Ja mislim, da nas je kar nekaj takih. Nisem dosti starejša od tebe ampak kot bi brala sebe pred nekaj leti.
Tudi, danes pridejo take situacije, ko je silence. Ampak veš kaj, s temi stvarmi se sploh ne obremenjujem več. Če se mi ne da govoriti (je tak dan, mi je tuje kar se pogovarjajo itd..) oz. če v danem trenutku z osebami poleg mene nimam nič za govorit, ali pa je kakšna tema na katero nimam kaj za pripomnit, sem pač tiho. “Ne morem z glavo skozi zid” Tudi oseba/e na drugi strani niso vedno take, s katerim bi imel connection, na silo pa tudi ne gre. In v tem je čar življenja, da nikoli ni isto.
Vsak ima svoj, dan, obdoboje za sabo, tako da nikoli ni vsak isti. S tistim, ki ti bo pa namenjeno se povezat se bo pa kar zgodilo.

Tako, da res, najbolje je da se s tem sploh ne obremenjuješ in se prepustiš. In se ne sekiraš vsakič in premlevaš o tem, ko ti ne uspe speljat nekega pogovora. Greš naprej kot da tega ni bilo in se prepustiš življenju v naslednjih trenutkih. Strah je pa odveč in nas samo bremza. Tako, da: “Ni me strah!” je najboljše.

Od kar se s tem ne obremenjujem je življenje veliko lepše. Good luck 😉