stara sem 16 let.bulimio in anorexio imam ze 5let…obdobja stradanja in bruhanja se prepletajo in ne najdem izhoda.imas ti tudi taksne tezave?mogoce bi nam uspelo ce bi se o tem pogovarjale med seboj in si druga drugi pomagale..sj ostal folk ne razume kk je tezko pridet vn iz tega zacaranga kroga…ce si za odpis!!!!

Čaw
Tud jst sm stara 16 let pa sm tud jst trpela za anoreksijo in še zdej jo prebolevam,vleče se pa že 2 leti, sam mislm da sm se zdej že zlo zlo pozdravla. Ubistvu fora je sam u tem da se začenjaš met rad neglede kako izgledaš. Čim manjkrat misli na hrano in se zamoti s čim drugim, ubistvu hrana je sam zato da preživiš ne pa zato da jo zlorablaš (da je ne ješ al pa da jo potem izbruhaš). Probi počas jest majhne obroke 6x al pa 7x na dan, tko bo izbolšal tvoj metabolizem in se neboš prehitr zredla (da nebo šok za telo). In kadarkol daš kaj u usta ne pomisli da se boš zdej zredla, ker če boš negativno mislila se bo tko telo tud odzvalo in ti nebo predelalo hrane. Sliši se čudno sam je res, mogoče boš kasnej spoznala kaj ti govorim, sam nikol ne smeš met občutka krivde kar kol poješ.Predstavli si da je v teb neka punčka ki jo moraš negovati, jo imeti rad, se postavit zanjo…jo hraniti z zdravo hrano…in če jo boš mela rada, ji boš dajala hrano, veselje, srečo pol boš mela rada tud sebe. Vsakič ko pomisliš da se boš prenajedla al pa stradala pomisli na punčko v sebi (postala bo žalostna, jokala bo) in če neboš skrbela zanjo bo hudo. To punčko si moraš predstavljat kot otroka v sebi, sej veš otroka pa nebi nikol pustla stradat al pa da bi jokal al pač?
No men je sam to pomagal da sm si predstavlala otroka v seb kako ga hranim pa negujem, in če sm hotla stradat sm pomislna najn in je jokal, zato nebi nikol več nardila to. Upam da si me vsaj mal zastopla
Oglas se kej
Čaw

Lilija, to si pa tako lepo napisala-……

js se tut spopadam z anoreksijo,in tut ne najdem izhoda iz nje.mam jo že ud 12 leta,stara sm pa skor 16.strah me je,da me bo spremjala vse življenje.bla sem tut hospitalizirana in še wedno hodim na preglede.pred kratkim so odkrilio da imam osteopenijo.menstruacije nimam.kljub vsem tem,še vedno nemorem sama sebe prepričat naj normalno jem,oziroma si to rečem potem pa iščem kaj naj pojem,da bom vase vnesla čim manj kalorij.nevem kaj naj storim.

Pozdravljena Tašika,

v tvojem mladem življenju je toliko skrbi. Razumem, da te je strah. Ves čas se trudiš in upaš, da boš zmogla, pa pride dan, ko ne zmoreš in ti vse pade v vodo. Anoreksija je način, kako potlačiti probleme s katerimi se ne moremo soočiti. Mislim, da je tudi pri tebi tako.
Praviš, da si bila hospitalizirana in da še vedno hodiš na preglede. Pravilno počneš. Tvoje telo potrebuje hranilne snovi, da bo lahko živelo. Ti pa trenutno sama kot praviš še ne zmoreš jesti pravilno, čeprav se trudiš. Zato je prav, da obiskuješ zdravnike oz. kamor že hodiš, da ti vsaj v tem delu pomagajo. Bilo pa bi potrebno, da poiščeš tudi še dodatno pomoč, v smislu svetovanja, kjer boš lahko pogledala skupaj s svetovalcem kaj so vzroki za tvoje stradanje. Še vedno pa je pomembno, da hodiš k zdravnikom, ki so te do sedaj spremljali. Če se boš odločila poiskati pomoč nam lahko pišeš na [email protected] ali nas pokliči na tel. št. 01/25 11 602 (vprašaš za Ano ali za Tatjano), kjer ti bomo pomagali pogledati kakšna pomoč bi bila primerna zate, če si jo pripravljena sprejeti. Vedi, da boš sama težko našla pot iz tega. Lažje je ob podpori druge osebe, ki ti pomaga pogledati kaj se skriva v ozadju za tvojim načinom hranjenja. Razmisli in če se odločiš nam lahko pišeš.Kar pogumno.

Lep pozdrav,

Tatjana Romih

zdravo!
stara sm skor 16 let in imam že dobra tri leta anoreksijo..bla sem tut v bolnici 2 meseca..tkoj ko sem prišla iz bolnice sm bla že skor zdrava..zdej sm pa spet čis not padla..rada bi se končno znebila anoreksije..kr me ovira pr usaki stvari ki jo počnem..pa tut men se zdi d bi blo laži če bi se pogovarjala z kom ki se mu dogaja isto..tko da bi rada navezala sitke s kom takim..lp

Pozdravljena (Moychk),
gotovo ti je tezko, ko se tako mlada boriš sama s sabo. Anoreksija je resna bolezen. Motnje hranjenja ne “izginejo ” v dveh mesecih. Verjetno si v bolnici samo jedla, da si prišla na neko težo, ki je bila pogoj, da so te zdravniki spustili domov. Seveda moraš imeti redne obroke hrane. Tvoje telo se razvija in potrebuje energijo. Ne samo vitamine in minerale, potrebuje ogljikove hidrate, maščobe, beljakovine in vse ostalo, vebdar če si delala samo na tem, da boš imela redne obroke to ni dovolj. Ugotoviti moraš kaj je tisto kar te žene v stradanje. Kakšno moč ti to daje – skratka razmisli kaj ti stradanje prinese-pluse in minuse. Dobro bi bilo, ko bi se vključila v svetovanje ali v skupino, da bi skušala ugotoviti kakšni so razlogi za to, da ne želiš in ne moreš jesti. Na nek način gre za upor v tebi proti nečemu. Ti sama pa boš morala ugotoviti kaj je to. Skupaj s starši ali sama poglej/te kam bi se lahko vključila. Obstaja kar nekaj društev in organizacij, ki delajo na področju motenj hranjenja. Znotraj teh bi gotovo kaj našla zase. Lahko se obrneš na naše društvo ženska svetovalnica in prideš k nam na informativni pogovor-sama ali skupaj s starši. Skupaj bomo pogledali kakšna oblika pomoči bi ti najbolj ustrezala, pa tudi katera organizacija-odvisno ali si v ljubljani ali iz izven lj.
Naša e-pošta je [email protected], lahko nam pišeš ali nas pokličeš na tel. št. 01/25 11 602.
Upam, da boš našla kar iščeš, predvsem pogum za svoje okrevanje. Zavedaj se, da bo kljub trdemu delu prišlo občasno do padcev, ko ne boš hotela jesti, ker je to vzorec vedenja, ki ga poznaš. Ko boš raziskovala vzroke za stradanje in tvoj način življenja bo težko, vendar bo s časoma boljše. Lahko se pozdraviš vendar moraš biti trdno odločena, da si želiš pomagati in da imaš tega dovolj. Pomagaš pa si lahko edino tako, da se sama odločiš, da pomoč želiš. Nihče drug tega ne more storiti namesto tebe.

Želim ti veliko sreče v življenju in pazi nase,

le pozdrav

Tatjana

sama sem že napisala svojo zgodbo (moja zgodba..).
rada bi vam pa povedala da kot je Lilija rekla moreš sam sebe vzljubiti pa se imeti rad takšen kot sii..
Je pa težko saj so ponavadi okrog na punce ki komaj čakajo da bodo tekmovale katera bo bolj suha.se med seboj primerjajo in tako naprej.. To te pa potem odvrne od tega da bi se sam začel zdraviti, enostavno ne moreš biti drugačen zato ker so okrog vsi obsedeni in te je strah kako bo če se boš zredila..zdi se ti da bodo potem druge zadovoljne ker imajo eno “konkurenco” manj..