šola v naravi, da ali ne?
Rada bi slišala druga mnenja.
Naš drugorojeni sin je star 8 let. Zdaj bo šel v tretji razred. Do sedaj še ni bil v šoli v naravi, ker jo še niso imeli. Letos pa verjetno bo.
Sin je zelo plahe, nežne narave. Sicer se zna tudi zase postaviti, ampak je res bolj nežen otrok. ko so v vrtcu šli smučat, on ni hotel z njimi in sem ga pustila doma.
Pri babi ni težav, prespi brez težav, če mora tudi dvakrat ali trikrat zaporedoma. Je bil pa letos na oratoriju in tam naj bi prespali dvakrat. Brez težav šel, ampak drug večer so me poklicali, naj pridem po njega. Sem ga šla iskat, pa mi je v avtu potem v solzah rekel, da ne zmore dve noči biti od doma.
Zdaj pa vprašanje, kako bi ravnali vi, glede šole v naravi. Ga poslati, čeprav sploh noče it? Pa veste, da mu bo to res, res hudo? Ali se ravnati po otroku in ga pač pustiti doma. Od tega, da nikoli ni prespal drugje smo prišli do tega, da že eno noč prespi. Mislim, da ko bo starejši se bo tudi to spremenilo.
V glavnem, poslati ga proti njegovi volji? Da ali ne?
Jaz ga za vsako ceno ne bi silila. Bi pa učiteljici razložila občutljivost otroka in prosila, če ga (skupaj z ostalimi otroci) počasi začne pripravljati na tabor od začetka šole.
Pri nas je na tak način uspelo da je sin šel na tabor v prvem razredu in potem nismo imeli nobenih problemov več s prenočevanjem drugje. Smo pa res imeli CARSKO učiteljico.
Odvisno, za koliko noči. Pri nas so prespali dve in so se imeli super.
Bi razumela za manjše otroke, osemletnik pa bi moral že razumeti, da je to šola in če nekaj počne cel razred, se mora tudi on prilagoditi. Čeprav vem, da ni obvezno in vas ne more nihče prisiliti, da ga pošljete.
Jaz bi ga torej krepko, krepko spodbujala da gre, proti njegovi volji pa ga seveda ne bi poslala. Samo kar nekako dvomim, da se bo osemletnik upiral z vsemi štirimi.
Moj sin je v vrtcu brez problemov hodil na letovanje in zimovanje, čeprav drugače ni nikoli prespal sam pri babici ali kjer koli drugje. Potem v šoli pa ni žežel v šolo v naravi in na tabor, pa ne zato, ker bi bil od doma, ampak ker se ni razumel s sošolci. Jaz sem že skozi leto večkrat poskusila s pogovori z razrednikom, da bi se v razredu vzpostavilo neko normalno stanje, pa ni šlo. Zato se teh zadev ni udeleževal.
V 4. razredu sem rekla razredničarki, da se je sin odločil, da ne gre na tabor in mi ona reče, da kako se pa en otrok lahko sam odloča kam gre in kam ne. Pa se ji kar rekla, da ko se bo ona odločila, da se razmere v razredu uredijo in bo nekaj naredila za to, se bo tudi sin odločil, da gre na tabor. Pa še to, moj ni bil edini, trije niso hodili na te izlete zaradi razmer v razredu.
Lani so bili 7. razred in so se razmere izboljšale in je šel na tabor. Vsa leta je hodil v kolonijo brez težav.
Letos smo bili pri odhodu v kolonijo priča izpadu enega 8 letnika, ki je vpil, kričal da bo razbil avtobus in vse v njem, tepel mamo s plastično flašo, rjovel kot žival, da v kolonijo ne gre, grozil vzgojiteljici. Bilo je grozno. Sem se spraševala, kaj ni ta mama že prej pretehtala, če njen otrok hoče ali noče v to kolonijo.
Preveč ste se osredotočili na to, da bo treba tam prespati. Očitno premalo na to, kako je v šoli v naravi LUŠTNO, FINO, ZABAVNO. Kaj vse tam otroci počnejo.
Povej učiteljici, da je otrok tako občutljiv in jo prosi, naj v šoli malo bolj veselo in vzpodbudno govori o tem, kako se bodo tam zabavali. Otroci naj naredijo nek načrt, kar bi želeli početi ob večerih, kakšne družabne igre bodo nesli s seboj. Vključite sinove najboljše prijatelje iz razreda.
Predvsem pa TI ne delaj scene iz tega, kako bo otroku hudo. Če mu boš dajala signale, da je ubogi in se bala, da ga bo strah in bo žalosten, mu bo RES hudo. Preusmeri svojo in njegovo pozornost v pozitivne vidike.
Pri osmih letih je že čas, da otrok preživi brez mamice nekaj dni. Izjema bi bila, če je otroka kak kronični bolnik ali je doživel kakšno hudo travmo in je zato čustveno nestabilen.
Moja šestletna hči je lani šla v kolonijo za 14 dni. Mučilo jo je hudo domotožje, večkrat se je zjokala, meni se je doma trgalo srce, najraje bi se spokala v avto in se odpeljala ponjo. Pa smo jo malo vzpodbujali po telefonu, veliko je pomagala vzgojiteljica, preusmerili so ji pozornost na tisto, kar ji je bilo na morju všeč, na prijatelje in ko je prišla domov, je povedala, da se je LEPO imela in da ji ni žal, da je šla.
Pri nas nismo imeli teh težav, a smo otroke že v vrtcu pošiljali okoli, v prvem razredu je šla za 10 dni v kolonijo brez enega poznanega. Ja, argumentacija je bila vedno – ne kako bo sam spal, ampak kako se bo luštno imel. In se je. So bile tudi krize, seveda, pa kakšen obupan klic domov.
Kakorkoli, jaz ga ne bi poslala. Zakaj le, če bo to sama travma. Bi pa že takoj sedaj začela s projektom osamosvajanja. Naj prespi kdaj pri babici. Kakšni teti. Ampak ne delajte drame iz tega, naj to bo spontano, samoumevno (v nejgovih očeh…).
Hvala vsem! Pa kar še pišite! Več je mnenj, boljš je!
Sicer bom dodala le to. Lahko ga komot prisilim, da gre. Se mi ne bo preveč upiral. Če ga vprašaš ali da ali ne, bo rekel ne. Čeprav ve, da se imajo tam super lepo. Saj je tudi na oratoriju užival 100/uro. Sredi dejavnosti sem ga šla iskat in zjutraj takoj me je prosil, da ga peljem nazaj. Le da je v svoji postelji spal. No, sam reče, da noče, ampak če bom jaz rekla, da MORA iti, bo šel. In je spet vprašanje, ali se volja otroka za stvar, ki ni nujna, kar spregleda in se od njega ZAHTEVA, da nekam gre, čeprav tega zares noče? Ali otrok s tem kaj pridobi, kar kasneje ne bo mogel pridobiti? Kar je nujno?
Zanimajo me pač pogledi na to. Ker kaj bo in kaj ne, bomo videli, ko bomo pred tem problemom. 🙂
Ja, učiteljica je pa zlata. 🙂 Čez njo nimam nobenih pripomb.
Aja, ja, pri babi brez težav prespi. Če je potrebno tudi več noči. Sicer so mu dovolj počitnice čez eno noč. Ampak je bil tam tudi že tri noči.
Pa še to. Jaz sem ga takrat, ko sem ga šla iskat le vprašala zakaj hoče domov in mi je pač povedal, da sta dve noči preveč, da je ena dovolj. In s tem sva o tem končala. S tem, da so prespali v šotoru in je o tem, da je v šotoru prespal še cel mesec govoril. 🙂
Jaz sem tudi takoj dobila občutek, da je v tebi problem (pa brez zamere!). Otroci so neverjetno prilagodljivi, če pa jih mi ujčkamo in se bojimo, kako bodo preživeli in kako jim bo grozno, se to prenese na otroka. Ta “občutljivost” otrok mi gre že kar malo na živce, saj mislim, da je to bolj stvar staršev, kako reagirajo na stvari. Saj veš, če majhen otrok pade, gleda tebe, kako boš reagiral – če se zasmejiš in rečeš, da je pobral zajčka, gre veselo naprej, če pa takoj stečeš pogledat, če se je udaril in če ga kaj boli, se bo tudi on začel podobno odzivati.
Na tvojem mestu bi ga jaz v šolo v naravi poslala in bi mu zagotovila, da ga pridem iskat, če RES ne bo šlo (zmeni se npr. z učiteljico, da mu zagotovi, da te bo poklicala, če bo treba). Mislim, da pri 8 letih otrok res lahko gre že kam sam za več dni, ob primernem pogovoru z njim in učiteljico bo tudi on izgubil strah.
Lp
Zakaj gledaš na šolo v naravi kot na nekaj, kar ni nujno? Nujno je ravno toliko kot katerikoli drug dan ali teden pouka v šolski zgradbi, športni dan, kulturni dan.
Zakonsko obvezna ni samo iz enega razloga – ker vsi starši finančno ne zmorejo stroška in si država ne more privoščiti, da starše finančno obremenjuje.
Kot oblika pouka, ki se pač izvaja na nekem drugem mestu, pa JE obvezna, enako obvezna kot obiskovanje pouka. In niso si je izmislili kar tako, brezveze, ampak iz učnih in vzgojnih razlogov. Učni so to, da opazujejo in spoznavajo naravo, v okolju, ki je drugačno od njihovega domačega. Vzgojni pa predvsem to, da se otroke navaja na samostojnost in da znajo preživeti kakšno noč stran od staršev. Poskusi gledat na stvar iz tega stališča.
S tem, ko ga sprašuje če bi šel ali ne, ga dejansko sprašuješ, če bi hodil k pouku ali ne? Boš tako počela vsakič, ko se mu ne bo ljubilo iti v šolo, ko ne bo hotel na športni dan, plavalni tečaj?
Dobijam vtis da ga ne boš poslala, ker se ti SMILI in misliš, da bo strašno trpel, kar pa sploh ni nujno – nenazadnje ne moreš vedeti, kako bo otrok reagiral, ker še nikoli ni imel priložnosti preživeti noči v družbi prijateljev in sošolcev. Po mojem mnenju delaš s tem otroku medvedjo uslugo. Mislim, da bosta on in TI veliko pridobila, če bo šel. On bo spoznal, da se nima česa bati in da je treba kdaj narediti tudi stvari, ki nam (vsaj sprva) niso všeč. Ti pa boš spoznala, da ni tak krhek, kot se bojiš in da ga ni treba tako zavijati v vato.
V skrajnem primeru pa še vedno lahko greš ponj, če bi bilo TAKO STRAŠNO hudo.
Tako nekako sem razbrala tudi jaz….
Sicer pa ti kot mama najbolj veš kako in kaj. Glede na starost otroka bi ti rekla, da je dovolj star, da prespi s svojimi vrstniki.
Včasih so res že v vrtcu hodili na zimovanja in podobno…pa tega ni več….kljub vsemu, da so to zelo dobre izkušnje za otroka. Otrok mora že zelo zgodaj spoznati, da nista samo mama in oče……da obstaja tudi zunanji svet…..v katerega se mora čimprej vklopiti sam….dom je le varno zavetje….in mamin objem…
Upam, da se boste dobro odločili doma
ko bo zopet na programu šola v naravi, ne vem kaj bom, prijavila ga ali ne???
pri nas je bilo takole:
sin je šel v vrtcu in tretjem razredu brez problema,
lani pa dvakrat: letovanje na debeli rtič in šolo v naravi septembra v četrtem razredu, v obeh primerih je bil čisto iz sebe, zbolel v zadnji noči, driska, bruhanje, bolel trebuh, slabost, vrtoglavica, vpil, kričal, se ni hotel oblečt…ni da ni, pa smo ga prislili, da se je oblekel, skoraj zvlekli na postajo, bruhal za avtobusom in se upiral, da ne gre in smo ga strpali na avtobus
po prevoženih 10 km je vse našteto izginilo, kot, da ni bilo nič, bivanje brez problema, ko je prišel domov, bi šel nazaj….
pravi, da ne bo šel več, OK, silili ga ne bomo…
ko pa so prijave za letovanja in za razne tabore, pa ga vleče in prosi, da ga prijavimo, letos ga nismo prijavili nikamor
otrok od znancev se ne udeležuje šole v naravi, ker mu je brez veze
otrok od sodelavca pa ima iste probleme kot moj sin
šola v naravi NI OBVEZNA . če ne gre, je pač pri pouku v enem drugem razredu.
moj starejši, naprimer, je vedno šel rad v plavalno šolo v naravi in v tnaravoslovne tabore. ga pa ni nikoli mikalo in ni šel v smučarsko šolo v naravi. nikoli ni bil edini, ki je ostal doma.
@mirijam. jaz ga ne bi silila.
Hvala! 🙂
Ja, morda je problem v meni. Sicer malce dvomim, ker je tud na oratorij šel čist normalno, sem samo vprašala, kdo bo od naših prespal, da vem koliko spalk pripravt, in to je bilo to. Sem ga normlano oddala, ne da bi se sploh menili o tem, da bo dvakrat prespal – mislim, seveda je vedel, ampak nismo se nič ekstra o tem menil. Pa so me vseeno klicali, da hoče domov. :-/
In to me je kar presenetilo, ker glede na to, da je lani že eno noč na oratoriju bil – so imel samo eno noč – sem mislila, da je to že prerastel, pa niti pomislila nisem, da ne bi prespal.
Bomo videli, kako bo. Saj mogoče pa bo sam rekel, da bo vseeno šel.