Na kratko vam bom opisala, kaj se mi dogaja zadnje leto.

Pred dobrim letom smo imeli smrt v družini – s preminulim že dolgo nisem bila v dobrih odnosih. Smrt je v družini povzročila kar nekaj kregarije in zaradi narave moje izobrazbe, sem bila neposredno vpletena v reševanje zadev, ki smo jih pol leta kasneje tudi rešili. Vmes je bilo tudi nekaj zdravstvenih težav mojih bližnjih, v službi so se mi dogajala pomembne spremembe, ki jih je spremljala negotovost, nekaj zdravstvenih težav sem imela tudi sama.

Konec lanskega leta sem tako doživela svoj prvi panični napad, ki ga sicer sama nisem prepoznala kot takega, je pa bil mož prepričan v to. Začelo se je pa iz ljubega miru, ko sem v nedeljo zvečer legla v posteljo. kar naenkrat mi je srce pričelo razbijati, nisem mogla dihat, drisko sem dobila, potila sem se, nato pa sem se začela tresti. Hvalabogu je bil mož dovolj pri pameti, da je takoj videl, kaj mi je in me umiril, ker sem sama mislila, da imam srčni napad. Vseeno sem po tej epizodi naredila vse teste – EKG, ščitnica, splošne preiskave in vse je bilo bp.
Od takrat sem imela večkrat blažje napade tesnobe, vsaj mislim (tiščanje v prsih, vrtoglavice, ohromelost obraza). Včasih, ko hodim, imam zelo čuden občutek pod nogami, ki ga ne vem opisati. Dvakrat sem imela tudi ponovni panični napad (torej 3× v roku leta dni). Zdi se mi, da se pripravlja nekaj dni prej – vsi ti občutki tesnobe in nato eskalira v napad. Moram reči, da se po paničnem napadu, ko vse mine, počutim olajšano. Kot da se je vsa negativna energija spravila iz mene in sem nekaj časa po tem tudi v redu.

Zadnjih deset dni pa se mi pojavlja vztrajni glavobol – niti ne glavobol, ampak bolj tiščanje v glavi, pritisk – za obrazom, med obrvmi in na zadnji strani glavi. V trgovini se mi je zdelo, kot da bom omedlela. Naj povem, da zjutraj vstanem brez bolečin – te se pojavijo kake tri ure kasneje. Postalo me je strah, da je z mano kaj fizično narobe, razum mi sicer pravi, da je vse to psihične narave. Veliko sem brala o anksioznih motnjah in nekako bi rekla, da moji simptomi spadajo sem.

Vse skupaj sem podrobneje opisala, ker me zanima vaše mnenje. Je možno, da je tista lanska smrt v družini v meni sprožila te napade? Stara sem 35 let, imam krasnega moža in dva čudovita otroka. Res je, da sem v otroštvu imela precej težav (oče alkoholik, vedno sem bila v skrbeh za mamo, da se ji bo kaj zgodilo), vendar pa se je oče tudi pozdravil, bil na terapiji in se povsem spremenil in je dober dedek vnukom. Sama sem od vedno precej “zaskrbljen” tip človeka – pri otrocih me vedno noro skrbi, da zbolijo, da je kaj narobe z njimi…da bo kdo imel nesrečo ipd. Sicer veliko delam na sebi in razumsko vem marsikaj, samo srce včasih težko temu sledi.

Rada bi se končno počutila dobro – brez glavobolov, vrtoglavic. Ne jemljem nobenih zdravil, le občasno persen in zeliščne čaje (melisa, meta). Omejila sem kofein, kadim ne. Poskušam se čim več gibati, kar pa v natrpanem urniku ni vedno možno.

Zanima me torej vaše mnenje in predvsem si želim nasveta, kako sem čim bolj naravno spopasti s težavami. Strah me je, da to vodi v kakšno depresijo ali hujšo psihično motnjo. Priznam pa tudi, da sem se vedo imela za močno osebnost in me je izredno presenetil odziv mojega telesa.

Vnaprej hvala za pomoč.

Lepo pozdravljeni!

Pri vas gre za anksiozno motnjo kot ste že sama ugotovila. Sem spada tudi strah za fizično zdravje in strahovi povezani z otroci. Pri vsaki motnji je tako, da narašča, se stopnjuje, v kolikor se ne zdravi oz. dela na sebi. Priporočala vam bi kakšno psihoterapijo, saj bi morali predelati smrt v družini, pa tudi otroštvo. Lahko so stvari, ki so globje od nas in jih ne moremo reševati sami.

Seveda je bila verjetno sprožilec smrt v družini, morda pa se skriva izvor že v preteklosti – otroštvu. Kot sem omenila, najprej je potrebno najti izvor težave, nato jo predelovati. Prav tako vaš strah. Pojdite v svoj strah. Vprašajte se česa vas je resnično strah? Kakšen je vaš najbolj črn scenarij? Pa bi se resnično lahko zgodil? Kaj bi za vas to pomenilo?

Ena od značilnosti anksiozne motnje je ta, da ljudje v vsem vidijo strah, bolezni, nesreče. Celo izvidom ne verjamejo. Če se takšnih motenj ne rešuje, lahko preidejo na težje stopnje, potem je potrebna tudi kemija, kar pa lahko vodi do odvisnosti in zopet novih težav ali pa se razvije tudi depresija, OKM…

Lep pozdrav,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]