sosedin 17 letni sin, kar po svoje
Kaj bi naredili, če bi imeli 17 letnega sina, ki bi se odselil k punci??
Pustil je šolo, ko so doma zahtevali, da naj gre delat, se je odselil k punci. Oba vzdržuje njena mama.
Ker je mladoleten se soseda sekira, fant noče domov, enostavno je prekinil vse stike.
Kaj sploh lahko naredi, glede na to, da bo letos polnoleten??
Fant je očitno lep in si ga gotovo lasti tudi njena še mladostna mati.
Kaj mu boš ti drkala kurac?
Doma so se ga končno znebili, nič več ne bo stroškov – zamenja se ključavnice in se ga razdedini!
Kaj imate monovske matere vse Ojdipov kompleks, da boste svojim sinovom cuzale do njihovega 40 leta? Končno en pameten fant. Očitno je bilo v njihovi družini tako kot v peklu, da je šel v raj.
Kaj pa lahko narediš v takem primeru? Nič pametnega.
Da povem, kaj si jaz mislim: gotovo je ta soseda prepozno opazila, da ta njen sin odrašča in je ravnala z njim kot z otročajem. Predvidevam, da so ostro nastopili in mu zgolj očitali, ker ni naredil šole – pogovorili se pa niso z njim. Po moje mulci tudi sami niso prav srečni, če jim ne gre v šoli. Tudi ne zabluzi se kar čez noč. Starši pa norijo, postavljajo “meje”, ugašajo računalnik – namesto da bi se malo pomenili, kaj mulca sploh zanima, kaj bi bil v življenju, in ga potem vzpodbujali, mu pomagali čez naporna leta. Vprašajo naj se tudi, koliko sami znajo biti optimisti: če otrok ves čas posluša samo jamranje in šimfanje čez službo, se bo gotovo izogibal dela kot hudič križa. Po družinah je največ debate okoli tega, kam bomo šli na izlet in na dopust, pa kako se bomo razvajali – o tem, da delo ni zmeraj samo tlaka, da je lahko tudi ustvarjanje – to pa ne slišijo. MOJE MNENJE, da me ne boste spet napadle.
Mislim, da v tem primeru tvoja soseda trenutno NIČ ne more. Bo pa froc prej ali slej pridrzal nazaj domov – takrat naj ga nikar ne zapre v sobo “na ohlajanje”, ampak naj se z njim oreng pomeni. Kot starš, ki mu želi pomagati na pravo pot, ne kot starš, ki o vsem odloča.
Zelo težko si predstavljam, da bi jaz kar tako na lepe oči prevzela odgovornost za tujega mladoletnika … ne da bi pri tem pomislila, kako je njegovim staršem. Izjema je seveda, če bi imel doma štalo, ampak takrat bi vztrajala pri uradni poti (se pravi CSD, sodišče in cel nadležni birokratski paket).
Kaj bo ta “rejniška” mama naredila, če bo fant kaj ušpičil, zbolel, karkoli? To je čisto prevelika odgovornost.
Itak mu pa s tem dela medvedjo uslugo.
Koliko sem spremljala dogajanje, so mu vedno popuščali in ni rabil nič delati.
Bil je razvajenček, lahko je hodil okrog po discu, pijančeval z prijatelji, za šolo
se ni dosti brigal nobeden, celo dva meseca doma niso vedeli, da je ne obiskuje več.
Sedaj ko je prišlo tako daleč, da če mu ni do šole naj dela, se je kar odselil.
Z puncino mamo je komunikacija nemogoča, saj ga podpira in vzdržuje, starši imajo prepoved približevanja do njihovega doma.
Na silo ga ne morejo spraviti domov, sama sem predlagala prijavo na CSD, da ga vsaj do polnoletnosti dajo vsaj v kakšen dom, da ga sreča pamet.
Ja vzgoja je zatajila, zato drage monovke včasih malo bolj spremljajte dogajanje okrog otrok in jim ne dovolite vsega, kar želijo, ker večji ko so težje vam bo.
Čez koliko časa bo pa polnoleten?
Sicer teoretiziram, ampak kolikor sklepam po svoji neravnozgledni preteklosti, menim, da je najbolje pustiti otroku, da se malo znori, ugotovi, da od lufta ne more živeti in se sam najde. Ko se bo zresnil, pa lahko pride nazaj.
In prej si bo našel službo sam, kot pa staršem priznal, da ni imel prav in prijokal domov.
Če sklepam po sebi. :)) Taki otroci, ki so bili vse življenje v vatki, rabijo šok terapijo. Na koncu pa vsi odrastejo in se zresnijo. Prej se bo to zgodilo proč od mamice, kot pri njej.
kaj bi naredil? najprej bi se zamislil nad sabo, kaj sem delal oz. kaj delam narobe, da je otrok šel stran, potlej bi se zamislil nad tem, da je otrok že praktično polnoleten in da to pomeni, da je dal signal, da je že tolk “pameten” oz. pripravljen živet brez staršev, da bi delal na tem, da se pač iz tega nekaj nauči, in dobi izkušnje za kasnejše življenje, kljub temu bi mu pustil odprta vrata doma, v primeru, da mu kej zaškripa, pa definitivno bi delal v smeri pogovorov ampak ne klasičnih starševskih enostranskih pogovorov v smislu jst sem starš, imam zmer prav, ti me moraš poslušat, mene pa praktično ne briga kej dost kaj mi imaš ti za povedat nazaj al pa na splošno in nisem kot starš dolžan upoštevat tvojega mnenja, tvojih idej itn. ampak pogovor pri kermu daš več poudarka na poslušanju kaj hoče tvoj otrok povedat, kaj si želi itn. in probat uskladit njegove in svoje želje.
Ko ga napodijo kot omenjaš…..bo šel pa nazaj domov. Simpl.
Zakaj bi bil potem klošar, baraba…..
Razlog zakaj hoče biti zdaj nekje drugje….hmmm….to bi pa morali doma razčistit. Ni vse črno in belo…in zapomnite si nekaj. Težko je svetovat ali pametovat tukaj na monu. poznamo samo eno plat zgodbe in še to zelo zelo površinsko. Kaj se v resnici dogaja….morda tudi ti soseda ne veš.