Sovražim jih, ko govorijo….
Sovražim jih, ko govorijio, da se je rešila, da tako mora biti, da tako je pač življenje in podobne floskule….kako, da ne vidijo, da to ne more biti tolažba za nekoga, ki je izgubil ljubljeno osebo?
Kako lahko take govorijo? Ni se rešila, rešila bi se, če bi ozdravela, ne pa, da jo je bolezen pobrala in je pri tem morala še tako zelo trpeti, moja ljuba, ljuba mama…
Zakaj nisem več naredila zanjo, zakaj nisem večkrat šla k njej? Zdaj pa je prepozno….
To tako boli….
Včasih rečeš kakšno neumnost, ker ne najdeš bolj primernih besed. Tudi njim je hudo, ko te vidijo trpeti. Ne sovraži jih.
Ko te zapusti ljubljena oseba, se ti vedno zdi, da nisi naredil dovolj, da ji nisi povedal vsega in da bi lahko kaj naredil drugače… Nisi edina, ki te preganjajo te misli – a verjemi, da si naredila dovolj, če si jo imela rada.
Iskreno sožalje ob boleči izgubi.
NE MINE NITI DAN
Veš, da ne mine niti dan
Ko si želim vsaj sredi sanj
Da bi znal na drugi svet
Poslat poljub in par besed
In če bi bil tak dedek Mraz
Ki bi znal vrteti čas
Bi ga zavrtel nazaj
In te vrnil spet med nas
Dal bi ti srce
Da bi bilo za oba
In potem bi te zbudil
In potem bi te objel
In stisnil k sebi
In veš, da mi bo vedno žal
Da ti nikdar nisem znal ne pokazat ne priznat
Kako zelo imam te rad
Veš, če bi bil vsaj čarodej
Božji bič, radirka mej
Ključ za vrata večne ječe
Krojač usode, škarje sreče
Dal bi ti srce
Da bi bilo za oba
In potem bi te zbudil
In potem bi te objel
In stisnil k sebi
In veš, da mi bo vedno žal
Da ti nikdar nisem znal
Ne pokazat ne priznat
Kako zelo imam te rad.
(Z. Predin)
Hvala ti za vse to.
Saj vem, da ne mislijo slabo…..
Ne vem pa, zakaj je tako, da dokler je človek živ, ne pomislimo, da ga kmalu ne bo več, zakaj takrat ne naredimo maksimalno, vedno mislimo, saj je še čas, imamo občutek, da bo vse trajalo večno, ko pa je prepozno, nas zadene….a ni več poti nazaj. Žal. Dokler ne izgubiš, ne znaš ceniti. Ali se to tudi drugim dogaja? S tem moram zdaj živeti. Lahko bi mami več pomagala, ji prisluhnila, jo razumela…
Kar doživljaš sedaj je obdobje žalovanja, ki bo tudi pri tebi minilo. In potem ti bo lažje. Ostali ti bodo spomini na lepe trenutke, ki sta jih delili z mamo – te pa ohrani za večno! Verjamem, da si ji pomagala in jo razumela kot si takrat to najbolje znala, zato pusti, da ta občutek krivde mine in mami raje nameni kakšno toplo in lepo besedo v svojih mislih kjer bo večno živela…
Nikoli si nisem mislila, da bom čutila, kar čutim, da bom tako pogrešala mamo, s katero se nisva najboljše razumeli, me je znala velikokrat prizadeti s strupenimi pripombami, je vedno imela raje sestro, kot mene,….
Ampak jaz sem vedno hrepenela po njeni ljubezni. Sedaj je ni več in bi dala vse za še vsaj nekaj časa z njo, rada bi popravila za nazaj, ko ji nisem toliko pomagala, kot bi ji lahko, malo sem jo s tem kaznovala za njeno ravnanje do mene, ampak zdaj mi je neskončno žal….
Dokler imate živo mamo, pa karšnakoli je, pokažite ji, da jo imate radi, ker potem bo prepozno….
Te besede sem že velikokrat prej slišala, in jih ne upoštevala. Zdaj je prepozno.
“Ne mislijo slabo”, hvala ti za tvoje besede, ki so mi v tolažbo. Sončy, hvala tudi tebi.
Tudi meni ne pomagajo besede, da se je mama rešila. Zdravniki so se res trudili in mislila sem, da jim bo uspelo.
Jaz sem tudi včasih mislila, da me mama nima tako rada kot brata. Pa zdaj vidim, da ni bilo tako. Vsak teden sem si vzela čas, da sem bila par ur z njo in smo se pogovarjale. Oče je vedno rekel, da komaj čaka, da pridem. Meni se ni vedno tako zdelo. Smo bile prijateljice, čeprav je res tako kot ti praviš,bilo veliko strupenih pripomb. Takšna je pač bila, imela nas je pa vse rada.
Potem je zbolela in zelo hitro smo jo izgubili. V času bolezni sem se trudila, da sem peljala do nje v bolnico, kadarkoli sem se lahko. Skoraj vsak dan, uro daleč, kljub svoji družini in nikoli nisem vedela, v kakšnem stanju bo. Imela sem srečo, da sem bila pri njej dve uri prej preden je umrla. Prijela sem jo za roko, ji povedala da jo imam rada in da bomo nekje spet skupaj. Nasmehnila se mi je, čeprav prej ni odprla oči. Pojma nisem imela, da umira. To je bilo nekaj novega zame. Pogrešam jo in ni dneva, da se ne spomnim nanjo. Ponavadi sem bila pri njej ob sobotah popoldne. In zdaj ko je sobota in če si že prej ne naredim načrta, kaj bo takrat delala, se mi meša. Ni pravično, da je nimam več. Čeprav je župnik na pogrebnem sprevodu govoril, da je bog pravičen. Čakam sanje, ko bo prišla do mene in vem, da mi bo povedala nekaj lepega.
In veš kaj, ponosna sem, da sem imela takšno mamo.
Pri nas pa je bil ati alkoholik… dolga leta.. odkar se spomnim.. toliko smo pretrpeli.. to ni bil on.. potem je odšel oktobra lani (2010) na 3 mesečno zdravljenje in od takrat ni več pil.. komaj smo dojemali da se to res dogaja, bili smo srečni.. julija se je ponesrečil pri delu, umrl… zakaj ravno zdaj, samo pol leta nam je bilo lepo živeti z njim…
Velikokrat razmišljam… ko je še pil, sem si sama pri sebi mislila, da če mora piti, je pa bolje da ga ni… in ko je prišel iz zdravljenja, nam je bilo najlepše… a še vedno nisem bila 100% v njega, da bo to tudi naprej zdržal.. pri sebi sem si rekla.. če bi se zgodilo da začne nazaj piti, je bolje da ga ni… če pa bo ostal takšen kot je, se pravi trezen, pa naj nam bog vsem da 100 let življenja ali pa še več..
Zdaj ko pa nam je umrl se sprašujem.. ali bi on zdržal še naprej brez alkohola, ali nam ga je bog ravno zato vzel, ker je vedel da ne bo zdržal… ne da se razložiti kako smo vsi trpeli v času ko je bil pijan.. še vedno sem mnenja, da je bolje da smo sami, kot pa z alkoholikom.
Drugače pa mi ni žal da smo vložili toliko truda tudi mi, da se je ozdravil, in z njim srečno in v miru živeli vsaj 6 mesecev… res je težko verjeti, da bi ta sreča trajala v nedogled.. če pa bi trajala, (kar ne bom nikoli vedela) bi pa boga zelo obtoževala…
Vsaka čast atiju, da nam je dokazal in pokazal, kakšen v resnici je… škoda res, da samo za 6 mesecev.. 🙁
Hvala za tvojo izpoved. Ravno to je to, da ne veš, da človek umira. Zakaj nam niso povedali, da umira? Da je v zadnjem stadiju? Zelo sem razočarana nad našim zdravstvom, nad ljudmi, ki tam delajo. Nobene človečnosti ni. Ne morem pokazati na eno ali dve osebi, ampak večina jih je takih, to so brezčutni roboti.
Meni je mama že prišla v sanje pred nekaj dnevi in sem bila malo potolažena.
Tudi jaz mislim nanjo vsak dan in jo pogrešam.
Jaz in moji otroci smo izgubili tatija. Zadnje čase me vedno bolj prijemlje neka groza pred tem življenjem. Kako bom spravila gor štiri mladoletne otroke. Tam v zdravstvu res ni nobene človečnosti. Ko je bil moj mož na smrt bolan, so nama o njegovem stanju kar mimogrede povedali. Na koncu je kirurg po operaciji meni rekel: žal mi je. In potem boj in boj in boj. In potem smo izgubili. In zdaj, sovražim vse po vrsti, ko govorijo, češ, saj se je rešil, saj ga zdaj ne boli več, saj je Bog že vedel, zakaj ga je vzel. En drek pa tako govorjenje. Rajši nobenega od žlahte ne vidim, kakor da to poslušam in seveda zraven tudi moji otroci. Veliko sva skupaj ustvarila in trudim se to naprej peljati, okrog nas pa ljudje pametujejo in nam nasvete delijo in sicer taki, ki še niso nikoli probali, kaj pomeni živeti z na smrt bolnim človekom. Samo upam lahko, da bom zbrala toliko moči, da bom najine štiri otroke spravila do kruha. Pa čeprav trenutno brezposelna. Včasih res človek v taki stiski podvomi, kje je Bog?
Ne vem, če je to kakšna tolažba, ampak jaz vem kako ti je. Moj mož je umrl letos februarja, ostala sem sama z dvema otrokoma. Sicer za razliko od tebe imam službo, ampak imam prav take dvome kot ti – ali bom zmogla. Mojega je vzela nesreča in vse se je zgodilo kot strela z jasnega in še zdaj ko je že 9 mesecev od takrat še vedno ne morem dojet in vedno bolj ga pogrešam in kljub otokoma sem včasih tako zelo sama. Prav tako razumem kako težko poslušaš prazne tolažbe… Zato jaz največkrat jočem sama in ne pokličem nikogar, čeprav prijatelji pravijo, da so mi vedno na razpolago…
Ampak kljub vsemu gre življenje naprej…
Bodi močna, jaz se bom tudi trudila.
Meni je še vedno zelo hudo. Mislim na mamo, podoživljam zadnje dneve njenega življenja, ko nisem vedela, da so to zadnji dnevi. Kako bi le vedela? Še zdravniki, ki so menda vedeli, mi niso povedali, da so to simptomi umiranja. Zakaj tak odnos s strani zdravstvenih delavcev? Tega ne morem in ne morem pozabiti.
Kdaj mine ta bolečina? Mene kar zvije, ko sem na primer na istem mestu, kot sem bila, ko sem izvedela, da je umrla, in potem jočem in jočem.
Ne obremenjuj se z zdravniki. Jaz sem videla umirati taščo, bila sem dve uri pred smrtjo pri mami, pa je bilo vsakič drugače. Nisem vedala pri tašči, nisem vedela pri mami. Zdravniki niso bogovi, se pa trudijo. Vsaj naša izkušnja je takšna. Je pa danes en večer, ko smo bili včasih skupaj in mi je prav tako težko. Pojedli smo večerjo, moja družina, moj oče in tast. Lepo smo se imeli in vesela sem, da ju imamo. Tudi otroci jih dojemajo kot del družine.
Želim ti, da najdeš mir. Naj bo mama edno tvoja mama in naj te nanjo vežejo lepi spomini.
Hvala za vaše sočustvovanje z nami. Ja, je zelo težko to življenje, ko se znajdeš v taki situaciji, kot smo se znašli mi. Kolikor zmoremo, se trudimo za vsak dan sproti. Okrog nas pa reglja žlahta in drugi. Veliko je tistih ljudi okoli nas, ki jih” drži pokonci ” kvantanje in klepetanje, zelo malo pa je tistih, ki nam resnično pomagajo npr. pri spravilu drv,…Zelo veliko je na meni in včasih mi tudi malce prekipi vse skupaj. Vendar, če v času moževe bolezni nisem izgubila upanja, ga tudi sedaj ne mislim, pa naj bo naše življenje na tem svetu še tako kruto.
Ne mine dan, ne da bi se spomnila, kaj se je lani ob tem času dogajalo, v teh zadnjih mesecih njenega življenja. Kako je postopoma začela usihati, bolezen pa je vsak dan napredovala. Mi pa smo vse to gledali, pravzaprav ne zavedajoč se, da umira….
In če mi kdo reče: se spomniš lani septembra to pa to…jaz odgovorim: ne, iz lanskega septembra se ne spomnim nič drugega, kot agonijo, ki se je dogajala z našo ljubo mamo….
Še vedno boli…