Meni je jasno, da se v vsakem poklicu zgodi napaka, tudi ko gre za življenja, čeprav se v določenih teoretično pač ne bi smele dogajati. Vendar smrt iz malomarnosti in to ne enkrat ampak dvakrat pa je višek. Bo zdravnica sploh komu odgovarjala ali so preprosto nedotakljivi?

Kot lahko preberemo v današnjem časopisu Dnevnik sta februarja 2002 21-letni fant in njegova mama obiskala splošno zdravnico Darjo Modic Likar. Pokazala sta ji poškodovano pigmentno znamenje na nogi. Zdravnica jima je zatrdila, da je znamenje neškodljivo, pacientovega obiska pa sploh ni zabeležila v zdravstvenem kartonu. Ker pa je mamo skrbelo sta se s sinom 19. aprila ponovno oglasila pri isti zdravnici in zahtevala napotnico za specialistični pregled. Čeprav sta zahtevala napotnico za specialista kirurške stroke jima je napisala napotnico za dermatologa. Ker na napotnici ni bilo oznake nujno je pacient prišel na vrsto za pregled šele 5. junija.

Primarij dr. Boris Kralj ju je ob pregledu vprašal zakaj sta tako dolgo odlašala s pregledom. “Upajmo, da ni šlo že naprej”, naj bi bil njegov komentar ob pogledu na fantovo pigmentno znamenje. Bolnika je napotil k plastičnemu kirurgu, ki mu je še isti dan izrezal znamenje. Čez devet dni so izvidi pokazali, da je šlo za rakavi melanom. 16. julija so fanta sprejeli na zdravljenje na ljubljanskem onkološkem inštitutu, čez dve leti, 16. aprila 2004 pa je zaradi sistemsko razširjenega melanoma umrl.

—-

Zdravnica je bila že enkrat v kazenskem postopku, a so jo na sodišču oprostili. Junija 1998 je na domu pregledala 39-letnega pacienta, ki je ležal na tleh. Ker ni ugotovila nobenih poškodb je postavila diagnozo akutni alkoholni opoj in domačim naročila naj moškega opazujejo. Naslednji dan se mu je stanje močno poslabšalo in ko ga je obiskala, je bil že v globoki nezavesti. Odredila je prevoz v Klinični center, kjer so ugotovili, da ima pacient hudo poškodovano glavo. Pacienta so operirali, vendar je čez tri dni umrl.

Tožilstvo je takrat zdravnici očitalo povzročitev smrti zaradi malomarnosti. Mati pokojnika je trdila, da je zdravnico opozorila, da je sin padel vznak na betonska tla, zdravnica pa je zagovarjala, da ji padca ni nihče omenil.

——

Torej, kaj lahko sploh storimo, ko gre za malomarnost zdravnikov, če še ob smrti človeka ne odgovarjajo.

tovrstne malomarnosti sem opazila tudi pri nasi dohtarci…sej razumem,da kdor dela gresi, ampak sistematicno ponavljat napake in spravljat ljudi s tega sveta se posebno tiste,ki imajo previsoko letnico..mislim podn…epilog vsekakor sledi,ker ne bom mirna,dokler se nekaj ne premaken v tej smeri…

Ja, zdravniki so definitivno nedotakljivi. Tudi jaz razumem, da napake so dogajajo, da tudi oni ne vedo vsega in ne delajo čudežev, ampak druga stvar je malomarnost. Veliko zdravnikov očitno precenjuje svoje sposobnosti, saj se redkokdaj posvetujejo med sabo ali svetujejo še drugo mnenje.

Poznam veliko primerov, kjer so pacienti umrli, ker se zdravniki niso zavzeli dovolj – ni naključje, da so bili vsi starejši ljudje. Pač pri nas je praksa, da se pri starejših ljudeh zdravniki ne zavzamejo preveč. Kolikokrat je moja babica slišala od svoje zdravnice: Ja, gospa, stari ste, kaj bi radi plesali kot pri 20ih? Moja babica je srčni bolnik.

Zdravniki se imajo za bogove in tako so tudi tretirani. Nihče jim ne more do živega, noben ne odgovarja za svoja dejanja. Ko se bo kaj premaknilo v tej smeri, se bodo tudi zdravniki malo zbali za svoj stolček in mogoče bodo dvakrat premislili.

Naj poudarim, da hvala bogu niso vsi taki, verjetno jih je dosti več takih, ki so zelo v redu in se zavzamejo za pacienta. Problem nastane, ko naletiš na takega zdravnika, ki mu ni dosti mar. Saj dokler se komu osebno to ne zgodi, ga ta tematika niti ne briga.

Spomnim se primerov iz Mariborske bolnišnice, ko so odkrili ogromno vzorcev tkiv, ki jih niso poslali na patološko analizo. Nihče ne ve, koliko ljudi je umrlo zaradi tega, nihče ni bil kaznovan, nihče ne ve, kdo je dal v žep denar in nihče ne ve, če počnejo še druge take stvari. Ste vi prepričani, da npr. vaš ginekolog res pošlje brise na analizo?

Moja teta je leta 2003 zbolela za rakom na dojki. Načeloma se je uspešno pozdravila z operacijo in kemoterapijami. Kasneje pa ji je začela čudno otekati roka, bila je velika za dve. Vsi zdravniki so ji govorili, da je ok in da je to normalno. Pa dobro, za roko po operaciji bezgavk še nekako razumem, ampak…. Moja teta ima še takšno zlato osebno zdravnico, ki jo je lepo zafrknila. Po določenem času so jo pa začele močno boleti noge, natančneje predlani spomladi. Njena zdravnica je ni poslala nobenemu specialistu, čeprav je bila “ozdravljen”rakav bolnik, ampak ji je več kot leto govorila, da jo bolijo noge, ker je predebela. Potem je teta le končno izsilila pregled pri ortopedu, kjer so končno lani na jesen ugotovili napredovan rak na kosteh, ker je zadevo naprej porinil ortoped. Njo so že tako noge bolele, da je večkrat rekla, da bi si jih najraje z žago odrezala, zdravnica pa jo kar naprej silila k čimveč gibanju. Pa ne samo, da jo je zaje….. na zdravstvenem področju, še celo ves čas njene bolezni ni uredila nobenih dokumentov, da bi se lahko invalidsko upokojila, tako da dobiva celih 168 evrov socialne pomoči po 31.-ih letih delovne dobe. Ves čas je govorila, da se bo to urejalo, ko zaključi zdravljenje. Žalostno, kot zdravnica bi lahko vedela, kdaj je zaklučeno zdravljenje pri rakavem bolniku. Sedaj, ko smo pa mi prevzeli zadeve v roke in naredili silo pri specialistih v bolnišnici, glede njene upokojitve, pa so nam povedali, da ima še samo mesec življenja pred sabo. Oni tudi niso vedeli, da še ni upokojena in so bili zgroženi. Je pa njena zdravnica nekaj dosegla……moja teta je le shujšala in v tem njenem zadnjem mesecu bolezni, skorajda ni več špehca:(((

Pri nas je vedno več zdravnikov, ki svojega dela ne opravljajo kot bi morali….s srcem. Pri tem je sokriv tudi naš javni zdravstveni sistem, ki ne samo odpušča slabim zdravnikom, ampak dobrim morda tudi ne nudi dovolj motivacije pri opravljanju svojega dela. Vse to pa zdravniki, kot ljudje, kaj hitro prenesejo na paciente.

lp,

N.

jaz sem hodila k ginekologu in vsakič, ko sem prišla na pregled (1x letno), sem mu povedala, da me zelo boli desni jajčnik. očitno 1x mu je bilo dovolj in mi rekel, da to ni nič drugega kot ovulacija, o kakšnem uz ni bilo sploh govora. šele ko sem zapustila ordinacijo, sem pomislila, da itak jemljem kontracepcijske, kako za vraga bi lahko imela ovulacijo? po tistem dogodku sem zamenjala gin. po hitrem postopku. toliko o strokovnosti.

Pa še dva moja primera, ko sem že ravno avtorica teme.

Prvi primer: Gre za zobozdravnico, še osnovnošolsko, ki je kljub mojim zatrjevanjem, da me strašno boli zob, štiri leta zatrjevala, da je z njim vse v najlepšem redu in da naj ne skrbim. V srednji šoli bolečina ni ponehala (seveda govorimo o občasni bolečini), zato sem opravila slikanje, ki je pokazalo, da sta tisti zob in še eden poleg njega popolnoma uničena. Vse skupaj se je po mučnem popravljanju, obiskih zobozdravnika in bolečinah, končalo na operacijski mizi v bolnici.

Drug primer: Zaradi slabšanja vida sem vplačala takratnih 5000 sit pri optiku za pregled, ki ga opravlja zdravnica iz zdravstvenega doma. Kljub temu, da so njeni testi oziroma ona sama zatrjevali, da je vse ok, se je meni vid slabšal in slabšal, dokler nisem pol leta kasneje dobila diagnozo- na obeh očeh 1.5 dioptrije. Še zdaj se mi vsako leto vid slabša.

Težava je v tem, ker ljudje zdravnikom preprosto preveč zaupamo. Čeprav nam je jasno, da nas nekaj boli, da slabo vidimo, da… skratka da je nekaj z nami narobe, si mislimo, da če zdravnik reče, da je vse v najlepšem redu, potem res ne bomo komplicirali. Po eni strani je to tudi logično. Vendar kaj ko se odločimo za drugo mnenje ponavadi šele takrat, ko je že prepozno. Menim torej da je prav, da se o teh stvareh govori in piše, da se začnemo ljudje zavedati, da nismo le številka in si zaslužimo dostojno obravnavo, ne pa kratko odslovitev v stilu »vse je v redu z vami!«

Meni se zdijo nedotakljivi ja.

Še primer, ki ga poznam. Sicer se je zgodil pred 20 leti, pa vendar…

Sodelavkin mož je bil takrat star 41 let in ker je imel mandlje vse prežrte od gnojnih angin in so se posledice videle na srcu, ga je zdravnik poslal na operacijo mandljev. Mož je na operacijski mizi umrl, oz. se ni več zbudil iz narkoze zaradi prevelikega odmerka sredstva za narkozo. Sodelavki so rekli, da je prišlo do nenadnega zastoja srca in da niso mogli ničesar narediti, kasneje pa se je izkazalo, da mu sploh niso naredili preiskav, ki bi jih morali delati pred operacijo (zaradi narkoze). Ker so mu dali preveč anestezije, njegovo srce ni preneslo in je umrl. Nihče zaradi tega ni bil kaznovan, čeprav je sodelavka takrat tožila. Tožbo je kljub baje dobremu odvetnku izgubila.

Moja teta, takrat stara 42 let, je začela nenadno hujšati in otekli so ji
sklepi. Njen zdravnik jo je zdravil za sklepno revmo. Bila je doma, gospodinja, zato se niti niso kaj prida zavzeli zanjo ona pa je tudi bolj kot ne potrpela…Skratka, ko je začela padati v nezavest je lepo prosila svojega zdravnika, če bi jo pa le dal na kakšen pregled in dokler se ni njen mož razjezil in mu povedal par krepkih se ni zgodilo nič. No potem ji je pa le dal napotnico, prišla v bolnico in v roku 1 tedna umrla…stara 43 let.

Večinoma to ni res. Pacienti ste tisti, ki apriori tretirate zdravnike kot bogove in bi bil čudež, če določenim primerkom to ne bi sčasoma stopilo v glavo.

Sicer pa večini pacientov to, da jim ni treba razmišljati in odločati o lastnem zdravju, kar paše.

Strinjam se z Janis.

Zdravniki imajo status, kot ga imajo, ker ljudje iz njih delajo polbogove..

Nisem pacientka dr. Likarjeve, pa vendar,…Ne morem trditi, da je nezmotljiva ampak, ker že toliko serjejo po njej, bi napisala še tole. Kar nekaj mojih znancev in sorodnikov hodi k njej in vsi so izredno zadovoljni z njenim delom in pristopom. Mislim, da napiše več napotnic, kot vsi ostali zdravniki v zdravstvenem domu. Tudi posveti se človeku, ko pride k njej na pregled. To sicer ustvarja drug problem, saj so vrste pri njej neizmerne. Je pa tudi premalo zdravnikov, zato morajo na hitro “obdelati” paciente, pri tem se lahko marsikaj spregleda.
Pa še nekaj je, kadar smo zadovoljni s storitvami, nam je vse nekako samo po sebi umevno, ne zdi se nam vredno človeka vsaj malo javno pohvaliti, ko pa gre kaj narobe, tudi če ni kakšnih hudih posledic, takrat se pa bere po vseh forumih in časopisih.