Prvič vas berem, to pa zato, ker iščem med vašimi temami kako sorodno dušo… No, pa je še nisem našla, zato vas bom kar direktno povprašala, kaj mislite o tem…

Z možem sva poročena 5 let, najin zakon je dober – kot bi ga označil on in povprečen, kot bi ga do nedolgo tega označila jaz. Imava dva otroka, vsak svojo službo in pričenjamo z zidavo hiše. Imava kar nekaj prijateljev – vsak svojih in družinskih, imava čas zase, itd. Le časa za naju ni. Pa ne vem več, ali ga res ni, ali pa si ga preprosto ne znava vzeti. Pa tudi tega nisem prepričana, če si ga ne znava , ali si ga nočeva, ker naju je strah, da ni od naju več nič ostalo. Najini pogovori se vrtijo le okrog otrok, hiše, financ in služb, potem pa že ne znava več. Tako pogrešam tisti medsebojni odnos, ki sva ga imela, preden sva se poročila. Saj ni bilo ne vem kaj, tudi prepirala sva se, a sva se vsaj pogovarjala. Imela sva kak romantičen večer, skupaj sva kam šla. Zdaj pa sva le doma in vsak večer padeva v posteljo, utrujena vsak od svojih in skupnih skrbi in težav. Moj mož nima volje, da bi se o njih pogovarjal, jaz pa ne morem več držat vsega v sebi. Želim si, da bi vsaj kak večer preživela skupaj sama, brez otrok, a ga ni nič doma, ker vedno nekaj pride vmes – ali hiša, ali prijatelji, ali pa je preprosto preutrujen in zaspi takrat, kot otroka.

Moj problem je, da sem večinoma samo z otrokoma, ker sem na porodniškem, potem pa komaj čakam, da pride domov, da bi se kaj z njim pogovorila, a on pozdravi otroka, ki ju ima neizmerno rad, poje, se preobleče in že teče na gradbišče… Kaj naj storim? Ta teden bova imela obletnico poroke, a sploh nimam veselja, da bi jo praznovala, ko pa se niti spomnil ne bo. Do mene je skrajno nepozoren, pozabil je na vse praznike, nikoli mi ne reče hvala, ker sama opravljam vse gospodinjske dejavnosti, pri čemer mi nikoli ne pomaga, kar me tudi strašno moti… Velikokrat pušča stvari razmetane, kot bi se same pospravljale…

Počutim se osamljeno, zapuščeno in izkoriščano…… po drugi strani pa imam slabo vest, ker cele dneve dela, potem pa še ogromne skrbi in delo s hišo.. konec koncev nam zida dom…

Sem egoistična ali se moram vdati v to, da je najin skupni čas pač šel?

Rada ga imam, a me hkrati grabi obup nad najino zvezo…

Kaj mi svetujete? Pomagajte mi, prosim.

Pozdravljeni,

Ne niso vsi zakoni takšni, a zato je potrebno vložiti kar nekaj truda.

Preobilica dela ne sme biti razlog, da popolnoma zanemariš en del življenja, saj sta vendarle izbrala drug drugega, da skupaj ustvarita družino in ne vsak posebej in bistvo družine oz. osnova sta najprej vidva in šele nato vse ostalo. Če ne ohranjata temeljev je vse ostalo le fasada, ki se lahko vsak čas zruši, tega se vi očitno počasi zavedate, žal pa ne vaš mož. Kako ga zbuditi iz tega stanja žal ne vem, vsekakor pa morate sebe in svoje potrebe vzeti resno.
Ko boste razmišljala na kakšen način njemu pokazati vse to kar ste tu opisala, boste ob tem dobivala tudi moč za dejanja. Ljudje, ko se odločimo zase,velikokrat dobimo tudi vso potrebno moč in podporo v sebi in nekako se začne odvijati tako tudi od zunaj. V prvi vrsti je pomembna odločitev, da so potrebne spremembe in da jih vi zaslužite. Seveda pa so vsake spremembe naporne in predstavljajo tveganje, saj nikoli ne poznaš končnega izzida.
Vendar je najslabše živeti polovično življenje in čakati na nekoč, ko bo drugače. Ne bo drugače, saj ne samo od sebe. Živite zdaj, vsak dan je namreč dragocen, ne želim biti klišejska, vendar nikoli ne veste kdaj je vaš zadnji dan in živeti moramo s to zavestjo, saj nas le ta spodbudi, da zaživimo polno in da od sebe in življenja zahtevamo več.

Želim vam, da zberete pogum, da se postavite zase in za svoje želje, ki so seveda čisto običajne želje in da se boste za njih borila.

lep pozdrav,

Tanja

Joj, joj, tudi moj zakon je tak. Sam da sem jaz mojemu povedala, pa samo skomigne z rameni, al pa se mu nos povesi do tal.Nič ni pripravljen storiti, tudi otroci nimajo do njega nobenega odnosa, saj nas njegova neprijaznost vse dol tlači. Ne vem, za začetek bi rada vsaj malo dobre volje iz njegove strani, pa mu je še to odveč….
Saj ne vem več, a se mi že meša, ne vem, kaj bo….

Tudi moj je podoben, sam da otroci moža sploh ne marajo—res se čudn sliši, ampak do njega nimajo nobenega odnosa in to me tako boli, da ne vem, kaj naj še naredim

Skoraj kot bi opisala mojo družino. 5 let poročena, 2 otročka, hiša, nobenga časa…Mene je najbolj prizadelo, ko sem svoji mami enkrat hotela malo pojamrat, pa me je takoj prekinila, češ, kaj še hočem, ko imam zdrava otroka in pridnega moža, ki skrbi za dom. Mi je bilo, kot bi me z mrzlo vodo polila. Od takrat sem tiho, ampak tako ni šlo več naprej. Zato sem se odločila, da stvari spremenim pa naj stane kar hoče. In sem vzela stvari v svoje roke. Ker sta tudi moja otroka majhna delamo, če je le vreme, vsak teden krajše izlete. Nabašemo nahrbtnik in gremo do gozda, v Tivoli ali pa kar na izlet v neznano. Najslabše je med štirimi stenami. Včasih gremo v knjižnico, drugič v živalski vrt, botanični vrt, arburetum. Če nimaš prijateljic (jaz jih nimam, ker sem se preselila daleč od doma, v novem kraju pa smo bolj na samem) poskusi najti kakšno dobro knjigo, najdi si kakšen hobi… Če ne drugega se lahko z vozičkom sprehajaš po kakšnem novem naselju in iščeš ideja za ureditev vrta vaše nove hiše. Veš, čez pet let bo vseeno ali je bilo pospravljeno ali ne, ti pa boš do takrat že živčna razvalina, pa tudi otroci in mož ne bodo imeli nič od tebe, če boš samo jokala in se smilila sama sebi.
Najbolj zanimiva posledica vsega skupaj je to, da se sedaj tudi mož obnaša drugače do mene. Kar naenkrat je postal pozoren, saj se je zamislil, ko je opazil, da ne čepim doma in se smilim sama sebi. Tudi otroka sta boljše volje in predvsem veliko bolj zdrava od kar se potikamo naokoli. Jasno, da tega ne moreš počet vsak dan, se pa lahko veseliš naslednjega izleta, to pa je tudi nekaj. Življenju je treba dati smisel, predvsem pa je važno to, da sama storiš nekaj za to, da se boš bolje počutila, da ne boš samo dekla otrokom in gospodinjska pomočnica možu.
Tako lahko tudi ti ob koncu dneva potegneš črto, poveš možu kaj zanimivega se ti je zgodilo, pa še otroka bosta prej zaspala, če bosta utrujena od čistega zraka in sonca.

Glavo pokonci in lep poletni dan ti želim!

Spet sem se spomnila besed moje mame:Če bosta zidavo preživela in ostala skupaj bosta do konca skupaj. Pa sem se ji smejala.
Pa še kako prav je imela. Enako kot ti sem bila jaz doma z otroci, on pa vedno na gradbišču. Pokazala sva si prst pa sva znorela. Vmes je vskočila se dobrodelna njegova sodelavka kot da nama ni bilo dovolj in je našega še bolj zmešala.
Ampak na koncu se je vse dobro izteklo in sedaj uživamo v novi hiši in se spet pogovarjamo tako kot včasih.
Verjami, da mož sedaj razmišlja samo o hiši in o financah ker želi ustvariti gnezdece za vas, zato ga pusti pri miru in se ne pogovarjaj, če vidiš da je utrujen, ti pa svetujem, da se raje stisni k njemu, ga pocrkljaj in reči raje kakšno besedo, da je ubogi, zmatran ali mu pa nalij vode v banjo prižgi mu kakšno svečko zraven itd. Verjemi, da boš s temi dejanji naredila več dobrega za vaju kot pa da boš drezala vanj.
Vem, da si tudi ti utrujena in zmatrana ampak ženske drugače sprejemamo stvari kot pa moški. Verjemi mi, ker če ti ne boš našla lepe besede zanj jo pa kakšna druga.
Pa tudi hiša bo enkrat zgrajena. Vso srečo in kasneje užitke v novi hiši.

Vzemite v roke knjigo Najina ljubezen. To se mi zdi knjiga, ki te res spravi dp pravega razmišljanja. Brez te knjige bi jaz že davno obupala.

problemi zmeraj izhajajo iz nepoznavanja različnosti moških in žensk, razlike v vrednostih, značajih, potrebah, ciljih, osredotočenostih na cilje ter upoštevanju teh razlik

problemi pa nastajajo v stresnih situacijah, kot je recimo gradnja hiše

medtem kot ženske na to gledajo bolj kot na nekaj običajnega, se moški osredotočijo na ta cilj, kot lovci na plen in vso svojo energijo usmerijo na plen

običajno sami naredimo napako, ko se zaženemo v nekaj, partnerica nas ne opozori, da smo ves potencial umerili v ta cilj in potem, po nekem času, ko se posvečamo samo hiši, družino pa pustimo v vnemar, pride do krize, ker partnerica očita nepozornost, moški pa so razočarani, ker ženske ne razumejo tega, kolikor garamo za to hišo

spet je edina rešitev pogovor, pogovor in samo pogovor

midva sicer ne gradiva, še nimava otrok, a se ogromno pogovarjava tudi in predvsem o tistih zadevah, ki naju tiščijo

imava odličen zakon, se dobro razumeva, a sem tudi sam potreboval nekaj čas, da sem ženi razložil, da čeprav jo dobro poznam, še vedno ne znam brati njenih misli ter da če reče ne, da to pomeni ne in ne da

ženske morate razumeti, moški smo premočrtni, ne znam uganjevati ženskih misli niti ne znamo misliti kot ženske

znamo pa poslušati, znamo tudi razumeti, znamo tudi pocrtati svoje ženske, samo povejte nam, kaj želite, ne pa da moramo to uganiti

primer:
ko sem svojo vprašal, kaj ji kupim za rojstni dan, je rekla nič, torej, vsak moški na tem planetu ne bi nič kupil

ker pa le malo vem o ženskem življu, sem vedel, da to zagotovo ne pomeni nič ter da bi ženica imela nos do tal, če bi prišel domov brez darila

zato sem vseeno kupil šopek rož in majhno darilce, sicer me je oštela, ker sem zapravljal, a je bila vseeno vesela

zvečer pa je priznala, da če bi prišel brez ničesar, da bi bila užaljena, pa čeprav sem jo spomnil, da je sama to zahtevala

zato sem ji tudi povedal in razložil, da smo moški tumpasti, da je za nas belo belo, črno črno, da, če nas pošlje v trgovino po malo kruha in nekaj salame, bomo izgubljeni kot v vesolju, ker mi potrebujemo eksatno informacijo, koliko je to malo (pol kile, kila , dve kili) oz. nekaj (5 dek, 10 dek, kilo), in nas potem oštevajo, ko prinesemo domov dve kili kruha in pet dek salame ter se sprašujejo, a smo res toliko zabiti ali se samo delamo, da smo

da ne omenil tistih vprašanj, ko je zjutraj vsa skuštrana in nas vpraša, a je lepa, da ne omenjam tistega o kilah

in zakaj je sploh potrebno viseti vsakih par minut pred ogledalom in v čem je point, če en las ni zglihan z ostlimi, ampak štrli nekam drugam in zakaj je to večja katastrofa kot napad Al-kaide na WTC ?

vendar, upoštevati je potreba dejstvo, da smo različni, da se je potrebno poslušati, razumeti, stopiti kdaj pa kdaj iz svoje kože in pogledati zadeve iz partnerjeve strani, kdaj pa kdaj potrpeti, pa se da ogromno narediti

priznam, včasih, ko zjutraj čakam na ženico tudi po deset minut, da se uštima, me je zi, a sem tiho, potrpim, ker vem, to je pač njena procedura, kar potrebuje, da bo srečna in zadovoljna s seboj, in če je to cena, da se imava rada in se spoštujeva, jo rade volje plačam

pa tudi še kaj več, ker se zavedam tega, skupaj sva, mož in žena, dva tovariša, prijatelja, badija, zdaj, jutri, pojutrišnje, v dobrem in slabem, v njej vidim prvo oporo, kot sem tudi jaz njej, in če se tega vsak zaveda, potem lahko živi srečno življenje

kajti nič ne pomaga dobra služba, veliko denarja, ogromna hiša, jahta, avto, smučanje, dopust na karibih, če ne prideš domov k partnerju, ki te ljubi, razume in spoštuje

vse ostalo je samo mimogrede, partner, žena ali mož, je tu, ne tam, z njim živiš, dihaš, se veseliš, kregaš, tudi to je potrebno, le da je treba znati priznati svoje zmote, in če ceniš to, potem si zmagal za vse večne čase