sem naveličana in zafustrirana in dober primer osebe, ki jih drugi prezirajo.
Je sploh možno spremeniti lasten karakter?

 

Samo prijavljeni uporabniki lahko vidijo priponke.

Zafrustrirana

Značaj ne, vedenje definitivno, pogled na svet delno.

Pa če smem iti po tvojem seznamu:

– hitre jeze,
Čustev se ne da “spremeniti”, odziv pa. Poišči in *vadi* kakšne vaje za sprostitev npr. Dihanje, štetje do/od 10, meditacije, aromaterapije, joga itd. Ter imej rutino. Primer: zjutraj vstani dovolj zgodaj, naredi 15min joge/meditacije, in si planiraj za 30min kavico in sudoko pred službo … (Imaš dovolj manevrskega prostora, da te vsakdanja *** ne iztiri in ujezi), ko te nekaj ujezi naredi globok vdih ali dva in kontroliraj svoj odziv, ko prideš domov imej najprej sprostitev, obveznosti, potem pa si pripravi za naslednji dan in uredi, vse kar bi te zjutraj ujezilo.

– posesivna, ljubusumna, zavistna
Tu lahko samo racionaliziraš in se vaše poglabljaš: je tudi odvisno ali si do predmetov/materialnih dobrin ali tudi oseb.
Npr. Te “prime” da ima sosed nov avto – vprašaj se zakaj. Običajno gre: ima nov avto, zakaj? Ker bi jaz tudi, zakaj? Ker bi se v njem peljaja, zakaj – saj imam avto, kaj je z mojim narobe?…
Na koncu običajno prideš do kakšne tako butaste teorije, da se počutiš neumno ali pa najdeš motivacijo za pridobitev npr. Ljubosumna sem na sosedov novi avto, ker nimam avta in mi gre na živce hoditi z avtobusom – bom začela malo šparati tu in tam.

– ukazovalna, vse mora biti po moje (če se kdo z mano ne strinja, poskrbim oz. naredim vse, da je na koncu le po moje),
Tu pa je velik problem (vsaj po mojem mnenju), začni pri uveljavljanju osebnih meja sebe in drugih. Zdaj če pride kdo k tebi na obisk in želiš, da se preobuje – tu je 100% tvoja pravica odločanja; če si ti gost pa si dolžna spoštovati pravila gostitelja.
Za vsako takšno okoliščino si postavi “fer ceno” – daj ceno, po kateri bi prodala ali plačala (ali pa se odrekla) pri zgornjem primeru bi bilo: če si ti obuta v gosteh nimaš pravice zahtevati, da se gost v tvojem domu sezuje (ni fer cena), če se sezuvaš v gosteh in se ti gost ne želi sezuti pa se odločili ali ga spustiš ovitega ali pa se odrečeš in zapreš vrata. Za trmo in izsiljevanje pri dostojnih odraslih ni prostora. Pika.

– v vseh ljudeh nenehno iščem napake, nihče mi ni po volji
To, da ti nihče ni po volji je tvoja osebna stvar in pravica – nisi dolžna biti z nikomer prijatelja, si pa dolžna dostojno ravnati. Npr. Ti si lahko o natakarici misliš kar si želiš, če naročiš kavo jo moraš plačati in uporabiti prosim/hvala. Ob vljudnosti je običajno pozitivna reakcija in se tudi stopnjuje (tako kot ob nesramnosti negativne reakcije)… Vedenje in mišljenje sta dve zelo različni stvari.

Pač s stabilno spremembo vedenja pride do drugačnih reakcij, ki delno spremenijo “okolje”, posledično pogled na svet in izražanje značaja.
Veliko sreče in upam, da ti kakšen izmed mojih nasvetov pomaga.

Spoštovana “Potrpljenje je vrlina”, hvala za dragocene prispevke!

Pozdrav in vse dobro, Bernarda

Jaz imam enak problem. Sem v svojih dvajsetih in vse kar si naštela, občutim tudi sama. No to z zavistjo in ljubosumjem malo manj. Ampak včasih sem bila tako prijazna, mila, nežna oseba. Zdaj pa samo še ukazujem, odzivam se tečno in sitno, da si grem še sama na živce. Če ni po moje sem kar živčna. Uveljavljam svoje mnenje in svoje želje, pa čeprav drugim to ni po godu. Rada bi bila spet stara jaz.

Najdi si dobrega psihoterapevta to je prvo, da boš z njim lahko govorila o svojih občutkih itd. Kot drugo pa vrjetno rabiš več sprostitve. Najdi si nek hobi, ki te bo veselil in boš tako malo pozabila na frustracije. In pa preberi kakšno knjigo na to temo.

To, da si si upala priznati Oz. Da sama vidiš kakšna si je že prvi in hkrati najtežji korak (veliko ljudi si tega nikoli ne bo priznalo) vse ostalo pa je odvisno od tega kako velika je tvoja želja po spremembi.

Vso srečo

Tudi jaz! Sem rak in preveč občutljiva, zamerljiva…vsaka napačna beseda me zelo prizadene in kar zablokiram….pa nikakor ne morem ven iz tega primeža….

Seveda lahko spremeniš svoje karakter oz samo sebe, ampak samo če si tega želiš dovolj močno. Če vidiš v tem prihodnost, da boš se sama dobro počutila. Če tega ni, potem ti ne bo uspelo.

Kar se naštetih občutkov tiče, vprašati se moraš zakaj se tako počutiš, ko prideš do tega. Npr ko si jezna, zakaj? Ker sem slabe volje. Kaj me je spravilo v slabo voljo? Zakaj dovolim, da to vpliva na moje počutje? Od kod imam miselni vzorec, da se vedno jezim? Odgovori največkrat pripeljejo na en in isti vzorec nezadovoljstva, kar največkrat pelje v otroštvo. Tu pa je za predelati veliko.

Vedeti moraš eno, ko boš pričela, ne boš ti se rodila nova oseba čez noč. Ta proces traja mesece, včasih celo leta. Isto ko obsojaš druge, poskušaj RAZUMETI zakaj so takšni? Morda nekdo reagira zato ker ima upravičen razlog. Dajem banalni primer … greš v trgovino in vidiš osebo, ki užali prodajalca. Zakaj? Utrujen je, ker ima doma bolnega očeta v zadnjem stadiju raka, ker nima niti 5 minut časa za sebe. A je njegovo obnašanje opravičeno? Seveda ne. A vidiš na kaj namigujem??

Ljudje smo si podobni, vsi doživljamo negativne čustva, samo naučili smo se jih kako sprocesirati, kje jih dati ven, kako se napolniti energije … tudi ti moraš najti SVOJ način. Ker to kar pomaga meni, ne bo nujno pomagalo tebi. Odraz tvojega reagiranja je samo v tem, da si nezadovoljna s sama seboj in ker nimaš nič razčiščeno. Začni. Morda začneš z terapijami, morda pa z knjigami? Ti veš kaj ti je boljše. Vsekakor predlagam Luise Hay – življenje je tvoje.

Najprej (sicer z zamudo) hvala za pohvalo ga. Dajčman, upam, da si je s sledečim komentarjem ne odslužim.

QueenOfHell

Že dolgo škripljem z zobmi od besa ob komentarju, da je potrebno “razumeti zakaj” se drugi vedejo grdo – pa ne zato ker bi predpostavljala kakšne zli namere s tvoje strani, temveč, ker se tako pogosto uporablja za zlorabo.
Zelo ekstremen primer: zakaj mi je partner izbil zob? Zakaj zakaj, je bila juha preslaba, mu ni všeč moja obleka, sem se zredila, ali je revček imel slab dan. Sigurno je nekaj, in če dovolj pomislim bom našla razlog zakaj sem si zaslužila – ali sem kriva in povzročila ali pa sem kriva ker nisem dovolj razumevajoča.

Pač to je konec te poti prevzemanja odgovornosti za čustva drugih in iskanja izgovorov za tuja dejanja.

Da ne bo pomote – ni vse črno-belo. Sodelavec z novorojenčkom je neprespan, zmačkana natakarica je tečna itd. Samo velikokrat je pa razlog sam individualna zloba posameznika, ki ne bi smela biti opravičevanj ali skrita pod olajševalnimi okoliščinami. Vsak pijan voznik ne pelje otročka na urgenco, vsaka “babica” s psom nima tako hude bolečine v križu, da se ne more skloniti za pasji kakec (za cvetlično gredo pa se čudežno lahko), vsak študent ne more imeti žura do jutra na vsak delavnik z jokčkanjem “mladost je norost”. Včasih je prav, da te ne briga.prav do sebe in prav do drugih.

Ta tvoja teoretična oseba v trgovini je žalila prodajalca, ker je “uboga”, zakaj pa ni ubogi tudi prodajalec – mogoče ima tudi sam očeta z rakom ali pa ima sam raka ali ima njegov otrok raka ali pa dementno babico ali novorojenčka itd. Kaj pa če to gleda nekdo, ki je v enako stiski ampak se vzdrži?
Poleg tega, da je tvoja teoretična oseba žalila prodajalca in ne dobila živčnega zloma ob paradižnikih in se na tleh jokala.

Iskanje zakaj je dobro, samo za spremembo svojega vedenja ali spoznanje, da moramo kaj sprejeti. Npr. Jezen sem ko je zjutraj umazana posoda v koritu – bom zvečer začel pomivati; sodelavec je tečen – vem, da ima novorojenčka, verjetno je neprespan, bom vprašal, kako mu odgovarja očetovstvo in če rabi kavo, ko mu bom naložil delo za katerega je plačan.
NE VELJA oziroma je škodljivo, ko se začnemo zaJ npr. En mi je na parkirišču podrajsal avto – mogoče se mu je mudilo na urgenco, ooo en je pljuval po pločniku, mogoče pa ima poškodbo vratu in obe roki zlomljeni, in zato ne more pljuniti v robček ali pa pod kotom 45° v travo.

Pač še vedno je potrebno razlikovati med čustvi, mišljenjem in dejanji, ampak velja pa za vse enako. Ni greh, če ob primiticu, ki vsako jutro vrže ovitek od sendviča na tla, ker se mu ne ljubi narediti (dejanske) tri korake do koša, želeti da bi ga smetar povozil in naredil v tetraplegika (zato, da se končno neha), narediti pa tega ne smeš. Vsak si želi biti komot, ampak odgovornosti za svoja dejanja pa ne prevzema vsak.
Če voziš preko omejitve imaš za prevzeti odgovornost in kazen – vseeno če se hitiš v bolnišnico ali se ti ne ljubi voziti po omejitvi.
Pravilo poznaš, posledice poznaš, če se odločiš voziti ob 3h zjutraj 60 pred osnovno šolo – ja, ob 3h zjutraj tam nimajo otroci kaj za početi, prazna cesta, vidljiva cesta, AMPAK če te policist ujame imaš za plačati kazen, če nekoga zbiješ si vozil prehitro. Pač. Se počutiš krivega (ne odgovornega, ampak krivega), da si ob 3h zjutraj pred osnovno šolo vozil preko omejitve – ne, omejitev je za šolarje, ki jih ob 3h zjutraj ni pred šolo.

Dandanes so črno-bele mantre čist preveč pogoste, in so izgubile svoj razlog.
Svoja čustva in mišljenja razčiščuješ, zato, da jih ne ponavljaš, tuje vedenje obrazlagaš zato, da se ne ponovijo, če histerično iščeš krivdo boš vedno najdem en “mogoče”, treba je sprejeti, da se včasih stvari pač zgodijo.
Mogoče je šef tečen ker ima doma sina na heroinu, mogoče je tečen, ker ga odtenek tvoje šminke spominja na pokojno mati, mogoče se je basal z junk-foodom in ga želodec boli, mogoče pa je imel prazno rolo WC papirja… Nobenega ne briga v nedogled ZAKAJ.
Če ti zagodrnja ob kavi, je pač tečen, če ti ta 10ič vrže koš za smeti v glavo ga prijaviš na policijo. Briga te ZAKAJ!!!! Če nisi naredila nekaj zelo neprimernega ni olajševalnih okoliščin.

Pa sploh še nisem začela vidika te mantre “meni se je zgodilo, zdaj pa lahko naredim drugim”. Če ti en zbije psa, ne moreš povoziti vrtca tujih otročkov, če te je trikrat po rit nimaš pravice z nožem klati mimoidočih na tržnici, če se ti kava polije ne moreš zažgati kavarne “jaz je nimam, nihče ne bo pil kave”…
“Hurt people hurt people” blablabla – to se vse ponavlja za izgovore gnilih jabolk, ki se jim ne ljubi potruditi.
“Kaj pa če bi ti bila nasilni alkoholik, ki pijan zbije otroka do smrti na poti domov ženi zobe razbiti?” – halo? A alkoholik postaneš čez noč? A je vsak, ki spije dcl rdečega nasilen, je vsak tezen nasilnež samo nerazumljen, je vsak alkoholik pijan voznik in vsak pijan voznik alkoholik?…
Nimam potrpljenja okoli nasilnega ali histeričnega iskanja krivde in neopravičljivega dajanja sočutja za vsako svinjarijo, ki se je *** zmisli narediti.

Pač zelo dolgo in razpenjeno mnenje, zelo sem občutljiva na vse okoli “samo dobro premisli zakaj si kriva za tuja dejanja”.
Ja – če te partner ujame pri varanju bo jezen, ti bi bila tudi;
če ti zob izbije, ker je na WC prazna rola zato ker “čuti” da si se poriv@la v trgovini s prodajalcem in njegovim lezbičnim haremom prodajalk, ker si se *nadeodorirala* za v trgovino DOKAZI- potem pa nimaš kaj za iskati ZAKAJ, ampak poklicati policijo.

pač res moramo biti vsi previdni okoli črno-belih mantr, ker so pogosto dvorezen meč.

Sama ne mores nic resiti,karakter lahki spremenis samo,ce predas iz srca svoje zivljenje tvojemu Stvarniku-Jezusu. On te je ustvaril in te v popolnosti pozna,vsako tvojo muko,zeljo,misel. Predaj svoje zivljenje Jezusu.

New Report

Close