šola v naravi, da ali ne?
Da, da in da!
Ampak najprej se moraš ti zares odločit, da je super, ker bo šel in ne se vnaprej strašit, kako mu bo hudo in kdaj ga boš šla iskat.
Zraven pa ne zganjat prevelike drame okoli tega in se pogovarjat, kako bo tam lepo in kaj bodo počeli. Pa z učiteljico se pogovori, ampak tako, da on ne bo vedel za to.
Srečno!
Najbolje je, da ga zavijete v vato in ga za vsako stvar vprašate, če se strinja.
Grozno mi je, ko vas berem. Dejstvo je, da so otroci tako zelo občutljivi zaradi napačne vzgoje.
Mamice se ves čas držijo za krilo. Namesto, da bi se veselil, da se bo naučil nečesa novega. Npr. tisti, ki ne grejo na smučanje, ne grejo zaradi neznanja smučanja (tudi staršem se ne zdi vredno) ali pa zaradi pomanjkanja denarja (vendar sedaj obstajajo skladi za socialno šibke). Ni izgovorov!
Tudi za najbolj občutljive se najde rešitev! Ampak ne takšna, da se problemu izogneš, ampak da sprejmeš tabor kot izziv. Velja za starše in otroke! Ne vem, kako se boste spopadali z življenjskimi stiskami. Predpriprava je že z izogibanjem taborov tlakovana v vzgojo bojazljivcev.
Mamice! Svoje otroke boste prikrajšale za pomembne življenjske izkušnje! Na takšnih taborih se sklepajo prijateljstva, če pa ne gre vse po željah, pa je tudi to potrebno sprejeti.
Takšno je življenje.
Ne more biti vse samo lepo, travme dobiš kje drugje in ne na taborih, vsaj ne na dobro organiziranih, kar pa šola v naravi je…
Najbolje, da jih ujčkate še naprej, mamine sinkote…
Zakaj gledaš na šolo v naravi kot na nekaj, kar ni nujno? Nujno je ravno toliko kot katerikoli drug dan ali teden pouka v šolski zgradbi, športni dan, kulturni dan.
Zakonsko obvezna ni samo iz enega razloga – ker vsi starši finančno ne zmorejo stroška in si država ne more privoščiti, da starše finančno obremenjuje.
Kot oblika pouka, ki se pač izvaja na nekem drugem mestu, pa JE obvezna, enako obvezna kot obiskovanje pouka. In niso si je izmislili kar tako, brezveze, ampak iz učnih in vzgojnih razlogov. Učni so to, da opazujejo in spoznavajo naravo, v okolju, ki je drugačno od njihovega domačega. Vzgojni pa predvsem to, da se otroke navaja na samostojnost in da znajo preživeti kakšno noč stran od staršev. Poskusi gledat na stvar iz tega stališča.
S tem, ko ga sprašuje če bi šel ali ne, ga dejansko sprašuješ, če bi hodil k pouku ali ne? Boš tako počela vsakič, ko se mu ne bo ljubilo iti v šolo, ko ne bo hotel na športni dan, plavalni tečaj?
Dobijam vtis da ga ne boš poslala, ker se ti SMILI in misliš, da bo strašno trpel, kar pa sploh ni nujno – nenazadnje ne moreš vedeti, kako bo otrok reagiral, ker še nikoli ni imel priložnosti preživeti noči v družbi prijateljev in sošolcev. Po mojem mnenju delaš s tem otroku medvedjo uslugo. Mislim, da bosta on in TI veliko pridobila, če bo šel. On bo spoznal, da se nima česa bati in da je treba kdaj narediti tudi stvari, ki nam (vsaj sprva) niso všeč. Ti pa boš spoznala, da ni tak krhek, kot se bojiš in da ga ni treba tako zavijati v vato.
V skrajnem primeru pa še vedno lahko greš ponj, če bi bilo TAKO STRAŠNO hudo.[/quote]
Ni res! Šola v naravi NI obvezna. Tako da ne širi krive vere!
Se strinjam absolutno z zadnjima dvema in podobnimi, dodajam tole: Vse obveznosti naj opravi kot njegovi sošolci. V teh letih se otrok nauči sprejemati obveznosti, se uči prilagajati…potrpeti. Striktno se držite vseh obveznosti, ker se v nasprotnem primeru pričnejo težave v puberteti oz. študentskem življenju in tako dalje. Ne popuščajte mu in ne “izločajte” ga od sošolcev. Nikoli. Če ” potrpijo” drugi, bo tudi on. To je priprava na življenje.
Super! Hvala za kar nekaj odzivov!
Spet bom le nekaj dodala. Ni res, da je kriva vzgoja! Od treh, ki jih lahko odcenjujem, kako in kaj, sta dva kot mala cingančka. Gresta kamorkoli, kdajkoli. Jima dol visi za koliko časa. 🙂
Torej sem 100%, da ima drugorojeni tak karakter, da bi samo doma čepel.
Zdaj pa naslednje vprašanje, za tiste, ki ste rekle, da ga naj pošljem. Kako bi ve otroku odgovorile, zakaj mu ne dovolite, da ostane doma, čeprav vas za to prosi. To, da mu rečem, da mu bo lepo, sam ve, ampak vseeno reče da si želi biti doma. To, da ni vedno lepo, to že itak ve. Tega se je v dveh letih šole dobro naučil, ker ima resne težave v šoli in za to, da se kako malenkost nauči, mora vložiti ogromno truda. Pa mu seveda ni do tega, da vsak dan dela, dela, dela. Torej mu to lih nemorem razlagat, kako v živlenju niso samo rožice…
Pa hvala za odgovore!
lej dvomim da si prebrala moj post, ker pol bi mu znala odgovorit. otrok ne more ostat doma, če tudi ne gre v šolo v naravi. doma bo le spal in popoldan ko nima pouka, sicer bo moral v šolo. šola mu ne bo oprvaičila izostanka, zdravnik ti brez razloga ne bo dal opravičila, ti pa sicer ne vem kaj si boš zmislila, ampak če mu boš napisala opravičilo mu boš pokazala kako se lahko izogne tudi kdaj ko mu ne bo za v šolo. premisli kaj hočeš in počakaj kaj bo sploh rekel ko bo napočil čas ko bo treba it, oz. se odločit kako in kaj. v večini gre za tri dnevno šolo v naravi v tretjem razredu in v večini gredo vsi otroci, razen če otrok zboli.
Jaz bom dodala samo svojo izkušnjo: ko je bil moj v prvi triadi, mu tudi ni bilo nič do raznih šol v naravi. Vendar je bila njegova učiteljica krasna in skrbna ženska, ki je vse znala navdušiti. Če ne bi bilo tako, ga jaz gotovo ne bi silila, ker sem se pač bala za edinčka. Ampak v šestem razredu se je vse spremenilo. Je bil ves navdušen, da je kam šel, pa naj bo to šola v naravi ali planinski tabor.
Ti svetujem, da skupaj z otrokom pretehtata ZA in PROTI, da se bo lažje odločil. Na silo ga jaz ne bi pošiljala. Pač enkrat ne bo šel, pa mu bo morebiti žal in naslednjič ne bo ostal doma.
A to je moje mnenje in so moje izkušnje. Pač nisem tip za komandiranje in moj je marsikaj lahko naredil po svoji glavi, pa mi ni zaradi tega nič čez glavo zrasel. Če sem videla, da drvi v napačno smer, sem ga že “zabremzala”. S tem, da za “napačno smer” pri nas ni bilo označeno ravnanje po svoji volji.
Ne nisem brala. Sem predolg pisala. 🙂
Mah, v četrtem ima brata, v drugem sestro in prijatelja. :-/
Ne, samo različna mnenja bi rada slišala. In logično je, da ne bom zdaj naredila scenarija za ne vem kdaj, če sploh. Odločitev bo padla, ko bo treba. Samo mislim si, če je kje kakšna mama, ki ima podoben problem,in kaj je ona naredila.
In če ga prisilim, da MORA it, bi rada zvedla, kako to otroku povedat, ne da bo izgledalo, da ga prisilim v nekaj ker si to želim JAZ. Pač, pametne razloge. Ala, imel se boš lepo, meni osebno ni pameten razlog.
Pri nas v šoli je več kot jasno, da šola v naravi ni obvezna, ker jih je kar nekaj otrok, ki ne hodijo tja. Tako tudi on ve, da ni obvezno, ….
za moje pojme tu ne gre za sklepanje nekih kompromisov in razčiščevanja ali želi v šolo v naravi ali ne…tja se gre in pika…že takoj ko se izve, se začne s stavkom “super, letos bo pa šola v naravi, kako bo luštno, kako ti zavidam…bla bla bla”..ne pa to povedat z nekim cmokom v grlu in spraševanjem ali želi ali ne…zato pa so takšni otroci, ki ne morejo od mamice, ker jim same daste občutek, da je to nekaj groznega, da ne morete brez njih, čakate pred avtobusom in jokate ob mahanju, ko se odpeljejo…kako si naj otrok to razlaga? da je to nekaj hudega, groznega? pa že doma kakšna babica “kako boš pa zdržal cel teden brez nas ipd.”…meni je hudo, ko to gledam ob vsakem odhodu na izlet.
nisem brala ostalih odgovorov.
moje mnenje je, da je šola v naravi zelo smiselna do vklj. 5. razreda. otrok se nauči samostojnosti. učiteljici moraš seveda povedat, najbolje, da gresta ob na govorilne ure in se odkrito na 6 oči o tem pomenite. če je učiteljica “normalna” bo tudi sin dobil dober občutek in bo dosti raje šel, kot bi sicer.
po 6. razredu bi jaz ŠVN kar ukinila, ker jim gredo samo še traparije po glavi.
Moj predlog: ne ga motivirat v smislu: lepo ti bo, krasno ti bo itd. To mu prav nič ne pomaga, kvečjemu obratno, še bolj blesavo se bo počutil – kot črna ovca, kot debil, ki ne more uvideti, da je nekaj fajn.
Zato: naj bo vse skupaj zelo naravno. Ko bodo dobili listke in jih prinesli domov, čakaj, kakšna bo njegova reakcija, na to se odzovi. Ne ga spraševat: ali bi šel ali ne, pač pa vzameta liste, pogledata, kaj rabita itd – kot takrat, ko dobiš seznam za šolske potrebščine.
Če ti on potem reče, da ne bi šel, ga poslušaj. Razumi ga. Postavi se v njegovo kožo. Mirno lahko poveš, da tebi tudi ni bilo do tega, da bi šla. Ali da prijateljičin sin tudi ni hotel iti. Takoj mu bo lažje, ko bo videl, da ni sam s svojimi občutki. Naj ti pove, kaj mu ni fajn. Če bo rekel, da mu ni fajn prespati drugje, poveš, da ga čisto štekaš. NIč drugega ni treba. Samo pokaži mu, da ga razumeš. In on mora vedeti, da ti lahko zaupa. Svoje strahove in občutke. In jaz bi na tvojem mestu rekla: Lej, do 15. 10. se moraš prijaviti. Do takrat imaš še nekaj časa. Lepo v miru razmisli, ali boš šel. In potem bi ga jaz pustila pri miru. Tako in tako bodo o tem govorili v šoli. Z učiteljico, s sošolci. Pa tudi on bo sam pri sebi razmišljal, brez skrbi. In potem ti bo povedal. Ali pa se bo hotel še malo s tabo pogovoriti.
In jaz bi njegovo odločitev sprejela, tudi če bo negativna, brez očitkov, brez vcepljanja slabe vesti, brez prisilne motivacije. Otroci so taki in drugačni, enim je to mala malca, za druge cel projekt. Pravzaprav je – pa naj se sliši še tako blesavo – za to, da ne greš, morda potrebno celo več poguma kot za to, da greš. Poguma za to, da si dovoliš biti drugačen, da si dovoliš prisluhniti sebi. In meni se ne zdi smiselno, da starši to zatremo. Spodbujamo, seveda, če vidimo, da je to smiselno. Da pa bi imel ob tem eksistencialne strahove, pa nima smisla. Bo že, ko bo pripravljen.
Aha, pa še to: Tudi če bo rekel prav, grem, jaz ne bi skakala na luster od veselja, ga objemala in na dolgo in široko hvalila, kakšen frajer je. Ker bi potem zlahka dobil občutek, da gre MENI na ljubo, zato, da bom jaz zadovoljna. Ampak ni smisel otrokovega življenja v tem, da dela mene kot mamo zadovoljno. Seveda bi pokazala svoje občutke, super, fajn, ampak čisto življenjsko, brez dramatiziranja.
Svak je 18 let mlajši od svojega brata, mojega moža.
Vedno je bil “mamina maza”, tak krhek, nežen fantiček – takega je imela rada mama, da se je obešala nanj in ga varovala pred krutim svetom.
V šolo v naravo nikoli ni hodil.
Vedno je “zbolel” – četudi so učiteljice hodile domov in tašči dopovedovale, da mora otroku pomagati, da se socializira in polagoma osamosvoji, se je je držal za krilo vse do mature.
Živa groza, šele na faksu se je odprl in celo šel na absolventski izlet.
Otroke je treba spodbujati k samostojnosti, k osamosvajanju, k temu, da sami odkrivajo svet.
Ne s prisilo – temveč s tem, da mu že zdaj govoriš, kako si vesela, ker veš, da imajo v načrtu tako bivanje, da si se pozanimala in veš, da jih čaka krasen dom (mogoče mu pokažeš stran na netu) in prijazno osebje, da bodo tam počeli to in to, da bo skupno spanje verjetno hudo zabavno (saj veš, čvekanje, hihitanje…), da si ponosna in vesela, ker je že tako velik, da gre za nekaj dni od doma – jaz bi se zadeve lotila takole.
Naj si poleg igračke izbere domačo prevleko za blazino ali kaj takega, da ga bo potolažilo pred spanjem.
Imam 15-letnico, od 4-tega leta (že v vrtcu) hodi naokrog, le enkrat so me klicali iz nekega tabora, pa je telefonski pogovor rešil zadevo in je ostala tam do konca.
🙂 Sklep: najbolj blizu mi je način sapramiške. Je res super napisano in zelo, zelo uporabno. Sploh glede tega, kaj naj otroku rečem. Ker sicer nisem dobila “navodil” , kaj naj mu rečem, zakaj MORA iti.
In tukaj zares ne gre zame. Se mi zdi kar hecen, ker kao, da ga preveč nase vežem itd. Pa sem jaz ponavadi tista, ki “šimfa” čez starše, ki se ne držijo dogovora, da se ka avtobusu, ko odhajajo, NE hodi in NE maha. Ker to pač eni delajo. Meni je fajn, da grejo, da nekaj novega doživijo. Saj jih sicer že na oratorij ne bi peljala, ampak bi jih raje doma pustila. 🙂
Pa tudi tako je, ko je ta sin imel operacijo žrelnice (star je bil 4), je sam prespal v bolnici. Dovolj velik, da sem mu lahko razložila, zakaj mora biti tam sam. In je sprejel. Ker je imel lepo razloženo, zakaj in kako. Tukaj je pa pač situacija taka, da eni otroci ne grejo v šolo v naravi. Tako mu ne morem rečt, da je to NUJNO. In tudi ni nujno.
Ne vem kaj bi pridobila, če bi ga prisilila, da gre. Ne vem, če bi bil bolj samostojen le zato, ker bi se znašel v krizi. Se mi zdi, da je bolj pametno, da njemu prepustim ritem, kako hitro se bo oddaljil. Da mu ponudim vse možnosti, ampak tudi pravico, da mi reče, ne tega ne!
Konec koncev sem v treh letih dočakala to, da je šel z vesljem na oratorij. Prvo leto ni hotel. Naslednje leto je pa sam prosil. Če bi ga prisilila že prvo, ne vem, če bi šel z vesljem drugo.
Pa se mi poraja vprašanje ali imamo starši pravico, da otroke v nekaj prisilimo? Mislim, v nekaj kar ni NUJA? Ker ubogljivost dobimo že s stvarmi, ki jih morajo, pa tudi nočejo, ampak ki so preprosto MUS? Filozofiram….
Skratka, hvala vsem za odgovore! In lahko noč!
Ne vem, zakaj sprašuješ nas o odločitvi, glede na to, da si že neomajno odločena, da sin sam odloči. To mi je res nerazumljivo.
Mi je pa zanimivo, da v vseh tvojih spisih niti enkrat ne omeniš očeta otroka (tvojega moža?). Sem dobila občutek, da si samohranilka s tremi otroci, mož pa je odsoten. Deluješ mi kot koklja, ki svoje otroke, še posebej pa nebogljene, šibkejše, varuješ pred svetom in jim ne dovoliš, da bi naredili tisto, kar zmorejo (šola v naravi ni neka nepremostljiva ovira).
Res pa je, da si se mi zasmilila, ker je verjetno težko vzgajati tri otroke sama, brez njihovega očeta. Če bi to napisala že na začetku, bi mi bilo jasneje in bi verjetno dobila tudi korektnejše odgovore.
Upam, da s sinom rešita problem. Tebi pa svetujem, da sina obravnavaš čim bolj normalno in sprejmeš starševske odločitve v njegovo korist, pa čeprav brez partnerja.
Srečno!
rada bi le mnenja. 🙂 In nič nisem odločena. 🙂 Samo pletam, pletam in kot sem rekla, rada bi mnenja.
Zato nimam kaj o možu, ker njegovo mnenje tukaj ne šteje. Jaz povem kaj mislim jaz, razložim približno kakšen je otrok in vidim odgovore, Ne bom pa šla na mon po odločitev! 🙂
Ker so redki, redki, ki so na monu, ki me sploh res poznajo. Pa še od tistih bi rabila le nasvete, ker končna odločitev bo padla, ko bo čas zato na družinski “konferenci”. 🙂 Bo tudi možek zraven. Verjetno. 😛
Tako da, nisem samohranilka. 😉
Ampak vprašanje: a si kokljkasta mati, ker upoštevaš željo otroka? Pa sem lahko kokljasta le do enega? Ker drugi grejo čist normalno. Pa se o tem sicer sploh ne pogovarjamo. Sploh pa ne v stilu, ej, a boš šel? A boš zmogel?
Ne vem, kaj je potrebno toliko razpravljati, ali naj sin gre v šolo v naravi ali ne. Ne fali mu nič, no, je rahlo preobčutljiv, kar pa ti le še potenciraš.
Moje mnenje je, da preveč časa posvečaš sinovim slabostim, pravzaprav se obnašaš, kot da je zrel za posebno šolo. Vzgojna motenost. Žal. Potreben bo drugačen pristop, tvoj ni na mestu. S svojo pretirano skrbjo ga dušiš. Tako jaz berem tvoje poste. Čeprav, priznam, je takšnih mamic preveč, posledice pa dolgoročno bremenijo otroka tudi v njegovi odrasli dobi.
Izključevanje moža pa sinu tudi prav nič ne pomaga.
Razmisli!
Ok, Sprejmem. Sem zgoraj že nekajkrat napisala, kaj mu rečt, zakaj MORA it?
Ve, da ni mus. N, kako mu naj razložim? To, da mu bo tam lepo je kar nekaj, ker če nekaj nočeš, oziroma te je strah, ti lahko en še tolk o tem govori. Torej? A mu samo rečem, moraš, ker jaz to hočem? Ker to od tebe zahtevam? Čeprav on mene prosi, da ne?