Imam hčerko, študenko staro 21 let, ki ima probleme s prehranjevanjem že pet let. Vse kar poje zbruha. Študira v Ljubljani. Pred dvema letoma je pretrgala vse stike z domom. Pogovarjava se le po telefonu. Letos, ko mi je zaupala svoj naslov sem jo že tudi parkrat obiskala. Visoka je 178cm in ima 45kg (tako pravi ona). Hodila je na terapijo kjer je njena zdravnica po dolgem času rekla,da že zelo lepo napredujeta. Pred dvema mesecema pa jo je zapustil fant. Sedaj je prekinila terapijo. Pri tem pa je problem v tem, da mi noče priznati, da ima težave. Pravi, da ne bruha in da se redno prehranjuje. Toda za vsako, ko jo obiščem je slabša oz. bolj suha. Poklicala sem tudi njeno zdravnico. Ta mi je rekla, da dokler ona sama ne bo prišla do nje, one ne more pomagati.

Kaj mi je za storiti???

Draga mama,
podobna vprašanja se v družinah z otrokom z anoreksijo nervozo kar vrstijo. Nemoč staršev, ko gledajo stradajoče otroke, je strašna izkušnja za vsakega. Kljub vsemu je potrebno vztrajati. Hčerki povejte, da ste zaradi njene bolezni zaskrbljena in da ste ji na voljo, če potrebuje vašo pomoč. Izražajte predvsem SVOJA občutja, skrb, ljubezen in je ne obsojajte, ne kritizirajte, ne igrajte vloge razsodnika ali tistega, ki vse ve. Poskušajte razumeti, kaj se dogaja v njej, kakšni so njeni občutki, njeni razlogi, za to, kar počne. V ozadju teh težav so pogosto velike čustvene stiske, o katerih posameznik ne zna ali ne zmore spregovoriti in se jih lotiti reševati na bolj konstruktiven način. Povprašajte jo tudi, če jo karkoli v zvezi z njenim stanjem skrbi, na primer to, da nima menstruacije, da jo ves čas zebe, da se morda težko skoncentrira in dela – to so vse lahko simptomi take podhranjenosti.
V tej drži ste kljub temu lahko odločna in ji, če bo teža padala ali se vam bo zdela hčerka močno v stiski, povejte, da boste ukrepala, da zahtevate, da se ponovno oglasi pri zdravnici, če bo potrebno tudi, da boste poklicala zdravnika, da poskrbi zanjo. Zato, ker vam zanjo ni vseeno.

Mogoče se bo oglasil kdo od staršev, ki so imeli podobno izkušnjo in so jo uspeli premagati.

Z lepimi pozdravi,
Marija Anderluh