Spoštovani!

Zanima me odgovor na bolj splošno vprašanje. Zanima me, kaj sploh naredi človeka socializiranega, kaj človek lahko sam naredi za to.
Imam namreč hčer, ki se težko vključi v družbo …pravi, da ima probleme s “socializacijo”. Stara je 19 let. Kaj sploh vpliva na mladostnike
in njihovo “osebnost”- socializiranost. Naj omenim, da sem ločena, od njenega tretjega leta sem znova poročena. Z očimom se ne zastopi najbolje,
s pravim očetom pa nima stikov, saj mu ni mar zanjo. Je možno, da ima zaradi tega tudi probleme v intimnih odnosih … partnerstvu? Je zelo
nezaupliva do fantov, nikomur ne zaupa …

Zanima me vaše mnenje o tem,
najlepša hvala za odgovor

Lep pozdrav,
Marija D.

Hoj Marija D!
Na Tvoje vprasanje pa res ni mogoce na kratko odgovoriti. Siroka tema, ja..
Na forumu za vzgojo otrok odgovarja gospa Paula, ki je strokovnjakinja za taksne teme..
No, jaz pa bi morda kar takole mimogrede in na kratko le vrgla “uc” na nekaj zastavljenih vprasanj:
1. Socializacija je pojem, ki se omenja na vec podrocjih. Ce govorimo o socializaciji otrok,( preprosto povedano), razumemo s tem procesom usposabljanje otroka za nemoteno in primerno vkljucevanje v neko ozje ali sirse socialno okolje…
2. Socializacija poteka od rojstva otroka dalje najprej v primarni druzini in jo zato imenujemo primarna, zatem v v izobrazevalnem procesu in jo zato imenujemo sekundarna in se nadalje v sirsem druzbenem okolju, s cemer jo poimenujemo terciarna…
Torej otrok ali mladostnik v vsakem okolju, kjer funkcionira, pridobiva neke socaialne spretnosti, zaradi katerih se lahko na zanj znacilen oz. specificen nacin vkljucuje v kakrsnokoli zivljenjsko okolje, kamor pac zaide.
Tvoja hci verjetno svojstveno poimenuje svoje osebnostne znacilnosti, ki mogoce niti niso istovetne s pojmom “socializacija”…

Na njene osebnostne znacilnosti oz. lastnosti in potek njenega razvoja je verjetno v veliki meri vplivala znacilna vzgoja in znacilno okolje, za katero najbrz znas sama potegniti sintezo ugotovitev, le ce bolje premislis.
Najbrz se ne razume z ocimom najbolje ne po svoji krivdi.
Otroku se morajo osebe “vsesti” v srce povsem spontano!
Zakaj je do fantov nezaupljiva pa bi znala verjetno le ona sama povedati, ce bi pobrskala dobro po spominu in istocasno tudi zmogla odprti srce!

Moje mnenje je, da vidve nista prisli do tiste magicne tocke, na kateri bi se lahko odkrito pogovorili o vsemogocem, kar vaju tezi in obremenjuje..Kot prijateljica s prijateljico, namrec…In ce je temu res tako, potem se mi zdi res skoda…
A nikoli ni prepozno za izboljsanje nasih medsebojnih odnosov, ce si to iz srca iskreno zelimo in potem tudi kaj storimo v tej smeri…
Le ti sama ves, kje bi dobila resnicno pravilne odgovore. Tukaj, na anonimnem forumu, pa obstaja verjetnost, da vecina od nas lahko strelja mogoce v prazno..

Imej lep dan in LP!

Od 3 leta živi s človekom, s katerim se ne razume? In s takim človekom si je morala v najnežnejših letih deliti svojo mater, ki ji je najbrž takrat pomenila edino varnost, edino uteho. Kako naj bo socializirana, ko je morala praktično celo svoje življenje tlačiti v sebi negativna čustva in to prav na domačem, intimnem področju, kjer naj bi bili po pravilih vsi sproščeni.

Kar zmrazi me, če pomislim, da bi morala jaz tako preživeti svoje otroštvo in svojo mladost.

Nič ni čudno, da je takšna kot je. Otroštvo te zaznamuje za celo življenje. Je bila morda tudi spolno zlorabljena? Vem, da se vprašanje sliši kruto, ampak tudi to bi bilo mogoče, glede na to, da ima težave v partnerskih odnosih.