Sodelavec
Evo mene po nekaj mesecih. Pred tremi meseci sem se dobesedno sesula. Ko me je zagledal moj osebni zdravnik, ni mogel verjeti v kakšno razvalino gleda. Meni se sicer ni zdelo nič posebnega, on pa je bil šokiran. Ni bilo variante, da se sploh pogovarjam z njim, da grem v službo. Preživela sem tri mesece doma. Zdrava hrana, rekreacija in tableta za spanje. In sem si opomogla. V toliki meri, da zdaj gledam na te stvari z drugega zornega kota. Mene pusti pri miru, sodelavci ki mu ne kimajo, pa padajo kot domine v isto stanje, v katerem sem bila sama. Pa kaj tem psihopatom res nihče nič ne more???
Meni se je vrnil prejšnji optimizem. Verjamem, da se bo enkrat tudi to stanje končalo.
Želim vsem vam, ki imate opravka z osebami MOM, da najdete svoj mir.
Yoico, pozdravljena!
Še vedno bedim nad dogajanjem na forumomu in sem vesela, da si se oglasila in da je s teboj vse v redu. Po mojih izkušnjah takim tipom običajno nikoli in nihče ne pride do živega… Slej ko prej pa se običajno ujamejo v lastno zanko in se sami onesposobijo. Žal pa to lahko zelo dolgo traja in pri tem naredijo veliko nepopisne škode ne le podjetju, ampak tudi vsem zaposlenim. Nekaterim zaposlenim celo z hudimi psihičnimi posledicami. Zato pazi nase in bodi pomembna predvsem sama sebi.
V mislih te še naprej podpiram in čakam, da boš čez čas napisala tudi še kakšen drugačno vzpodbuden razplet.
V vednost pa še tole: Oblikovala se je tudi samopomočna skupina za ljudi, ki imajo probleme z mobingom na svojem delovnem mestu. Lahko pa si ogledaš tudi internetno stran: http://www.mobing.si, kjer zelo strokovno obvladajo to področje. Za nasvet jih lahko zaprosiš po e. mailu. Kolikor vem, svetovanje nič ne stane. V kolikor želiš še kaj več informacij, si odpri poseben e.mail in mi ga sporoči.
Pa SREČNO! Lp Odmev
Pa še to: Prav je, da si se vsaj ti oglasila na temo mobinga. Mislim, da si preveč zatiskamo oči pred tem problemom in bi bilo prav, da se o tem čimveč piše. Prizadet ni le posameznik, ampak družba kot celota. Zdi se mi zelo pomembno, da omenim tudi naslednje: Mobinga je veliko v vseh porah naše družbe in ne le v družini. Propadajo podjetja in tipične nepopravljive posameznike najdemo med zelo znanimi imeni…
Veliko “tovrstne manire” je tudi v javnih službah, zdravstvu in v službah državne uprave, kjer vodilne kadruje politika. Za politika se običajno odločajo ljudje, ki v poklicu niso uspeli. Lahko se najdejo tudi redke izjeme, ki pa v teh vrstah težko vzdržijo in raje odidejo. V politiki se ni potrebno posebej dokazovati z delom. Osebam je dana možnost, da lahko neomejno manipulirajo s sabo in z vsemi vpletenimi. Zato je biti politik zelo prikladno mesto za osebe z MOM in narcise.
Med vodilnimi upravnimi službami boš na primer našel dipl. veterinarje, dipl. varnostnike, dipl. lesne inženirje, ipd. Pri tem pa ne podcenjujem nobene izobrazbe. Problem vidim predvsem v strokovni usposobljenosti teh ljudi za delo, ki ga opravljao in v njihovi etiki in morali. Znani so primeri, ko je zaradi takih nesposobnežev “zadušeno” delo na primer celotnega državnega organa (n.pr. delo celotnega Ministrstva!), pa se dolga leta nič ne pokrene… “Karavana gre dalje”, mi davkoplačevalci pa vse to mirno podpiramo…. Tudi v javnih podjetjih je dejanska usposobljenost vodilnih skrajno vprašljiva. “Samo, da je naš”, je pomembno… Zadnji tipičen primer se na primer dogaja v Luki Koper… Problematika MOM in NOM se prepleta ne le v družinah, ampak povsod. Zato je zelo pomembno, da se vsak posameznik o tem čimbolj osvesti.
Samo dva spodaj priložena sestavka pokažeta prisotnost teh karakteristik:
http://dusevnemotnje.mojforum.si/dusevnemotnje-about82.html in
http://www.cosmopolitan.si/samo-zate/narcizem-epidemija-danasnjega-casa/ . In še veliko tega bi se našlo…
Zavedam se, da s posploševanjem, ne moremo spreminjati razmer. Zagotovo pa se bodo razmere spreminjale s spremembo vsakega posameznika, ki teh norosti ne bo več pripravljen prenašati in jih podpirati in to ne doma in ne v službi. Lp Odmev.
Zdravo,
moram povedati, da se jaz kar dobro držim. Očitno imam trdo kožo in dosti volje, da sama sebe držim na vajetih. Ko se mi kaj prične dogajati , se spravim v hrib v teniskih in se fizično utrudim do onemoglosti. Da me bolijo noge, rit in ostale kosti, ne pa duša. Da se izognem zdravilom, pomilovanju same sebe in najdem srečo in zadovoljstvo v drugih stvareh.
Kot sem vam omenila, padajo sodelavci eden za drugim v podobno stanje. Posebej mi je hudo za kolegico, s katero sva delali skupaj veliko let. Pred novim letom je doživela živčni zlom zaradi razmer v službi. Dolgo časa je bila v bolniški, pri njej sem bila po 3x na teden. Zdaj je prišla v službo. Med njeno odsotnostjo smo naredili vse nujne stvari, kar nam ni bilo problem. Trenutno dela resnično same neumnosti, ne moremo ji pomagati. Veliko se prisiljeno smeji in zgublja zadnje zaupanje vseh. Vsem je logično, da v današnjem času ni nobene tolerance in s tem izgublja zaupanje in avtoriteto. O tem, da bi še ostala doma, noče slišati. Kaj storiti? Kako ji pomagati?
Obenem se situacija v podjetju vsak dan slabša in bomo kmalu brez dela in denarja. Naš veliki šef bo po mojem mnenju iskal krivce povsod, le pri sebi ne. Jaz pričakujem v naslednjih mesecih samo še slabšo situacijo. Lastniki so trenutno zadovoljni z lažnim podatki in nimajo vpogleda v dejansko stanje. Tako, da je edina rešitev čakanje na njihovo streznjenje, ki sigurno ne bo enostavno.
Pričakujem vihar in umazano igro. Kako čim lažje preživeti vse to? Včasih si želim, da bi mislila samo nase in ne na druge, a ne morem. So moji sodelavci in prijatelji.
Pozdravljene punce,
hvala vam vsem za podporo, bila mi je pomembna. Sem se odločila, da se vam javim s poročilom o stanju, ki se je obrnilo povsem v drugo smer, kot sem jo pričakovala.
Najprej o meni Še sama ne vem kako, ampak jaz sem se izkopala iz krize. So bili vmes težki dnevi in tudi noči, ampak na koncu sem začela uživati v stvareh, za katere nisem imela nikoli časa. Moji hobiji, obiski prijateljic, polno izkoriščeni vikendi. Včasih sem bila tako utrujena, da sem bila cel vikend doma. Zdaj pa grem z mojimi povsod, kamor si želijo. Spim normalno, jem normalno.. skratka je trajalo precej časa, ampak očitno mi je uspelo. Se še najde dan, ko me kaj iztiri, ampak do večera sem že na konju.
Mojemu sodelavcu se je začelo podirati vse kot hišica iz kart. Je trajalo dlje kot sem pričakovala. Pritiski lastnikov se vrstijo dnevno, gre celo v zmerjanje in poniževanje, ki ga jaz res nisem nikoli doživela. Ekipa, ki jo ima, dela samo po njegovih navodilih in mu kima. Znanja in izkušenj ni, torej uspeha ne more biti. Naj še opišem nekaj o njegovem odnosu do mene, ki je mene na polno presenetilo. Od barabe, ki zmerja. žali in sebe povzdiguje v nebo res nisem pričakovala, da je po dveh letih povsem prijazen in meden do mene. Sprašuje me, kako mi je, kako spim, če sem jedla, če bi kavo.. da mi gre včasih od vsega teka cukra na bruhanje… Res so nepredvidljivi tile osebki z MON. Ampak po vsem tem, kar sem jaz doživela ob njem… ne verjamem niti besede.
Mislim, da se bodo stvari v naslednjih mesecih na hitro razpletle. Ampak še vedno mi ni jasno, kako takim osebkom vsa ta manipulacija in laži uspejo.
Hvala vam še enkrat in lepo se imejte.
Pozdravljeni,
sem si obljubila, da enkrat napišem o koncu te zgodbe. Sodelavec je pred letom dni na zahtevo lastnikov moral čez noč zapustiti podjetje. Jaz sem obdobje z njim po dveh letih v sebi prežvečila, se distancirala in poskusila kolikor toliko normalno sodelovati z njim. Tako, da zadnje mesece z njim nisem imela problemov. Včasih sem se še potiho smejala njegovim neumnostim. V konfliktu je bil skoraj z vsemi, spoštovanja ni imel. Porušil je sistem medsebojnega sodelovanja, spoštovanja in teamskega dela, ki ga poskušamo zdaj vzpostaviti nazaj. Sicer traja, vendar nam bo uspelo. Upam, da takšnega MOM tipa ne srečam več. Toliko škode na račun samo enega???
Hvala vam vsem. Spodbujali ste me, dali ste mi upanje, napisala sem kar mi je ležalo na duši. Skratka olajšanje, ko te nekdo razume.
Za vse, ki v takih odnosih ostajate, pa želim veliko sreče in uspeha pri reševanju težav.
Če je meni uspelo, bo tudi vam. Držite se.