Pozdravljeni!

Nasla sem po netu precej clankov in nekaj knjig v knjiznicah, ki govorijo o custvenih partnerstvih med starsem in otrokom.

Odrascala sem ob alkoholicnem ocetu. Mama se je custveno zelo navezala na svojega sina (mojega starejsega brata), od katerega je med najinim odrascanjem (in se danes) pricakovala, da ji daje obcutke varnosti, da jo sciti in z njo ravna kot gentlemen. Ko se njen sinko pojavi pred njo, je on zanjo cel svet. Nikogar drugega ne opazi.
Tudi ga zelo sciti. Se take packarije, ki jih pocne moj brat in dela ocitno skodo drugim ljudem in prestopa meje, si zanj mama izmisljuje izgovore in ga opravicuje, da vsi narobe vidimo in da njegov sinek nikomu ni hotel nic zalega. A temu ni tako. Sploh mu ni zal za skodo, ki jo naredi drugim in niti kancnka krivde ali sramu moj brat ne cuti, ko se izzivlja nad drugimi ljudmi. Na kraj pameti mu ne pade, da bi se kdaj opravicil za skodo, ki jo povzroci drugim. Ima tudi narcisticno osebnostno motnjo. Mama pa ga prikazuje se naprej kot zlatega fantka.

Zelo tezko je biti sorojenec narcisa in zelo tezko je biti sorojenec v druzini, kjer mama opazi le svojega izbranca, tebe pa sploh ne opazi in mamo ne zanimajo potrebe drugih njenih otrok, le tistega, s katerim je v custvenem incestu. Vidi le svojega custvenega partnerja, otroka, ki ga na vseh podrocjih priviligira. Mene pa kot da ni. Za vse se moram sama znajti v zivljenju. Za brata pa marsikaj naredi namesto njega z razlago, da se mu ne bo treba matrati. Tako boli slisati tako razlago. Kako pa do mene nima socutja, ko se moram sama pomatrati za stvari, ki jih rabim v zivljenju. Zakaj do mene nima tega socutja, kot da ima do svoje sincka?

Tako malo literature ali clankov sem zasledila o tem, kaksne rane in posledice pusti custveno partnerstvo med starsem in enim otrokom na ostale sorojence.

Morda kdo med vami ve, kje bi se dalo kaj o tem prebrati (sorojenci custvenih incestov) ali kje si poiskati pomoc? Vecina terapevtov, ki sem jih kontaktirala ali obiskala, ne dajejo pomena sorojencem takih zlorab, ceprav je na nas to pustilo veliko ran, ko ima npr. mama svojega ljubimca med druzinskimi clani.

Prav tako mi je (vsaj pri meni) veliko ran glede incestnega odnosa sin-mama zadal tudi sam brat, ker se je vedno zelo dobro zavedal, da je priviligiran in da ostali sorojenci nismo tako visoko v druzinski hierarhiji kot on. Vsa mozna prestopanja mojih meja je razvil (sramotenje, me uporabljsl za kanto za smeti za njegovo slabo voljo, kradenje cesa, kar mu je bilo mojega vsec…), saj je vedel, da ne bo nikoli kaznovan in da si bo njegova ljubica-mamica ze izmislila zanj kaksen izgovor in da njegovo mamico sploh ne zanima ceka zgodba, vendar samo njenek zlati sinek in da ta zlati fantek ne bi slucajno trpel.

ja taki otroci ste samo kolateralna škoda.
Lahko se tolažiš s tem, da je mama v resnici več škode naredila bratu kot tebi, saj ti lahko greš iz tega kroga ven, brat pa nikoli ne bo mogel. Ni pametno, da bi šla mamo spreobračat ali ji razlagat, da ne dela prav.
Edina rešitev zate pa je najprej oddaljitev od take družine (fizično, mentalno in čustveno), da res čisto nič več ne pričakuješ od njih.
drugo pa, da delaš na sebi – spoznavaš sebe, zdraviš svoje čustvene rane in delaš zase. Z odmikom od take družine namreč pridobiš ogromno energije, ki jo porabi zase.