Pozdrav vsem skupaj na tem portalu

Mene že vso življenje nekaj na skrivaj pesti, pa ne upam povedat nobenemu, oziroma zdaj že tak cela okolica ve. Že od malega imam hudo socialno fobijo, ki sem jo celo življenje zelo dobro uspela prekrivat. Do svojega 17. leta, bom rekla. Morala sem to potlačiti v sebi, da sem lahko ‘preživela’ v okolici. Pri svojih 14ih letih, mi je postalo vse težje to vse skupaj not tlačit (te socialne strahove), že zaradi tega, ker sem šla v srednjo šolo, katera sploh ni bila po mojem okusu. Ker so me starši zmanipulirali da naj grem nekaj ‘lažjega’, ker po njihovo itak nisem sposobna težjih šol delat. Iskreno, še danes nevem kak sem lahko sploh hodla na to šolo normalno, 4 leta. Zdaj več nebi mogla. Stvar je v tem, da sem hujše začela čutit te občutke pri 17 letu. Naenkrat več nisem bila sposobna ‘normalna’ bit. Kr na enkrat me je preplavila nervoza in je bilo tak kot da bi hotela samo naravnost zbežati od tam kjer sem. V trenutku sem se začela počutit, kot da me vsi ‘vidijo’ in ‘vejo’ ‘kaka sem v resnici’ (globoko defektna in pohabljena – nima veze z izgledom, osebnost mislim). Nisem vedela, da se mi bo to zgodilo, saj sploh nisem razmišljala negativno o situacijah še takrat, normalno mi je bilo pač to, da se avtomatsko nekako izogibam tem občutkom, potem, pri 17. letu, pa je prišel trenutek, ko je ta ‘kontrola’ samo izginila in ostala sem v tem kar me na skrivaj spremlja že od otroštva. Že od konca srednje šole ne morem v službo. Stara sem 21 let. Trenutno delam prekvalifikacijo poklica, ker ne morem funkcijonirat v poklicu za katerega sem se izobraževala, fizično ne zmorem biti na precej socialnih delovnih mestih, kjer se nahaja dosti ljudi, ker se začnem pajtlati in vsi vidijo, da sem nervozna. Nimam prijateljev. Ne morem si jih pridobit, ker ko grem kam, mi je jasno, kot prozorni dan, da me nebodo marali. Tu ni kaj. Tak je vedno blo. Prav tako nikoli nisem imela partnerja. Če pa bi mogoče poskusila navezat kako koli prijateljstvo, bi pa me zlorabljali in se norčevali iz mene, saj tudi tak je vedno bilo. Tako, da bi se s tem samo smešila. Prav tako si želim partnerja ampak ga ne morem imeti, ker bo trpel, če bo z mano, saj nimam sestavljene osebnosti, da bi bla dobra partnerka zanj. In tega ne privoščim nobenemu. Družina se norčuje iz mene in vsi ostali me imajo za norca, ker obstajam. Doma sem čisto vsaki dan od jutra do večera, lepo med štirimi stenami, razen takrat ko moram iti v šolo ali ko me starši res prisilijo, da morem kam z njimi ali naredit kaj za njih. Trenutno že logika pove da nimam svojega denarja, da bi se odselila. Groza me je it v nakupovalni center. Gro za. Tudi na banko v mestu…hell V trgovino na prostem, še gre. V nakupovalni center že nisem stopila 2 leti in niti ne planiram. Čeprav, če bi se res morala prisilit, bi šla, ampak ne morem se sprostit tam, ker je toliko ludi. Niti na sprehod več ne upam, še posebaj tja, kjer je dosti vozil in naprimer kavarn, kjer me vsi gledajo in tega res ne maram in me je zelo sram. Najraje bi umrla. Ne prenesem tega. Nevem kaj naj naredim, ker se počutim ko največji invalid na celem svetu, zato ker starši skrbijo zame in ne maram tega, da sem odvisna od kogar koli za kar koli. Rada bi delala študentsko delo ob tem šolanju, ampak me je še po lastnem vrtu sram stopat in kavo pit. Ko grem na balkon, hočem samo nazaj not v stanovanje, ker na balkonu me pa res lahko vsi vidijo. Vedno bolj razmišljam tudi o samomoru, ker vem, da se to nebo nikoli končalo, saj mi je psihijater rekel, da imam osebnostno motnjo izogibanja (v kar tudi sama verjamem glede na celo moje življenje do zdaj, prav tako pokrivam čisto vse simptome te osebnosti) ki je ni možno pozdraviti, razen če bom zelo vztrajna pri dolgi psihoterapiji, ki jo je treba plačevat, kar dvomim da bom, saj imam miljon traum okoli socialnih odnosov in identitete. Kar se zdi bolj nemogoče, kot mogoče. Vglavnem vedno ko grem od doma, se morem (mislim da kar več dni prej) ‘psihično’ pripravljat in ustvarjat ‘masko’, da bom delovala normalno pred vsemi in da nebom defektna. Zaradi teh strahov tudi manj jem in sem podhranjena, zgubim ves apetit ko se spomnim, da morem it nekam ven, bilo kam. V mesto me je GROZA it, zato sploh več ne hodim, 2 leti minimum od tega kar sem nehala hodit tja. Prav tako sem se iz faksa izpisala, ker sem doživljala panične napade na skrivaj – zaradi socialne fobije. Nevzdržno je bilo vse. Počutim se zelo osamljeno v tem vsem in bi prosla za en nasvet. Prav tako me zanima, če je to nekako sprejemljivo, da nimam službe pri 21 letih in živim pri starših (a vseeno obiskujem šolo). Zaradi tega me je še veliko veliko bolj sram same sebe. Nevem kaj naj naredim razen to, da se vgreznem v zemljo ali ubijem na nek način.
Najlepša hvala za branje, LP
G.V.

Pozdravljena,
žal mi je, da si se znašla v takšni stiski. Moram pa ti povedati, da se s socialno fobijo srečuje kar nekaj ljudi in da se da pomagati, čeprav je zelo neprijetno in ti zagotovo ni lahko. Na spletni strani društva Dam- predvsem na forumu : http://www.nebojse.si/Forum/index.php, boš našla različne zgodbe in tudi uspešne poti drugih ljudi, ki se srečujejo s podobnimi težavami. Najbolje te lahko razume nekdo, ki je šel čez podobno izkušnjo kot ti, zato je izmenjava izkušenj zelo dobrodošla- včasih so delovale skupine za samopomoč v krajih po Sloveniji, kjer so se ljudje srečevali v živo, sedaj pa verjetno to ne deluje zaradi aktualnih razmer.
Pri reševanju socialne fobije so pomembni vsakodnevni koraki in predvsem tudi psihoterapevtska pomoč- pomembno je, da se ne izogibaš situacij, kljub strahu in tesnobi ampak se vseeno naučiš postopnega izpostavljanja- pri tem pa je v pomoč psihoterapija. Tako namreč postopoma tesnoba izgublja premoč nad tabo. Vsekakor je tvoja težava obvladljiva, pomembno pa je, da si poiščeš pomoč in podporo.
Pa oglasi se še,
vse dobro, lep pozdrav,
Bernarda

Sem laik, v podobni situaciji – da nikoli nisem dovolj, nihče me ne mara in nikoli ne bo, zaslužim si nepojmljivo slabo, samo zato!!!… In ja… Grozljivo je.

Definitivno je dolgoročna psihoterapija bolj kot ne nujna, preprosto zato, ker če meniš, da si ne zaslužiš obstajati (zato!) Potem si zelo težko pomagaš, ker non-stop čutiš, da je nekaj narobe, če je vse v redu.

Meni (od kvazi-samopomoči) najbolj pomaga “obnova” dogodkov iz drugih vidikov, ker nikogar na tem svetu ne bom mogla tako nepojmljivo sovražiti kot sebe.
Da obrazložim:
Ko grem na balkon, hočem samo nazaj not v stanovanje, ker na balkonu me pa res lahko vsi vidijo.
*Vsi me vidijo (strah) – ko jaz vidim druge se zgodi kaj? Kaj so moja čustva, misli, predsodki zoper njih? Kakšno škodo jim želim/delam? … Če jaz ne ogrožam soseda – zakaj je nemogoče, da me on ne bi ogrožal? … Če ima sosed pravico iti na kavo na svoj balkon brez sramu in občutka ogroženosti, zakaj zame ne velja? Kaj bi XY moral narediti, da bi smatrala, da nima pravice iti na balkon kavo pit?

Resno – če bi npr. Tvoja babica malce zažgala piškote, ker je en telemarketerpoklical in je bila glih tista 1minuta preveč, in je zdaj babica žalostna in razočarana nad sabo…
Kaj bi naredila/mislila/čutila, zakaj in ali je upravičeno? Jaz osebno bi naredila ah, ah, ah, se zgodi, nič hudega, ne bomo pomrli od lakote, glej, glej, malce podrgneš zažgano pa nihče ne bi vedel, še vedno so užitni, vse je v redu, se bo pa naslednjič malce bolj popazilo, vsi se učimo iz napak, vse je v redu 🙂

Kaj bi sebi rekla, če bi se ti to zgodilo – nihče te ne more tako nepojmljivo sovražiti kot se sam.

Meni te obnove zelo pomagajajo kompenzirati) blažit, tudi psa imam (vzajemna brezpogojna ljubezen, izgovor za svoj obstoj, s sprehajalci je vedno enostavno imeti zelo površne debate okoli psa, ki se tekom mesecev razvijajo).

Malo pobrskaj po internetu o “re-parenting” pa seveda veliko sreče in potrpljenja s seboj (nihče ni popoln in nič se ne zgodi čez noč – velja za vse tudi zate) 🙂

Dobr vem kako ti je, midve mava skor isti problem. Iz kje pa si ce ni problem povedat?