Pozravljeni!
Stara sem 20 let. Že pet let živim zelo stresno in nezdravo. Konstantno sem pod pritiskom, jem neredno in nezdravo, nič ne skrbim za telesno aktivnost. Pogosto se od živčnosti kar tresem, zvija me v trebuhu, včasih popolnoma zblaznim, izubim razsodnost, vpijem, boksam blazino, stvari mečem po teleh.Mučijo me številni strahovi npr. strah pred vožnjo avtomobila, nenormalen strah pred nevarnimi virusi (hiv, sifilis, hepatitisi) ter strah pred drugimi hudimi boleznimi. Vse skupaj me omejuje pri študiju, odnosih z ljudmi in v čisto vsakdanjih zadevah. Ves čas sem okupirana z mislijo, da sem se okužila na stranišču, kjer sem se kljub blazni pazljivosti mogoče s hlačkami dotaknila školjke ali ko sem z izsušenimi rokami in uničenim zaščitnim kislinskim plaščem (zaradi pretiranega umivanja) prijemala prijemala kljuke na straniščih… Želim si začeti ponovno živeti normalno življenje pa vedno obupam, kar sem prepričana, da sem zaradi stresa in strahov, ki sem jim podvržena že toliko let sigurno že obolela za rakom ali pa bom za posledicami zbolela pri tridesetih, štiridesetih. Ne vem več kako naprej, izgubljam sebe in edine ljudi, ki so še ostali ob meni, ker ne zdržijo več ob človeku v kakršnega sem se spremenila. Kaj naj naredim, kako naj se rešim mislim, da sem si že popolnoma uničila življenje, da ni več smisla, upanja?! Ali se res ne da več ničesar rešiti ali bom res samo še zbolela in osovžena od vseh, ki jim na trenutke jokam, na trenutke pa jih napadam, umrla.

Pozdravljeni!

Znašli ste se v težkem obdobju življenja, v katerem prevladujejo panični napadi in nervoza. Prepričana sem, da je trenutno stanje odsev izkušenj iz preteklih dveh desetletij. Upam, da imate izbranega zdravnika, s katerim sta verjetno preverila delovanje ščitničnih hormonov. Če so ti v mejah normalnega, vam svetujem, ad začnete – v soglasju z zdravnikom – z jemanjem zdravil proti depresiji. V naslednjem letu, se bo tako vaše življenje obrnilo na bolje; takrat boste tudi uspeli bolj zdravo zaživeti.
Naj bo torej leto 2006 za vas srečno leto.

Danica Rotar Pavlič

mislim, da moraš resnično poiskati zdravniško pomoč, iz takšnega stanja človek ne more prebroditi sam. Stori to, ne boj se, pa četudi z zdravili. Brez zdravljenja se ti bo stanje poslabšalo. Nočem te strašiti, želim le, da storiš nekaj zase in preženeš svoje strahove.

Adela

Pozdravljeni!

Ponovno se oglašam, ker bi rada preverila, ali ste se dogovorili za pregled pri zdravniku. Bližajo se namreč prazniki in takrat so čustvene bolečine večje in še bolj skelijo. Vsekakor vam želim sporočiti, da niste osamljeni – z vami so uporabniki medoverneta, ki vam želijo vse dobro.

Danica Rotar Pavlič

Pozdravljeni!
Iskreno povedano še nisem izbrala dovolj volje, da bi se ponovno naročila pri psihiatru (nisem vam namreč omenila, da sem se pred dvema letoma že zdravila z antidepresivi zaradi anksioznosti, napadov panike). Nekako se mi zdi, da od psihiatrične obravnave nisem imela prav veliko koristi, da je bilo izboljšanje stanja samo posledica močne volje, ki sem jo izbrala že pred samim zdravljenjem in zaradi katere sem se za zdravljenje sploh odločila. Sedaj pa se nekako ne morem odločiti za ponovno zdravljenje. Mogoče zato, ker so se težave ponovno pojavile in v hujši obliki kot prvič, mogoče zato, ker je takrat vedno z menoj v čakalnici sedel moj tedanji fant, ki mi je vedno in najbolj od vseh ljudi stal ob strani,… sedaj pa bi se v čakalnici med preostalimi bolniki počutila še bolj osamljeno. Z družino kljub trudu strašev ne morem vzpostaviti pravega kontakta, ker nočejo razumeti, da nisem sama kriva, da se ne smilim sama sebi, da ne iščem nalašč problemov… Ne vem zakaj, a vedno, ko se znajdem v situaciji, ki bi bila lahko popolna, pomislim, da je sigurno v resnici kje kakšna težava, problem, skrb… ki bi lahko skazila celotno situacijo…in to vedno tudi najdem-pa ne namenoma, takšna sem že od nekdaj. Ne vem kako naj zberem moč, da se tokrat sama podam v zdravljenje brez opore drugih. Ali ni nobene možnosti, da bi se stanje izboljšalo brez zdravil? Saj včasih imam tudi dobre dneve, ko se zmorem bolj pozitivno razmišljati, nato pa spet pridejo dnevi, ko je vse črno in grozno.

Pozdravljeni!

Fant “gor al dol” – potrebno si je zastaviti cilj in ta je: “Sedaj se bom res izkopala iz godlje, v kateri sem!”. Niste sami krivi, ker nekatere kemične snovi v vašem organizmu delujejo drugače, kot pri večini drugih judi. Tudi človek s sladkorno boleznijo ni kriv, da se inzulin izloča v manjših količinah. Kot pri sladkorni bolezni velja tudi pri vas: kasneje kot jo zdravimo in obravnavamo, več zapletov ima in dlje časa traja, da jih odpravimo.

POGUMNO NAPREJ.

Danica Rotar Pavlič