šolanje na domu
Pozdravljeni, starši!
Sem mamica 6 letne deklice, kateri v letošnjem letu grozi šola. Ker vem da obstaja veliko staršev, meni enako mislečih, vas pozivam da se zberemo in ustanovimo šolanje na domu.
Kot informacijo naj navedem, da slovenski zakoni dopuščajo šolanje otrok na domu. Ker se zavedam, da je nesmiselno otroku vzeti družbo, sem prišla na idejo, da bi se nas zbralo nekaj več. S tem sistemom seveda popolnoma slediš šolskemu programu, razlika je le v tem, da učitelje izbereš sam ( to je 100% do uspeha in dobrega počutja otroka), mogoče lahko prilagodiš tudi urnik ( kasnejši začetek, daljši odmori, krajše učne ure…).
Toliko zaenkrat.
Pa srečno
Moti me predvsem tisto, da vašemu otroku “grozi” šola. Prvi razred devetletke je pač prirejen otrokom take starosti (kotički, igra…), ne vidim, kakšna grožnja naj bi bila to za otroka. Ali bi rekli tudi, da ji grozi mala šola, če ne bi bilo devetletke? Otroci na Nizozemskem vstopijo v šolo s štirimi leti, vendar je program ustrezen štiriletnim otrokom. Pri devetletki gre predvsem za to, da so strokovnjaki ugotovili (povsod po svetu, ne le pri nas), da otroci, ki doma niso deležni spodbudne vzgoje, dosti bolj napredujejo, če so v šolo vključeni pred sedmim letom. Ne gre za znanje abecede, branje in računanje, da se razumemo.
No meni se zdi to slaba ideja, ker otrok sele v soli spozna okolje v katerem bo celih 9 let..,poleg tega je zraven se veliko drugih otrok..Prvi razred devetletke sploh ni grozen..in ni noben bau bau..Meni se ta ideja ne zdi uredu..zato ker je mozno da se otrok v srednji soli ne bo mogel vkljuciti v druzbo..kako a pol bote imeli tudi takrat “solo na domu?”..Ali pa bo imela v prihodnje probleme pri “vkljucevanju v druzbo”..
Zelo podpiram vašo idejo, tudi sama sem že razmišljala o njej, ampak za višje razrede (zadnja triada devetletke), ker so moji otroci že starejši.
Mislim, da je to edina možnost za starše v Sloveniji, da se izognejo monopolni državni šoli. Pregledala sem tudi zakonodajo, žal pa je narejena neugodno za starše, ki bi se odločili za to možnost. Znanje otrok evalvira na koncu namreč ravo ta ista državna šola (otrok mora formalno biti tudi med šolanjem na domu vpisan v eno šolo), ki so ji starši, ki želijo šolati na domu izrekli nezaupnico. Bojim se, da bi nekateri učitelji (najbrž ne večina, ker nekaj je tudi zelo dobrih učiteljev v državni šoli) – dosti da eden – poskušali na vašem otroku dokazovati, da je šolanje v državni šoli edina opcija in edino pravilno.
Želim si, da bi se tudi v javnosti začelo več govoriti o teh drugih, alternativnih možnostih, ki jih v našem osnovnem in srednjem šolstvu pogrešam.
Poskusite priti do podatkov, ali je že kdo v Sloveniji to naredil (šolanje na domu namreč) – za normalnega, zdravega otroka (torej ne za otroka s posebnimi potrebami).
Mnenja o tem, ali je šolanje na domu dobro ali slabo za otroka pa so različna – dosti podatkov se da dobiti na internetu.
Veliko sreče!
Privatno šolstvo se najbrž bo sčasoma razvilo tudi pri nas. S koncem socializma je konec pravljice o enakih možnostih za vse otroke. Zaenkrat zakon ni naklonjen ustanavljanju privatnih šol, saj se s tem zmanjšuje število učencev na državnih šolah, pa tudi boljši učitelji bodo seveda zapuščali državne šole. Državne šole bodo potem pač slabše kakovosti, privatne pa za predvsem premožnejše otroke. Zakoni kapitalizma se kažejo žal tudi v šolstvu.
za taz,
jaz pa imam praktično vprašanje. Kdo pa bo plačal učitelje na domu – vi starši?! Boste starši nakupili tudi vse učne pripomočke, ki jih sodoben pouk potrebuje, imeli npr. mini laboratorije za pouk kemije, učne zbirke za pouk fizike, vso didaktično programsko opremo za izboljšanje nazornosti pri biologiji, geografiji…
Ne vem no, mislim da sanjate. Vidim pa rešitev za te otroke, ki bi jih nekateri starši na vsak način radi zavili v vato, v ustanovitvi privat šol, kot je že bilo govora zgoraj. Glede na to, da je Slovenija mala, otrok vse manj, res dobro situiranih družin tudi malo – šola kot podjetje pa nikakor ni profitno (po mojem mnenju je to vreča brez dna), vidim le malo zanesenjakov, ki bi se tega lotilo.
To je le moje razmišljanje,
pa lp,
nelic@
Pri šolanju na domu so praviloma glavni izobraževalci starši. To pomeni, da je praviloma eden od staršev (skoraj) ves čas doma – lahko ima delo na domu ali pa družino vzdržuje drugi starš.
Kar pa se tiče termina privatna šola – večina ljudi ima ob tem asociacijo na astronomske šolnine in elito. Vendar obstajajo zelo različni modeli privatnih šol, pomembno pa je, da dobijo koncesijo in jih lahko denimo 80% financira država, preostalo pa šola sama (lahko z lastno dejavnostjo), tako da te šolnine sploh niso nujno tako visoke.
Prepričana sem, da če želimo imeti v Sloveniji kvalitetno osnovno in srednje šolstvo, je nujno potrebno vsaj nekaj alternative.
LP, Dora
Tiste osnovne šole, ki jih do 80 % financira država, so šole s posebnimi programi (Montesori, Waldorfska šola ipd.), vendar pa še pri teh financira država le program in šolske potrebščine. Šolski prostor (stavba) je v celoti odvisna od samih šol- vzdrževanje, kurjava ipd.. Država ne financira običajnih osnovnih šol, ki bi postale konkurenca državnim šolam. Žal so v tujini šolnine privatnih šol izjemno visoke, in da, glavni financerji so starši. Otroku že ob rojstvu odprejo račun, ki je namenjen šolanju – pa ne le študiju, da ne bo pomote.
Če pogledamo malo sociolosko… druzina vsekakor je primarna druzbena skupina, najpomembnejsa pri vzgoji in socializaciji. Ampak.. prav tako sem spadajo tudi vrstniki, prijatelji.. Šolanje na domu? Recimo se s 4prijatelji. Meni se to zdi grozna ideja. Otrok mora OD doma, med ljudi, med ogromno ljudi– da vidi debele suhe majhne velike bele črne (na nasi soli jih je nekaj ja) invalide nesramne prijazne in tako naprej… Mislim da je le tako mozno doseči en normalen razvoj otroka – da ga soočimo s svetom, in ne da ga zapiramo domov. Navajen mora biti sprejemati ljudi vseh vrst, naučiti se mora malo postaviti zase, ne pa da mu doma starsi dihajo za ovratnik 24/7.
Aja, pa se to.. ko sem zgoraj napisala.. med ogromno ljudi—> v to ‘skupino’ vključujem tudi rome. groza groza kaj so storile nase zverinice. Menim da je cilj nase druzbe čimbolj vključiti ljudi druge kulture, nekako asimilirati. V konkretnem primeru.. da bi se romi umivali, ne kradli, radi učili, dobili sluzbe, imeli nekaj denarja, itd saj veste kaj mislim. Da bi to dosegli, jih je ze kot otroke navajat na to, torej, poslat med čimveč ‘nasih’ otrok. Kaj bo pa sedaj? Da ne bomo kmalu imeli se posebnih sol za tiste iz ex yu, pa za tiste in za tiste in tako dalje.
Misel je sprejemljiva le v skrajnih, skrajnih primerih (recimo da greste ziveti na kaksen svetilnik ali na 10 letno krizarjenje).
Tudi mene je zbodla pripomba – da “grozi” sola. Zakaj tako? Pri nas smo se sole veselili, prvi otrok je bil vesel, v pricakovanju in mi skupaj z njim. Sedaj smo v drugo pri tem. Saj sola ne pomeni, da ga mecemo v kaksno brezno pogube……… Se pridruzujem mnenju Akhal_theke – sola ni le pridobivanje znanja (to ga res dobi lahko tudi od privat uciteljev), sola je tudi soicializacija. Pa ne v okviru izbrane skupinice, ampak tako kot je v zivljenju, v druzbi – otrok (kot odrasli) se znajde v skupini, najde si prijatelje, najde svoje mesto, spoznava drugacnost, sprejema drugacnost, to ga oblikuje, s tem raste.
Ne maram ekstremov……….ker vodijo v ekstreme. In otrok, ki bo ostal v nekem sterilnem okolju, bo nekoc le pokukal ven, v “pravi” svet – in bo nepripravljen. kaj takrat?
Draga Taz,
imam veliko prijateljic v tujini, ki svoje otroke šolajo doma. To je t.i. “home schooling” sistem. V večini držav je to popolnoma normalen in sprejemljiv način šolanja otrok. Seveda pa je šolanje doma odvisno od lokalnih zakonov države in Slovenija to omogoča.
Kako se šolanje doma v Sloveniji v realnosti odvija, in če sploh katera od družin (razen tistih, ki so potovali po svetu) ima šolanje doma, pa žal nimam podatkov.
Jasno, je da šolanje doma ni tako zelo enostavno in terja veliko angažiranja in trdnosti s strani staršev. Morda bi bila za tvojo družino sprejemljiva neka srednja možnost? Trenutno edina na voljo, ki je v Sloveniji – Waldorfska šola? Si že razmišljala o tem?
Smešno se mi zdi navajanje nekaterih “pomembnega razloga”, da naj bi se otroci lahko edino v vrtcu ali šoli socializirali. Otroci se normalno socializirajo tudi v družbi drugih družinskih članov, širše družine, sosedov, otrok in prijateljčkov iz ulice, na igralnih in pravljičnih uricah, z vsakodnevnimi odnosi z drugimi ljudmi (npr.v trgovini, ipd..).
Če jaz prav razumem gospo Taz, je moteč Slovenski šolski sistem kot tak, ne pa izogibanje šole zaradi otrokovega strahu pred šolo.
Več o homeschooling-u (za tiste, ki ste takoj, preden sploh veste kaj to je, idejo zavrnili):
(na koncu tega članka je več referenc)
*********
“Love is the answer to the final question you ask” – Unknown
Strinjam se z Zlatolasko. Tudi jaz mislim, da se je potrebno najprej poučiti o tem pojavu in nato komentirati.
Predvsem pa se strinjam s tem, da se da otroka socializirati tudi drugače (morda še bolje kot v naši državni šoli). Bistveno pa se mi zdi poudariti, da je šolanje na domu za tiste, ki nismo iz Ljubljane oziroma blizu nje (Waldorfska šola) edina možnost, če s šolskim sistemom nismo zadovoljni. Pravzaprav je res, da nižji razredi OŠ še niso tako problematični, če imajo starši in otrok srečo z naključnim izborom učiteljice. Travma pa lahko raste na višji stopnji in postane proti koncu OŠ že skoraj nevzdržna. Vsi naj bi se namreč vkalupili v ta sistem – kaj pa, če naš otrok vanj ne paše? Imamo sploh kakšno izbiro? Nimamo je. In to je glavni problem. Če torej izbiramo med tem, da bo otrok (mogoče) malo slabše socializiran, mogoče pa tudi ne, ker če se v šoli slabo počuti se tudi socializiral ne bo ampak bo zgolj opazovalec – in prisilnim sistemom državne šole – kaj potem izbrati?
Pozdravček, Dora
Gre za to, da se apriori odločate namesto otroka, če ga prikrajšate za obiskovanje navadne šole. Gre za to, da imate vi (ne otrok) strahove pred šolo in ste že kar prepričani (pa otrok sploh še ni vstopil v šolo), da bo imel v šoli travme. Vse skupaj da vedeti, da ste pretirano zaskrbljeni za otroka in njegovo dobro počutje v šoli. Drugače bi odgovorila, če bi se oglasili starši, katerih otrok je resnično v šolskem okolju prizadet in mu je vsak nov šolski dan nova travma. Toda obsoditi otroka na določeno izolacijo (šolanje na domu je prav gotovo vsaj delna izolacija) na osnovi lastnih strahov, se mi zdi od staršev preveč zaščitniško dejanje in s tem do otroka tudi neodgovorno. Našega šolanja ne moremo primerjati z ameriškim državnim šolstvom, kjer v marskikateri šoli vsak dan mrgolijo varnostniki in policisti, pa še ti ne morejo preprečiti mnogih tragedij. V določenih ameriških regijah (ali delih mest) je pošiljanje otroka v šolo postalo nevarno početje – čisto življenjsko nevarno. Alternativa premožnejših staršev je šolanje na domu ali privatna šola. Velika večina se jih odloči za privatno šolo. Tisti, ki se odločijo za šolanje na domu, so ponavadi starši, kjer je mati doma (vendar izobražena), družina se preživlja z očetovo plačo, mati uči otroke – je ceneje kot privatna šola, varneje in boljše kot državna šola. Mati pa se tudi počuti koristna – v ZDA se namreč veliko žensk po opravljenem študiju in po poroki in rojstvu otrok odloči, da bo ostalo doma. Spet se zaposlijo, ko otroci odrastejo.
Pri nas je situacija drugačna in ameriške izkušnje ne moremo kar prestaviti na naša tla. Konec koncev tudi ni nujno, da je vse, kar pride z zahoda samo zato tudi dobro. Že velikokrat se je izkazalo, da je ravno obratno.
Danijela,
hvala za tvoja razmišljanja. Podala sem povezave na članke, ki so izšli v odlični ameriški reviji Mothering. Če bi imela čas, bi lahko podala povezave tudi na druge vire, neameriške. Drugače pa moje prijateljice, ki šolajo otroke doma, živijo v Avstriji, Italiji, Franciji, Belgiji, Angliji, Novi Zelandiji, Škotski ter ZDA.
Res je, da so te ženske t.i. “Stay At Home Mothers”, takšna je bila njihova zavestna odločitev. To so vse visoko izobražene ženske (večina s podiplomsko izobrazbo in poprejšnjo odlično kariero), ki so se odločile ostati doma iz drugih vzrokov in ne takšnih stereotipnih, ki žal še vedno veljajo za slovenske gospodinje. Te ženske so družbeno in socialno izredno aktivne, pišejo članke v strokovne revije, študirajo naprej, … a so tudi aktivno vključene v izobraževanje in vzgojo svojih otrok… Razlogi, zakaj so se odločile za šolanje doma nikakor niso tisti, ki jih vi navajate. Najpogostejši razlog je kritičen odnos do šolskega sistema in načina kako se (ne)podaja znanje v njem. Njihovi otroci niso osamljeni ampak so nasprotno – izredno dobro socializirani, razgledani, široki, imajo odlična znanja in predvsem znajo biti tudi sočutni in imajo posluh za stiske drugih.
Sama osebno, ne moji otroci, nimamo strahu pred šolo. Imam sina v drugem razredu osemletke in hčerko v prvem razredu devetletke. V šoli aktivno sodelujem (Svet staršev, Svet šole) in na tak način tudi prispevam k dobremu delu šole. Sem kritična do našega šolstva, tudi dejavno sodelujem pri pobudah za spremembe, s konkretnimi akcijami in predlogi. Nisem idelaist in popolnoma jasno mi je, da idealne šole za vse ne bomo nikoli ustvarili.
Moj sin ima disleksijo, ne želimo ga razvrščati med otroke s posebnimi potrebami in ga vlačit okrog uradov in organov. Sami delamo z njim doma. Ubiramo malce drugačne poti, sin lahko zato sledi rednemu pouku brez problemov. Seveda z malce več starševskega angažiranja. V trenutnem šolskem sistemu bi ali:
1. otroka vodili od psihologov, logopedov, pediatrov, ipd… ga označili kot otroka s posebnimi potrebami, mu priznali posebne pravice in ga tako nekako zaznamovali, učiteljica bi z njim posebej delala in po drugačnih metodah, razlikoval bi se od sošolcev, kar hitro privede do stigmatizacije,…
2. ali ga ne bi nihče niti povohal, otrok bi se sam boril z mlini na veter in bil zaznamovan kot slab učenec, ki ne zna brati, ki slabo piše, ki je počasen, ima slabo motoriko,…
Konec koncev pa… v večini LJ šol in v veliko slovenskih šol imajo že zaposlene varnostnike, kamere so vsakdanjost. Z mojo družino živimo v relativno neurbanem okolišu. Otroka obiskujeta majhno, domačno šolo, ki posebnih varnostnih ukrepov nima. Toda, kljub vsemu, se je ravno prejšnji teden zgodilo, da je mojemu sinu grozil sošolec – drugošolec. Z nožem. Niti na misel mi ne pride, da bi zaradi tega otroka izpisala iz šole. Vendar menim, da je potrebno, da se ob takem primeru pravilno ukrepa in predvsem z otrokom in starši temeljito pogovori.
*********
“Love is the answer to the final question you ask” – Unknown
Spoštovana Zlatolaska,
sicer vas nimam namena prepričevati v pravilnost odločitve, da se otrok šola v navadni šoli, vendar bi vseeno rada povedala še nekaj stvari.
Na naši šoli imamo otroke s posebnimi potrebami, ki se jih glede na njihovo specifiko zelo različno obravnava.Med njimi je tudi deček z disleksijo, ki pa ima predvsem pri pisnih preizkusih znanja določene olajšave, ki mu omogočijo le to, da ima enake možnosti kot drugi učenci (podaljšan čas pisanja, drugače strukturirane naloge – vendar z enako težavnostjo kot pri drugih učencih). Učenec obiskuje 8. razred devetletke in je pri vseh treh predmetih uvrščen na tretjo zahtevnostno raven. Je zelo uspešen učenec in nikakor ni ne stigmatiziran (zelo priljubljen pri sošolcih) in ne okarakteriziran kot slab učenec. Tudi v 5. razredu imamo deklico z disleksijo in je tudi zelo uspešna učenka. Verjemite, da to niso izjeme, saj smo učitelji dandanes poučeni o določenih primanjkljajih, ki se pri otroku lahko pojavijo, pa nimajo nobene zveze z njegovimi sposobnostmi. Z drugimi besedami, otrok ne bo učno šibak samo zato, ker ima disleksijo. Res je, da bo potrebnega več dela, da na nekaterih področjih dohiti vrstnike, vendar pa otorci svoje primanjkljaje zelo dobro kompenzirajo z drugimi sposobnostmi.
Zato se mi zdi vaše nezaupanje do našega šolstva (ki ima seveda tudi svoje slabosti) malo preveč posplošeno. Tako kot so ob uvedbi nivojskega pouka nekateri mislili, da se bodo otroci na prvi ravni zahtevnosti počutili stigmatizirane, tudi vi prehitro prihajate do zaključka, da bo otrok s posebnimi potrebami že kar apriori veljal za slabega učenca in bo stigmatiziran s strani sošolcev. Izkazalo se je, da so učenci na prvi ravni zahtevnosti končno zadovoljni s poukom, radi hodijo k nivojskim predmetom in se niti približno ne počutijo stigmatizirane – tri obsežne raziskave v Sloveniji. Ko je bilo z menjavo vladajoče garniture govora, da bodo mogoče ukinili zunanjo učno diferenciacijo (nivojski pouk), so učenci prve zahtevnostne ravni na naši šoli s strahom spraševali, ali se bo to res zgodilo. Morali bi videti te otroke, ki sedaj spet po dolgem času razumejo snov (pa ne zato, ker je preenostavna, saj učitelji poučujejo temeljna znanja tudi na prvi ravni). V majhnih skupinah, ko si končno upajo vprašati učitelja, česar ne razumejo, ne da bi se bali posmeha, so ti učenci dobesedno zacveteli.
No, pa da ne razpredam preveč, mislim, da je na naših šolah tudi veliko dobrega in veliko premalo zaupanja v to, da učitelji znajo in zmorejo delovati v dobro učenca.
Pozdravljeni !
Jaz osebno pa menim, da bi morali imeti v Sloveniji na razpolago veliko zasebnih šol, kot jih imajo v tujini, in bi se starši lahko prosto odločali kam vpisati svojega otroka, čeprav bi bilo to odvisno tudi od ekonomsko-socialnega položaja posamezne družine.
Sama se ne strinjam s sedanjim šolskim sistemom, čeprav ima dva otroka, ki sta v šoli zelo uspešna, pa kljub vsemu vidim, da je nadaljna pot odprta le uspešnim, ostali pa “pomagajte si, kakor veste in znate”. Žalostno, toda resnično.
Ker imam možnost, da spremljam statistiko novorojencev v Sloveniji, lahko povem podatek, da sedaj prihajajo v šolo generacije otrok, kjer je bilo upadanje števila rojstev v % precejšnje, kar pomeni da se bodo morale šole izredno potruditi za svoj obstoj in seveda učitelji za svoje službe.
Tako bodo imeli naši otroci vedno več možnosti, ker šolskemu ministru in vsem ostalim za njim, ne bo preostalo drugega kot da se končno prilagodijo učencu.
Pozdravljeni zopet!
Šele sedaj sem našla čas da vas opozorim, da je bil objavljen obširni članek na temo šolanja na domu v Sloveniji v časniku Delo prejšnji teden – ne spominjam se več točno kateri dan. Opisan je primer dečka, katerega starši so prišli k nam živet zaradi njegove bolezni – mislim da s Češke. Deček je v četrtem razredu in po navedbah sodeč visoko-nadpovprečno uspešen na preverjanjih znanja. Skratka, njihova izkušnja je pozitivna. Omenjeno je tudi, da tako šolajo tudi neko deklico v Portorožu, več podatkov pa žal ni.
Za vse, ki vas zanima ta tema zelo priporočljivo branje!