Včeraj so imeli v razredu moje hčerke ponovno predstavitev, kaj pomeni biti gibalno oviran. Prisotni so bili razredničarka, psihologinja, ravnatelj, defektologinja, vabljena pa tudi oba starša sošolca od moje hčerke, vendar pa nista prišla. Tudi sošolec moje hčerke je bil odsoten – zjutraj je bil v šoli, na predstavitev pa ni prišel.

Predstavitev je bila izvedena zelo lepo. Užalostila pa so me vprašanja sošolcev in sošolk od hčerke: “Ona potem ni klovn?” “Ne nastopa v cirkusu?” “Ne zabava otrok?” in podobna. Vidim namreč, da so tudi ostali njeni sošolci in sošolke že začeli verjeti, da je spaka in klovn. Vsi smo jim z veseljem odgovorili, da ni klovn, da ne nastopa v cirkusu in da ne zabava otrok s svojo gibalno oviranostjo.

Na koncu predstavitve so otroci bolje razumeli, kako je z mojo hčerko in upam, da bo zdaj bolje. Skrbi me le, da ni bil prisoten tisti sošolec, ki moji hčerki govori, da je spaka in se znaša nad njo. Je pa defektologinja rekla, da bo poskusila se pogovoriti še s sošolcem moje hčerke, ki je bil tega dne odsoten, ker to res ni vljudno, dodala pa je še, da je razžalitev kaznivo dejanje in ker za otroke odgovarjajo njihovi starši, so starši lahko kazensko odgovorni. Rekla je, da naj to prijavimo policiji.

Kaznivo dejanje smo prijavili in zdaj bomo videli, kaj bo.

Obupana, super ste to naredili, res super. Za moje pojme in po mojih izkušnjah je to tista prava pot, da se premagajo predsodki, da otroke poučimo, saj so veliko bolj dojemljivi, kot smo “ta stari”. Naredili ste veeeeeeeeelik korak naprej. Ponudili ste roko – če jo kdo ne želi sprejeti, je to njegova stvar, za katero pa vaša družina, niti vidva kot starša nista več odgovorna. Sošolec je eden in če so drugi prišli, je večina le odnesla nekaj od predstavitve. Vprašanja so pač taka, kot so, gre za 6 letne otroke, ki verjamejo, kar slišijo. Bolje, da so jih izrazili zdaj in se jih razčistili, kot da bi ostala neizgovorjen. Bravo, vsa pohvala in priznanje!!

Zanima me, kaj so to otroci z motnjami vedenja in osebnosti? Razmišljam, da bi mogoče lahko sošolcu moje hčerke dali odločbo otroka z motnjami vedenja in osebnosti, da bi se šola bolj ukvarjala z njim… Vedenje ima že neprimerno, prav tako pa je v nevarnosti tudi njegova osebnost…

Bravo gospa. Nekateri starši ste resnično levi, ko bi le jaz imela takšna starša…
Naspolšno se mi zdi, da v tej družbi vedno nekdo potrpi in to je navadno šibkejši. Tisti ta nasilni, ga kar naprej terorizirajo in ga kar naprej prepričujejo, da je on kriv.
Jaz se še spomnim zasmehovanj športnih pedagogov pa trpinčenja sošolcev, marsikateri odmor se je končal na stranišču, kjer sem imela vsaj malo miru, pa so me tudi tam našli. Si predstavljate na WCju sem preždela glavne odmore?! Da o tistem, ker sem imela nekoliko krivo hrbetenico sploh ne govorim… Da naj počakam, da nisem primerna za izbrano srednjo šolo… Tako pred celim razredom… Ja to je res žalostno in trpko…
Ampak kakor koli meni je uspelo, a tista grenkoba v meni bo ostala. Zato pa pravim bravo, ker ste se postavila za vašega otroka neglede na izid, to mu bo najlepša popotnica v življenju.

obupana2
Se pridružujem mnenju mami otroka z ADHD :
Bravo, vsa pohvala in priznanje!!
Prav vesela sem, da ste v šoli našli nek skupni jezik.
Ko bo spet kak problem ukrepajte takoj in ne pustite se voditi drugim, temveč zaupajte sebi…
Bodite kot pravijo za vse nas: sitna mama….
Pa prijetne pomladne dni vam želim.

Tole sem poudarila, ker se mi zdi ključno sodelovanje šole in staršev.

saj ne morem verjet..res ne.ampak žal tako je, otroci so ogledalo staršev in ta razvajen joj ne vem kako bi ga poimenovala je kopija svojega omejenega očeta.
imam 4 letno hčer,in me takih bedarij (je klovn, …) NIKOLI ne vpraša, ko se igra ali sreča otroka s cerebralno paralizo. Čeprav zna bit včasih egoistična (ne posodi igrače itn.) sem res vedno ponosna na njo, kako se razume in zna razumet otroke. imam prijateljico, ki ima hčer z več diagnozami, kakor koli, med drugim tudi tepe sebi in druge, skoraj ne govori,itn. in RES nikoli ni problemov, ko se igra z njo.
jaz bi, če bi se moja hči tako obnašala, do katerega otroka, kot se ta pamž, do Vaše hčere..ne vem ponorela.sram bi me bilo.pa kaj je njihov razvajenec da rabi dodatno pomoč?kaj si mama noče nohtov umazat za igro z njim?ali ati nima časa (znanja) da bi z njim sedel ob knjigah??
ne razumem res ne,pa ne otrok,ampak takih tupih staršev!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
sicer pa ima Vaša hči res privilegije-ima starše, ki so vredni te besede, tisti mali pa ima revež neke zaostale omejene čudake
se opravičujem besednjaku,ampak take stvari me pa res…uh!!1

Obupana,
jaz ima tudi otroka s CP, 1, stopnje. A mi lahko samo opišeš kakšne težave ima vaša hčerka? Moj otrok je še majhen a se še predobro zavedam, da so otroci lahko zlobni in skušamo hčerko pripraviti na vse to. Sej ne vem kako jo pripraviti a nekako upam, da ji bomo vlili dobršno mero samozavesti, da se bo znala braniti tudi sama. Če pa se ne bo, bomo pa seveda midva naredila vse, da je kdo ne bo trpinčil, verbalno žalil… Tega mi ne bomo dopuščali.
Obenem vam želim, da se bodo stvari pri vas uredile in da bo vaš otrok bil deležen vsega spoštovanja, ki si ga zasluži.

Moja hči ima težave predvsem s hojo – pareza obeh spodnjih okončin. Ne more teči in se poditi za drugimi otroci, pa noge obrača navzven (zaradi kontraktur). Problem ima tudi z ravnotežjem – pogosto pade. Invalidskega vozička ne uporablja, ker potem ne bi trenirala nog. Bergel pa tudi ne, ker lahko brez njih dosti dobro hodi. Ima pa priznano zmerno gibalno oviranost. Glede tega niti nisem več prepričana, ali je ta oviranost zgolj zmerna, zdaj, ko vidim, kako bolj živahni so njeni vrstniki od nje!

Obupana2,

najbrž ste opazili, da sem zadnji odstavek izprisala. In to namerno, ker takšna sporčila ne prispevajo k strpnosti in sem pravzparva presenečena, da ne nek podoben način delate precej podobno kot ljudje, nad katerimi se jezite in obsojate njihovo vedenje.

Se opravičujem, ampak sem mogoče res napisala nekoliko nerodno. Tisto grdo sem namreč slišala od sošočevega očeta, da imajo ta status. Raje ne bi o tem več, ker zdaj je vse mimo.

Morale ukrepati!!!! On Nima pravico za taksno zmirjanja!!! Mora se unedited mom Nasser je da pops is njegove stares in poves Jim vse. Up am da pomaga.

Ko sem brala besede avtorice,sem se zamislila tudi sama.Kaj vse so sposobni delati nekateri starši?!
Tudi meni se je januarja letos pripetilo podobno.
Namreč imam sina v prvem razredu.Je temnejše polti,ker je njegov oče pač iz tretjih držav in ne živi z nama.Nekega dne na začetku leta je prišel iz razreda in me vprašal:Mami,a podmornica res obstaja?
Rekla sem mu,seveda da obstaja.Opazila sem,da sta za njim stala dva sošolca in eden od njiju se je postavil ob mojega sina in ga začel nekaj zbadati.Jaz sem dogajanje opazovala in nato se ta-isti sošolec obrne proti meni in mi v obraz reče:Sej on je pa črnc.Saj so vsi črnci neumni!Onemela sem od šoka.Da si 6 letni otrok upa izustiti kaj takega?
Moj sin me je še isti večer tako žalostno vprašal,mami,a sem jaz res črn?
Ne samo,da moj sin ne spada v črno raso.Pa tudi če bi?Ja,in???
Natanko se vidi kultura njegovih staršev,saj otrok še nima pojma,kdo je katere rase.In zmrazi me,ko vidim njegovega očeta.Avtorica,žal mi je ,da sem te šele zdaj prebrala.