Pred kratkim sem začela s pripravništvom. Že prvi dan je bil zame grozen, saj me je mentorica peljala v kabinet in me predstavila sodelavcem, katerih nisem upala niti pogledati v oči. Po tretjem dnevu je postalo tako hudo, da sem šla sedemkrat na wc, samo da se mi ne bi bilo potrebno s kom pogovarjati na hodniku. Počutim se tako grozno, da se ne upam pogovarjati niti z učenci. Že dva dni ne spim in ne jem, roke mi drhtijo. Zanima ali imam socialno fobijo? Kako naj se z njo spopadem. Ker razmišljam celo o tem, da bi pustila delo.

Pozdravljeni,

opisujete socialno anksioznost, ki je pogosto povezana s slabo samopodobo, uveljavitvenimi težavami, šibkimi socialnimi veščinami ipd.

Kdaj so se vam tovrstne težave začele? Že kdaj prej? Kaj občutite, ko opisujete, da se počutite grozno?

Odvisno od vaših ciljev in želja, imate v grobem na voljo tri možnosti:

1. da se spopadete s simptomi z vedenjsko-kognitivnimi tehnikami (npr. vedenjsko kognitivna terapija, tehnike pomirjanja ipd.) ali pa

2. da poizkusite s psihoterapijo – pri psihoanalitični psihoterapiji gre za iskanje vzroka težav, ozaveščanje nezavednih konfliktov, čustveno predelovanje in razvojno podporo. Psihoanalitiki verjamemo, da je simptom zgolj nezavedno izražen znak ali klic na pomoč. Vaše osebnostno raziskovanje in predelovanje lahko skupaj s psihoterapevtom vodi do prenehanje simptomatike.

3. samopomoč; v vsakem primeru lahko skušate o svojih težavah spregovoriti osebam, ki jim zaupate. Mogoče bi vam to tudi pomagalo?

Če imate še kakšno vprašanje ali komentar ste dobrodošli, da ga zapišete.

Želim vam veliko uspeha pri reševanju vaših težav.

Lep pozdrav,

Pozdravljeni,

veliko sem že prebrala o anksioznosti in socialni fobiji, vendar iz podatkov, ki sem jih dobila na intrnetu še vedno ne morem povsem razbrati ali je ta motnja kontinuirana ali intervalna in pa tudi kako intenzivna je lahko.

Naj vam opišem svoj problem, ker res ne vem več kaj naj storim …

Pred enim letom sem doživela hud šok zaradi izgube bližnje osebe. Kmalu za tem se mi pojavila kot neke vrste skrb kakšen je moj pogled ko gledam ljudi v oči.
Vse dlje ko sem se s človekom pogovarjala, vse težje mi je postajalo pri očesnem kontaktu. Začela sem (vsaj jaz sem imela tak občutek, tudi v obraznih mišicah) vse bolj odpirati oči, in to že tako močno da sem mislila da mi bodo padle iz jamic v drugem ekstremu pa sem jih stiskala skupaj.
Večkrat se mi je tudi zgodilo da sem se s sogovornikom “zapela” v pogled in v tistem neprijetnem trenutku se mi je (za okolico) skoraj neopazno zatresla glava.
Občutek je bil kot nek krč v stranskih vratnih mišicah, ki so mi avtomatsko obrnile glavo z leve na desno, kot da bi res zelo narahlo odkimala. Ob tej tresavici sem vedno začutila strah in zmedenost, vendar sem pogovor normalno zaključila, čeprav bi z največjim veseljem v tistem trenutku kar odkorakala stran.
Vmes so bili tudi dnevi ko sem bila povsem sproščena in pogosto sredi dneva tudi pozabila, da sem kdaj imela kakšne težave.
Naučila sem se tudi že zaznati ta občutek ko nastopi napetost v vratu, zato sem v tistem trenutku hitro odmaknila pogled preden mi je obvisel v drugem pogledu. Občutek napetosti je kljub temu ostal, čeprav sem pogled prej že prestrašeno umaknila.
Ves ta čas pa sem to obremenjenost s pogledom pripisovala travmi, vendar ne razumem zakaj ne mine.

V osnovi pa strahu do družbe nimam in se tudi rada družim, sploh z ljudmi ki sem jih navajena in jih dobro poznam, ker je pri njih moja zadrega praktično nična. Moji bližnji so mnenja, da je moj pogled povsem normalen in si zato mojih občutkov ne znajo povsem razložiti, saj jih ne opazijo.
Med drugim nimam težav niti z osnovnimi življenjskimi nalogami kot so obisk trgovine, pošte, vožnja z avtobusom in avtom ipd.

Z vsakodnevno telesno aktivnostjo, prenehanjem pitjem kave in premišljenim ter zdravim prehranjevanjem (že več kot en mesec) se mi je stanje precej izboljšalo, vendar to še vseeno ni to.
En dan sem sproščena v družbi, drugi dan imam spet momente, ki jih moram zavestno premagovati.
Še vedno imam težave pri izražanju mnenja na sestankih in drugih formalnih zadevah. Pogosto me kar zagrabi panika, trese se mi glas in roke, zardim, stiska me v želodcu in v trenutku pozabim vse tisto kar sem se namenila povedati. Običajno se tudi slabo spomnim kaj sem sploh povedala, čeprav se zavedam in malo tudi sklepam da je bilo smiselno.

Težko rečem, da me je pri sedemindvajsetih sram, saj sem bila že v različnih situacijah. Lahko pa potrdim da imam bolj slabo samopodobo in da na dobre rezultate ne znam gledati drugače kot skromno, kar je absolutno v veliki meri krivih tudi deset let nezdrave pretekle partnerske zveze.
Kljub temu ne znam več pripisovat vseh teh težav nesamozavesti, ali pač?

Zelo, zelo bom hvaležna vašega odgovora!
Lep pozdrav, Vesna

Pozdravljeni,

kolikor razumem, so se vam težave začele ob izgubi bližnje osebe. V obliki skrbi kakšen je vaš pogled, ko gledate ljudi v oči, čeprav tega “čudnega” pogleda in tresavico glave okolica ne zazna?

Z ljudmi, ki ste jih vajeni nimate težav pri druženju in je vaša zadrega praktično nična. Imate pa težave pri izražanju mnenja na sestankih in drugih formalnih zadevah. Pogosto vas zagrabi panika, trese se vam glas in roke, zardite, stiska v želodcu, pozabite na tisto, kar ste se namenili povedati.

Svoje težave morda pripisujete slabi samopodobi in na dobre rezultate ne znate drugače gledati kot skromne, kar pripisujete v veliki meri deset let nezdrave pretekle zveze.

Nesamozavest je lahko posledica večih dejavnikov v vašem življenju in enako velja za morebitne ostale vzroke vaših težav. Tudi, če boste sami pri sebi ugotovili kje je vaša težava, vam to pri odpravi ne bo veliko pomagalo. Kot ste že sami vmes omenili – “Ves ta čas pa sem to obremenjenost s pogledom pripisovala travmi, vendar ne razumem zakaj ne mine.” – v primeru, da ste res doživeli travmo (ali travme), je pomembno, da te odprete in čustveno predelate. To boste najlažje dosegli v psihoterapevtskem procesu. V primeru, da imate voljo in željo po spremembi, vam priporočam obisk (psihoanalitičnega) psihoterapevta ali psihoterapevtko.

Če imate še kakšno vprašanje ali komentar ste dobrodošli, da ga zapišete.

Lep pozdrav in srečno,

pozdravljeni !

Nisem hotel odpirati nove teme ker se mi zdi ta primerna za moje uprašanje. Star sem 20 let in
Imam problem ki sem ga začel opažati pred kakim letom in se je postopno stopnjeval. Že sama misel na to da bom šel ven med ljudi mi sproži čudne občutke po telesu srce mi začne razbijati tako da lahko čutim usak utrip posebaj. Začnem se potiti (in to nenormalno) in se sploh ne morem sprostiti. Ko sem zunaj med ljudmi postanem cel napet in dobim nehotene gibe z glavo kot nekakšno trzanje ki pa mine ko pridem domov in se sprostim…Tudi ko se pogovarjam poskušam gledati osebo v oči ampak mi to ne uspeva vedno če pa se preveč trudim gledati osebo v oči sem tako skoncentriran na njegove oči da pogovora sploh ne poslušam
Zanima me kaj vi menite vsakega odgovar bom vesel ,ker počasi to ratuje zelo velik problem…

hvala in lep pozdrav

Pozdravljeni,

vaše težave so se pričele pred kakšnim letom. Ali se spomnite kaj se je pred tem dogajalo? Je bilo kaj presenetljivega, nenavadnega, nekaj kar vam izstopa ali vam pride na misel?

Kakšne občutke imate, ko ste med ljudmi? Pravite, da vam začne razibijati srce, se začnete potiti in začutite vsak utrip posebej. Kaj pa je tisto, kar se dogaja v vaši psihi? Kakšne občutke imate?

Pomembno je, da skušate razrešiti vzrok vaših težav. Ali ste že kdaj pomislili na psihoterapijo? V psihoterapevtskem procesu se lahko samoraziskujete in predelate ter razdelate vaše težave.

Lep pozdrav,

pozdravljeni in hvala za hiter odgovor !

Pri 15 letih mi je umrl oče z mamo pa od 10 leta ko sta se ločila nimam neki lepih odnosov.

Glede občutkov .ko sem z prijatelji ali znanci se mi zdi kot da me usi gledajo ocenjujejo in podobno čeprav to ni res to je samo u moji glavi ampak jaz si ne morem pomagati , ker mi kar naprej hodijo take misli čez glavo… tudi opazil sem da se mi velikokrat glas trese ali pa se mi jezik zafeclja to se mi nikoli ni dogajalo !!
Tudi na psiho terapijo sem pomislil ampak na samoplačniško je predrago na napotnico mi mora pa os. zdravnica napisati in bom moral še njej te težave razkrivati kar pa ni lahko!

Lep pozdrav !

Pozdravljeni,

že nekaj časa se spopadam s socialno anksioznostji. Naj vam opišem svoje težave: stara sem 24 in v drugem letniku faxa so se mi pojavile težave z ansioznostjo. Ko sem med ljudmi se nikakor ne morem sprostiti, čutim potenje, občasno plitko dihanje, spopadam pa se z meni najhujšo stvarjo-zardevanje. Ta zardevanja so ponavadi tako močna, da se nelagodno počutim zaradi tega in kaj si bodo ljudje mislili o tem. Včasih se na kakšno povabilo ne odzovem samo zaradi zardevanja, ker se ob tem počutim slabo ter dobim glavobol. Trenutno me to tudi zelo ovira pri iskanju zaposlitve, ker me popade strah ko se spomnem, da bom nekje kot novo zaposlena v središču pozornosti. Težavo imam tudi s sorodniki, ko sem pred njimi se nikakor ne morem sprostiti in se zadnje leto sploh ne udeležujem družinskih srečanj. So dnevi , ko sem lahko “sproščena” med ljudmi, pridejo pa dnevi, ko niti v trgovino ne morem in ljudjem pogledati v obraz, ne da ob tem zardela.. Težave imam tudi z moškim spolom. Že ko me ogovori moški, ki mi sploh ni všeč, v obraz postanem kot kuhan rak. Verjetno je težava v tem, da sem stara skoraj 25 let in se nisem imela resnega fanta. Vsako dvorjenje s strani moških mi predstavlja velikooo težavo. Vem, da sem privlačna zato se veliko moških “ukvarja” z mano vendar kaj naj storim, da ne bo prišlo več do močnega zardevanja, potenja itd.
Zdravim se zaradi visokega krvnega tlaka in zaradi težav s sščitnico (premalo delujoča)

Poskušala sem že s pisanjem o svojih čustvih in občutkih pri neprijetnih dogodkih in meditacijo, vendar ni nič pomagalo.Včasih pred kakšnimi dogodki vzamem baldrijanove kapljice.
Kakšno rešitev mi predlagate?

Pozdravljeni Tija11,

hvala za vaše sporočilo.

Opisujete neprijetno počutje ob drugih ljudeh – nesproščenost, potenje, plitko dihanje, zardevanje, glavobol. Nelagodno se počutite, ko razmišljate kaj si bodo drugi ljudje mislili ob tem. Imate tudi težave z visokim krvnim tlakom in s ščitnico. Težave, ki jih opisujete, vključno z visokim krvnim tlakom in težave s ščitnico, so lahko psihosomatskega izvora. To pomeni, da vaše notranje-psihično dogajanje povzroči opisane težave.

Ali se ob katerih ljudeh počutite prijetno? V kakšnih primerih? Kaj se je dogajalo v obdobju do drugega letnika fakultete? Kaj presenetljivega, nenavadnega?

Pomagati si skušate s pisanjem o svojih čustvih, občutkih in meditacijo, vendar vam ni nič pomagalo. Premislite ali bi želeli poizkusiti s psihoterapijo. Včasih pri svojih težavah rabimo pomoč, da lahko svojo pot nato nadaljujemo zopet samostojno.

Lep pozdrav,