Spoštovani,

lepo bi vas prosila za pomoč in mnenje, ker smo že vsi v družini čisto na koncu z živci. Oče je približno 3 mesece nazaj padel in si zlomil najmanj štiri rebra. Naj povem, da je to zgolj njegovo ugibanje, saj nikakor ni hotel k zdravniku. Od tega dogodka naprej gre vse samo še navzdol. Po zlomu reber je sede spal približno 14 dni. Spal je verjetno premočna beseda, saj je zaradi neznosnih bolečin bolj dremal. Videli smo, da je neznansko utrujen, vendar ga z nobenim načinom nismo mogli prepričati, da bi šel k zdravniku. Trdi tudi, da mu je rebro prebilo pljučno krilo, ampak to so zgolj njegova ugibanja…

Da pa preidem k bistvu. Od takrat naprej je čisto drug človek. Okoli 1 meseca po nesreči se je začelo s tem, da je postal neverjetno čustven. On nikoli ni kazal nobenih čustev in je bil vedno trden kot skala. V svojem življenju je bil vedno poln energije, skoraj deloholik. Nikoli se ni pritoževal, vse je naredil sam. Sedaj, ko je že 2 leti v pokoju, je užival življenje, z mamo sta hodila naokoli in uživala. Sedaj pa se je to čez noč spremenilo…

Naj napišem še, da se je največja sprememba zgodila približno 14 dni nazaj. Zavrača hrano, cele dneve spi in je nadvse utrujen. Njegova čustvenost je postala tako močna, da sploh ne znam opisati. Mamo bi rad imel skoz ob sebi, svoje vnuke konstantno boža, meni govori stvari, za katere si nikoli ne bi predstavljala, da jih bom slišala od njega. In najhuje od vsega je, da misli, da umira. Ko pa ga vprašam, zakaj se ne bori, ostane brez besed. Naj povem, da sem opazila tudi poškodbe na roki. Ko sem ga vprašala, kaj je bilo, je samo rekel, da se ne spomni. Res smo vsi v zelo velikih skrbeh, ker mu nikakor ne znamo pomagati.

Lepo vas prosim za mnenje ali je lahko to psihološkega izvora? Ali lahko zaradi naše psihe in takšnega travmatičnega dogodka pride do tega?

Se opravičujem za dolgo pisanje, ampak sem morala opisati dogodke, da si boste lažje predstavljali vse skupaj.

Že vnaprej se zahvaljujem za kakršnokoli pomoč, ker smo vsi res že na koncu z našimi živci, ker mu ne moremo pomagati.

Lep pozdrav

Spoštovani,

hvala, ker ste tako natančno opisali situacijo. Kot psihoanalitik razmišljam, da je ta sprememba, ki jo opažate pri vašem očetu, morda povezana z njegovim stikom s smrtnostjo. Po zlomu reber se je morda soočil z občutkom lastne ranljivosti in umrljivosti, kar je prineslo razpad njegovih psiholoških obramb. V preteklosti je bil, kot opisujete, zelo odrezan od svojih čustev in jih ni kazal, vendar bi lahko prav ta dogodek, ko je bil fizično prizadet, povzročil, da so se te obrambne plasti stopile. Zdaj prihajajo na plano čustva, ki so bila dolgo časa potlačena ali skrita.

Njegova potreba po bližini, izražanje ljubezni in čustev do družinskih članov, kot tudi njegovo splošno stanje, lahko kažejo na proces psihološkega prebujanja, ki je zelo intenziven in morda zanj tudi zelo neprijeten. Njegova percepcija, da umira, je lahko izraz globokih eksistencialnih strahov, ki so bili morda dolgo časa potlačeni. Fizična poškodba je lahko služila kot sprožilec za to psihično razkritje.

Vsekakor pa bi bilo smiselno vključiti zdravnika, ki bi preveril tudi njegovo fizično stanje, saj ne moremo izključiti, da so fizične bolečine in slabost posledica neobravnavanih telesnih težav. Opozarjanje na smrt in močna čustvena reakcija pa sta lahko del procesa, ki zahteva tudi psihološko pomoč, saj gre za soočanje z vprašanji minljivosti in lastne omejenosti, kar je lahko izjemno intenzivno.

Moji predlogi bi bili:

– Prepričajte ga, da obišče zdravnika, da izključite kakršnekoli fizične komplikacije, ki bi lahko bile nevarne.

– Razmislite o možnosti, da mu ponudite psihološko podporo. V tej fazi življenja, ko se sooča z lastno ranljivostjo, bi mu lahko pogovor s strokovnjakom pomagal pri razumevanju teh intenzivnih čustev.

– Spodbujajte ga k izražanju čustev in bodite tam zanj, saj je v trenutkih, ko je človek soočen s smrtjo ali ranljivostjo, prav bližina družine in občutek ljubljenosti ključnega pomena.

Upam, da bo ta proces prinesel več razumevanja in miru v vašo družino.

Lep pozdrav,
Miha Štrukelj