SNEŽINKE …
Tiho, čisto tiho, stopajo copatki.
Gazijo po snegu trije majhni škratki.
Domek je še daleč, zebe jih v ušesa,
huda teta zima nanje sneg potresa
Prvi se zmrduje, sneg je huda reč.
Drugi obupuje, kje je naša peč.
Tretji ne posluša, v žep lovi snežinke,
rad bi si najlepšo hranil med spominke.
Nič mu ne povejmo, da se bo stopila,
da se v dežno kapljo, kmalu bo prelila.
Naj otresa hlačke, smeje se čez breg
in lovi v ročice drobni beli sneg.
Pesmico si brundam po spominu iz enega lušnega otroškega CD-ja, zato vam avtorja žal ne morem napisati. Pesmica se je zjutraj prikradla vame, ko jo je prepeval moj sine in kar noče oditi iz spomina … naj tudi vam pričara skomine na beli snegec in vam polepša dan …
Medi
Ta prisrčna pesmica gre tudi meni ves čas “po glavi”. Pa ne samo meni, tudi hčerki in možu. Vsi trije jo že kar lep čas prepevamo. Lahko bi skoraj rekli, da je to naša himna. Vsem je “zlezla pod kožo”.
Ker še ni tapravih snežink, pa vam pošiljam še jaz eno:
SNEŽINKA MARINKA
Snežinka Marinka
ima sestric obilo,
so otrokom pozimi
najlepše darilo.
Rajajo, plešejo
in se vrtijo,
dokler na zemljo
se ne spustijo.
Snežinka Marinka
pa si najbolj želi,
da se na ______ (otrokovo ime)
nosku stopi.
Lep Miklavžev večer vam želim, Tina